Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Miklavž Komelj: Skrij me, sneg

12.07.2021

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : Slovenska matica, 2021

Roman Skrij me, sneg, katerega naslov si je Miklavž Komelj izposodil pri Srečku Kosovelu, je mogoče umestiti v območje avtobiografske proze; avtor je vanj vključil avtobiografska besedila, ki so nastajala med letoma 1987 in 2020.

Roman je fabulativno preprost; sledi popisovanju odnosa med prvoosebnim pripovedovalcem s škofom Stanislavom Leničem v mesecih pred škofovo smrtjo. Dogajalno je besedilo okleščeno, težišče pa je z dogajalne ravni večinoma premeščeno na refleksivno raven, zaradi česar bi bilo Skrij me, sneg mogoče označiti tudi za esejistični roman.

Pravzaprav bi bilo mogoče trditi, da roman potrebuje dejstveni okvir (predvsem) kot izhodišče za vzpostavitev imaginarnega znotrajliterarnega polja, ki pa se nenehno približuje esejističnemu in mestoma teozofskemu in filozofskemu; odnos s škofom tako obstaja v dveh hkratnih planih – v stvarnem in imaginarnem, ključni eksperiment besedila pa je poskus zaobrnitve, zamenjave teh dveh realnosti; je poskus imaginarno narediti resničnejše od stvarnosti. Če je stvarnost manj zanimiva – tako z literarnega, kot tudi teozofskega ali filozofskega načina – saj bolj ali manj popisuje relativno nerazgibane obiske pripovedovalca pri škofu, je polje imaginarnega tolikanj zanimivejše; v njem poskuša pripovedovalec rešiti škofa pred smrtjo in sam postaja škof; privzema njegove tremorje, hibe, pisavo, glas … v nekem smislu gre za poskus poselitve lastnega telesa z vsebino, z zavestjo tujega, kajti tisto, kar poseljujemo – ali, bolje, kar nas poseljuje – obstaja, za pripovedovalca pa je ravno ohranjanje eden izmed temeljnih imperativov.

Eden izmed ključnih pripovedovalčevih uvidov je tako predvidena smrt Sonca; pripovedovalca ob zavesti o tem, da bo Sonce nekoč ugasnilo, popade eksistencialna groza in njegov odziv je poskus sočasnega zajemanja, ohranjanja različnih svetov, prostorov, realnosti … v lastnem telesu in umu. Ker njegovi premisleki izvirajo iz občutenja tesnobe in groze, se zdi smiselno in pričakovano, da se poskuša obračati k iskanju prostorov svobode. Tega, morda na prvi pogled presenetljivo, odkrije v cerkvenem, religijskem okolju; religija, ki je spričo sekularizacije nekoliko odrinjena na rob, je lahko prepoznana kot okostenel, preživet svet, s tem pa tudi nekako »pod radarjem«; tisto, kar je namreč družbeno priobčeno, je vpeto tudi v konstrukte, mehanizme, pravila; v nekem smislu rigidno in tako nesvobodno. Pripovedovalec tako ugotavlja, da je prostor religije prav zaradi njene obrobnosti tisti prostor, v katerem lahko poskuša ohranjati to hkratnost preteklosti in sedanjosti ter obe hkrati tudi vsakokrat na novo inventirati; je prostor svobode in imaginacije. V skladu s tem je povsem razumljivo, da pripovedovalec krst, ki mu je nekako družbeno vsiljen – družba namreč pričakuje, da bo do krsta prišlo – razume kot smrt religije. V njegov intimni prostor svobode vdre družba, z njo pa pričakovanja, normativi, pravilniki, dogme.

Domišljijska, fiktivna realnost je pripovedovalcu svobodnejša, v svoji svobodi in intenzivnosti premisleka pa postopoma ne le privlačnejša, temveč tudi resničnejša od stvarne – in četudi se to lahko zdi nevaren postopek, roman implicira, da vsako stvarnost oblikuje šele narativ, ki ji je pripet, zaradi česar nenehno bivamo v domišljijah, v zgodbah oziroma pripovedih, ki jih sooblikujejo številni dejavniki. S tem premislekom Skrij me, sneg problematizira tudi institucijo zgodovine kot nepopolnega narativa, ki ga je z dodajanjem (ali odvzemanjem) podatkov vselej mogoče korigirati, spreminjati, preoblikovati …; možnost objektivnosti je tako postavljena pod vprašaj.

Toda kakor roman po eni strani s temi refleksijami ponuja nekatere za sedanji trenutek ključne uvide, ko posredno naslavlja vprašanja alternativnih dejstev in alternativnih resnic, konfiguracije polj družbenih območij svobode, perifernega in centralnega, pa po drugi strani z dveh vidikov vendarle ostaja nekoliko pretirano zožen. Prvi pomislek je, da roman v svojo sočasnost različnih časov zajema prvenstveno preteklost in sedanjost, ne posveča pa se razbiranju v preteklost in sedanjost že vpisanih implikacij prihodnosti. Ohranjanje teh sočasnosti se s tem zdi nekoliko pretirano zazrto samo vase, kar vzbuja vtis nepopolno naslovljene eksistencialne groze pred propadom (ohranjanje zaradi ohranjanja). To je lahko nevaren proces, saj posledice preteklega in tukajšnjega nekako padejo iz fokusa, refleksija romana pa se tu nekako prehitro ustavi. Drugi pomislek velja vprašanju, katere so tiste preteklosti – izmed neštetih – ki jih neko telo, nek um zajema vase in jih skuša hkratno poseljevati. V romanu gre za preteklosti pretežno višjih družbenih slojev; vladarskih in intelektualnih, brez izjeme evropskih; s tem se je smiselno vprašati, koliko je tisto, kar se s takšnim zajemanjem, s takšnim soobstajanjem ohranja, drugačno od tistega, kar se kot stalno prisotna, vplivajoča preteklost ohranja v družbi. Kakor pripovedovalec spoznava, da je religija vendarle prisotnejša, kot je sprva predvideval, bolj družbeno vpeta, tako tudi obdobja in prostori, ki jih poseljuje s svojo zavestjo, stalno obstajajo, so stalno prisotni. Po drugi strani pa v romanu Skrij me, sneg ostajajo tudi neposeljeni številni drugi, neosvetljeni, periferni prostori.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Miklavž Komelj: Skrij me, sneg

12.07.2021

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : Slovenska matica, 2021

Roman Skrij me, sneg, katerega naslov si je Miklavž Komelj izposodil pri Srečku Kosovelu, je mogoče umestiti v območje avtobiografske proze; avtor je vanj vključil avtobiografska besedila, ki so nastajala med letoma 1987 in 2020.

Roman je fabulativno preprost; sledi popisovanju odnosa med prvoosebnim pripovedovalcem s škofom Stanislavom Leničem v mesecih pred škofovo smrtjo. Dogajalno je besedilo okleščeno, težišče pa je z dogajalne ravni večinoma premeščeno na refleksivno raven, zaradi česar bi bilo Skrij me, sneg mogoče označiti tudi za esejistični roman.

Pravzaprav bi bilo mogoče trditi, da roman potrebuje dejstveni okvir (predvsem) kot izhodišče za vzpostavitev imaginarnega znotrajliterarnega polja, ki pa se nenehno približuje esejističnemu in mestoma teozofskemu in filozofskemu; odnos s škofom tako obstaja v dveh hkratnih planih – v stvarnem in imaginarnem, ključni eksperiment besedila pa je poskus zaobrnitve, zamenjave teh dveh realnosti; je poskus imaginarno narediti resničnejše od stvarnosti. Če je stvarnost manj zanimiva – tako z literarnega, kot tudi teozofskega ali filozofskega načina – saj bolj ali manj popisuje relativno nerazgibane obiske pripovedovalca pri škofu, je polje imaginarnega tolikanj zanimivejše; v njem poskuša pripovedovalec rešiti škofa pred smrtjo in sam postaja škof; privzema njegove tremorje, hibe, pisavo, glas … v nekem smislu gre za poskus poselitve lastnega telesa z vsebino, z zavestjo tujega, kajti tisto, kar poseljujemo – ali, bolje, kar nas poseljuje – obstaja, za pripovedovalca pa je ravno ohranjanje eden izmed temeljnih imperativov.

Eden izmed ključnih pripovedovalčevih uvidov je tako predvidena smrt Sonca; pripovedovalca ob zavesti o tem, da bo Sonce nekoč ugasnilo, popade eksistencialna groza in njegov odziv je poskus sočasnega zajemanja, ohranjanja različnih svetov, prostorov, realnosti … v lastnem telesu in umu. Ker njegovi premisleki izvirajo iz občutenja tesnobe in groze, se zdi smiselno in pričakovano, da se poskuša obračati k iskanju prostorov svobode. Tega, morda na prvi pogled presenetljivo, odkrije v cerkvenem, religijskem okolju; religija, ki je spričo sekularizacije nekoliko odrinjena na rob, je lahko prepoznana kot okostenel, preživet svet, s tem pa tudi nekako »pod radarjem«; tisto, kar je namreč družbeno priobčeno, je vpeto tudi v konstrukte, mehanizme, pravila; v nekem smislu rigidno in tako nesvobodno. Pripovedovalec tako ugotavlja, da je prostor religije prav zaradi njene obrobnosti tisti prostor, v katerem lahko poskuša ohranjati to hkratnost preteklosti in sedanjosti ter obe hkrati tudi vsakokrat na novo inventirati; je prostor svobode in imaginacije. V skladu s tem je povsem razumljivo, da pripovedovalec krst, ki mu je nekako družbeno vsiljen – družba namreč pričakuje, da bo do krsta prišlo – razume kot smrt religije. V njegov intimni prostor svobode vdre družba, z njo pa pričakovanja, normativi, pravilniki, dogme.

Domišljijska, fiktivna realnost je pripovedovalcu svobodnejša, v svoji svobodi in intenzivnosti premisleka pa postopoma ne le privlačnejša, temveč tudi resničnejša od stvarne – in četudi se to lahko zdi nevaren postopek, roman implicira, da vsako stvarnost oblikuje šele narativ, ki ji je pripet, zaradi česar nenehno bivamo v domišljijah, v zgodbah oziroma pripovedih, ki jih sooblikujejo številni dejavniki. S tem premislekom Skrij me, sneg problematizira tudi institucijo zgodovine kot nepopolnega narativa, ki ga je z dodajanjem (ali odvzemanjem) podatkov vselej mogoče korigirati, spreminjati, preoblikovati …; možnost objektivnosti je tako postavljena pod vprašaj.

Toda kakor roman po eni strani s temi refleksijami ponuja nekatere za sedanji trenutek ključne uvide, ko posredno naslavlja vprašanja alternativnih dejstev in alternativnih resnic, konfiguracije polj družbenih območij svobode, perifernega in centralnega, pa po drugi strani z dveh vidikov vendarle ostaja nekoliko pretirano zožen. Prvi pomislek je, da roman v svojo sočasnost različnih časov zajema prvenstveno preteklost in sedanjost, ne posveča pa se razbiranju v preteklost in sedanjost že vpisanih implikacij prihodnosti. Ohranjanje teh sočasnosti se s tem zdi nekoliko pretirano zazrto samo vase, kar vzbuja vtis nepopolno naslovljene eksistencialne groze pred propadom (ohranjanje zaradi ohranjanja). To je lahko nevaren proces, saj posledice preteklega in tukajšnjega nekako padejo iz fokusa, refleksija romana pa se tu nekako prehitro ustavi. Drugi pomislek velja vprašanju, katere so tiste preteklosti – izmed neštetih – ki jih neko telo, nek um zajema vase in jih skuša hkratno poseljevati. V romanu gre za preteklosti pretežno višjih družbenih slojev; vladarskih in intelektualnih, brez izjeme evropskih; s tem se je smiselno vprašati, koliko je tisto, kar se s takšnim zajemanjem, s takšnim soobstajanjem ohranja, drugačno od tistega, kar se kot stalno prisotna, vplivajoča preteklost ohranja v družbi. Kakor pripovedovalec spoznava, da je religija vendarle prisotnejša, kot je sprva predvideval, bolj družbeno vpeta, tako tudi obdobja in prostori, ki jih poseljuje s svojo zavestjo, stalno obstajajo, so stalno prisotni. Po drugi strani pa v romanu Skrij me, sneg ostajajo tudi neposeljeni številni drugi, neosvetljeni, periferni prostori.


02.07.2018

Edward Foster: Sejanje vetra

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič


02.07.2018

Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek


25.06.2018

Lojzka Špacapan

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše


25.06.2018

Ilich: Brezmejna Slovenija

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Jukić - Umetnost lokostrelstva

Avtor recenziije: Klemen Kordež Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Horvat - Na slepem tiru

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere: Igor Velše


25.06.2018

Kunaver - Pavel Kunaver

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Igor Velše


22.06.2018

Poletna knjiga

Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL


21.06.2018

Manlio Santanelli: Kraljica mati

Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž


18.06.2018

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko


18.06.2018

Klima - Veličastna Nemeza

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Jasna Rodošek


18.06.2018

Valetič: Resnica dreves

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Jure Franko in Jasna Rodošek


11.06.2018

Connie Palmen: Ti si rekel

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Novica Novaković: Podtoni

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Abdulah Sidran: Zakaj tonejo Benetke

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus


11.06.2018

Nužej Tolmajer: Tiha zemlja

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


12.05.2018

Plesni teater Ljubljana - Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu...

Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-


13.05.2018

Lutkovno gledališče Maribor: Polž na potepu na kitovem repu

Lutkovno gledališče Maribor Polž na potepu na kitovem repu Po motivih slikanice Julie Donaldson in Axela Schefflerja Premiera 12. maj 2018, Velika dvorana LGM Prevajalec Milan Dekleva Režiserka Mateja Kokol Dramaturginja Nika Švab Avtor glasbe sz3 Oblikovalec odrskega giba sz3 Scenografka Natalija Juhart Oblikovalec zvoka Andi Gal Oblikovalec svetlobe Gašper Bohinec Igrajo Maksimiljan Dajčman, Metka Jurc,Tilen Kožamelj, Danilo Trstenjak, Dunja Zupanec V režiji Mateje Kokol so v Lutkovnem gledališču Maribor sinoči premierno uprizorili predstavo za otroke Polž na potepu na kitovem repu, nastalo po motivih slikanice angleških sodobnikov Julie Donaldson in Axela Schefflerja. Enourna predstava o pogumu, potovanju, prijateljstvu in skrbi za naš planet k ogledu vabi že malčke, sinoči pa si jo je v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/polz-na-potepu-na-kitovem-repu/


10.05.2018

SNG Nova Gorica - Dušan Jovanović: Ekshibicionist

SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/


18.05.2018

Lutkovno gledališče Ljubljana - Svetlana Makarovič: Sovica Oka

Lutkovno gledališče Ljubljana Svetlana Makarovič: Sovica Oka Premiera 17. maj Veliki oder LGL Režiser Brane Vižintin Avtorica likovne podobe Suzi Bricelj Dramaturginja Nuša Kalanj Scenograf Damir Leventić Avtorja glasbe Svetlana Makarovič, Jože Šalej Lutkovni tehnolog Mitja Ritmanič Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Igrajo Polonca Kores, Lovro Finžgar, Matevž Müller, Boštjan Sever k. g. NAPOVED: Ob 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči premierno uprizorili Sovico Oko, znano pravljico Svetlane Makarovič, v režiji Braneta Vižintina. Marionetno predstavo si je ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/739-Sovica-Oka#.WxZhKvmuxaQ


Stran 100 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov