Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman
Kamnik : Samozaložba, 2020
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano je sestavljen iz dveh delov, in sicer: Ana Maček, Dnevnik in Neža Slavec, Zgodba njenega življenja. Prvi del je napisan v obliki dnevnika in z dodatki kratkih premišljevanj in čustvovanj protagonistkinih bližnjih ter ga je mogoče ovrednotiti kot umetniško stvaritev, drugi pa je neke vrste priročnik za življenje in govori o tem, da je treba spoznati samega sebe, se vzljubiti, moliti in se predati duhovnosti ter trositi dobroto.
Prvi del romana je osebna izpoved bolnice s pljučnim rakom, petinštiridesetletnice, ki se ji življenje izteka. Diagnoza je neizprosna, uradna medicina ji ne more več pomagati. Njena mati in mož zaupata v drugačne in alternativne metode zdravljenja, pritiskata nanjo, da bi se morala z njimi reševati, in se sama začneta izobraževati na tem področju. Post, ki ga predlaga soprog, se ne obnese, saj bolna ženska začne hirati in pristane celo v bolnišnici. Prizadevanje sorodnikov je dobronamerno: obolela ženska bi se po njunem mnenju morala bojevati z vsemi sredstvi in na vse načine, ne pa se že na začetku predati in se vdati v usodo.
Glavna oseba je pred izbruhom bolezni živela povsem običajno, kot sama pravi, normalno življenje in v njem igrala mirno stransko vlogo. Ni si želela biti v ospredju, veliko je brala in si predvsem prizadevala, da bi bila predana žena in skrbna mati. Bolezen pa vse spremeni: iznenada se zave enkratnosti, neponovljivosti in dragocenosti svojega življenja, po filozofsko se začne spraševati o njegovem smislu, minevanju in predvsem smrti. Raku daje vzdevke in ga ima za zločestega volka, izrojevalca, grozečo prikazen, stvor, zlobnega vsiljivca, gospoda, prasca in hudiča.
S smrtjo se bolnica čedalje bolj zbližuje in sprejema njeno neizogibnost. V omejenem času, ki ji je še dan (koliko ga je, lahko samo sluti), začuti moč in zanesljivost prijateljstva. Pred zvestima prijateljicama, ki ji stojita ob strani, se ji ni treba sprenevedati in se delati pogumne, temveč lahko pokaže bolečino in pobitost ter v svojem odhajanju ohranja iskrenost. V času, ki ga ima na voljo, polepša svojo zunanjo podobo, odpotuje v Budimpešto in Pariz, življenje začne zajemati z veliko žlico in doživi celo intimno srečanje z neznancem. Bližajoča se smrt pripomore, da čedalje bolj spoznava samo sebe. Prodira v svojo notranjost, premišljuje o medčloveških odnosih in tehta moč novih spoznanj. Ob njej je veliko naklonjenih ljudi, ki ji hočejo dobro in se zlepa ne morejo sprijazniti z njenim ugašanjem.
Protagonistkino razpoloženje niha: zdaj je močna in s svojo novo vednostjo trdno stoji na tleh, kaj kmalu jo začnejo preganjati vprašanja, zakaj se je moralo kaj tako hudega primeriti prav njej. Boli jo, da ne bo mogla doživeti prelomnic v življenju svojih otrok. Mož se v pretirani vnemi, da bi našel čudežno rešitev, odtuji od nje. Naveže se na nov krog enako mislečih ljudi, umiranje postaja zanj vse bolj mučno in odvečno. Njegova žena v svojem brezupnem stanju vse okrog sebe vidi jasno in nikogar ne obsoja, ne tistih, ki ji očitajo predajo brez boja, in ne onih, ki pretiravajo, da bi ji bilo v bližini smrti vsaj nekoliko lažje.
Ker išče odrešilno bilko, verjame, da je pred utelesitvijo že doživela prejšnja življenja, premišljuje o neznanem in skrivnostnem tam zgoraj. Sprijazni se, da ji bo toliko vsega nedosegljivo in odvzeto. »Kot kava s smetano,« piše. »Ne moreš biti samo bel ali samo črn. Popolnost je v kombinaciji, v pravem razmerju in sprejemanju različnosti. … Črnina bolezni me v bistvu pripravlja na belino onostranstva.«
Prvi del knjige, Ana Maček, Dnevnik, je literarna umetnina. Čeprav je tematika razbolena in pretresljiva, pisateljica zmore pisati z razdalje in blagim posmehom, zateka se celo v obešenjaški humor. Z izbranim besediščem govori o iztekanju življenja osebe, ki bi ostala neznana in bi za njeno smrt izvedel le ozek krog žalujočih, če njeno poslavljanje ne bi bilo popisano in ohranjeno s tako veščo roko. Bolnica se zateka v pisanje in pravi, da je to njeno modrovanje. Ko piše, se strašni in boleči trenutki, polni trpljenja, nekako odmaknejo. Morda je bilo njeno življenje res neznatno in neopazno, toda zdaj se pred obličjem smrti potrjuje z izrazno bogatim in slogovno prečiščenim izpovedovanjem.
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano kaže pisateljičino moč in vrelec filozofskih spoznanj. Smrt je neizogiben konec. Pride iznenada in tedaj se življenje utrne, zapisane besede pa ostanejo kot pričevanje o življenjski zgodbi, hrepenenju, nemoči, trpljenju, strahu, poteptanem upanju in neuresničenih željah. Prvi del romana je napisan kot enovita, sporočilno prepričljiva in estetsko zaokrožena celota, drugi del, Neža Slavec, Zgodba njenega življenja, pa se prevesi v mistično in religiozno premišljevanje, včasih prav srhljivo, na primer v predvidevanju, da ima umirajoči otrok posebno poslanstvo, saj bo v ljudeh s svojim ugašanjem vzbudil dobroto. Otroci naj bi se na poseben način žrtvovali v tem življenju in bili nekakšni učitelji. Natalija Pavlič zapiše: »Pogled nekoga, ki kljub vsemu verjame v ljubezen in dobro, saj je otrok umrl za to, da bi ljudem pokazal pot nesebične ljubezni in dobrote.« Otroško izginjanje naj bi zaustavila dogovorjena molitev ljudi, ki so vsak na svojem koncu. Tudi angeli bodo odigrali svojo vlogo. Otroška duša žrtvuje svoje zemeljsko življenje, da bi pomagala ljudem, pravi avtorica. Čeprav je vse skupaj samo literatura in so to misli neke Neže Slavec, je cena vendarle previsoka. Že v prvem delu romana je veliko teme, v drugem pa bi si ljudje za dobroto, ljubezen in samouresničevanje lahko izbrali drugačno pot kakor otrokovo smrt.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman
Kamnik : Samozaložba, 2020
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano je sestavljen iz dveh delov, in sicer: Ana Maček, Dnevnik in Neža Slavec, Zgodba njenega življenja. Prvi del je napisan v obliki dnevnika in z dodatki kratkih premišljevanj in čustvovanj protagonistkinih bližnjih ter ga je mogoče ovrednotiti kot umetniško stvaritev, drugi pa je neke vrste priročnik za življenje in govori o tem, da je treba spoznati samega sebe, se vzljubiti, moliti in se predati duhovnosti ter trositi dobroto.
Prvi del romana je osebna izpoved bolnice s pljučnim rakom, petinštiridesetletnice, ki se ji življenje izteka. Diagnoza je neizprosna, uradna medicina ji ne more več pomagati. Njena mati in mož zaupata v drugačne in alternativne metode zdravljenja, pritiskata nanjo, da bi se morala z njimi reševati, in se sama začneta izobraževati na tem področju. Post, ki ga predlaga soprog, se ne obnese, saj bolna ženska začne hirati in pristane celo v bolnišnici. Prizadevanje sorodnikov je dobronamerno: obolela ženska bi se po njunem mnenju morala bojevati z vsemi sredstvi in na vse načine, ne pa se že na začetku predati in se vdati v usodo.
Glavna oseba je pred izbruhom bolezni živela povsem običajno, kot sama pravi, normalno življenje in v njem igrala mirno stransko vlogo. Ni si želela biti v ospredju, veliko je brala in si predvsem prizadevala, da bi bila predana žena in skrbna mati. Bolezen pa vse spremeni: iznenada se zave enkratnosti, neponovljivosti in dragocenosti svojega življenja, po filozofsko se začne spraševati o njegovem smislu, minevanju in predvsem smrti. Raku daje vzdevke in ga ima za zločestega volka, izrojevalca, grozečo prikazen, stvor, zlobnega vsiljivca, gospoda, prasca in hudiča.
S smrtjo se bolnica čedalje bolj zbližuje in sprejema njeno neizogibnost. V omejenem času, ki ji je še dan (koliko ga je, lahko samo sluti), začuti moč in zanesljivost prijateljstva. Pred zvestima prijateljicama, ki ji stojita ob strani, se ji ni treba sprenevedati in se delati pogumne, temveč lahko pokaže bolečino in pobitost ter v svojem odhajanju ohranja iskrenost. V času, ki ga ima na voljo, polepša svojo zunanjo podobo, odpotuje v Budimpešto in Pariz, življenje začne zajemati z veliko žlico in doživi celo intimno srečanje z neznancem. Bližajoča se smrt pripomore, da čedalje bolj spoznava samo sebe. Prodira v svojo notranjost, premišljuje o medčloveških odnosih in tehta moč novih spoznanj. Ob njej je veliko naklonjenih ljudi, ki ji hočejo dobro in se zlepa ne morejo sprijazniti z njenim ugašanjem.
Protagonistkino razpoloženje niha: zdaj je močna in s svojo novo vednostjo trdno stoji na tleh, kaj kmalu jo začnejo preganjati vprašanja, zakaj se je moralo kaj tako hudega primeriti prav njej. Boli jo, da ne bo mogla doživeti prelomnic v življenju svojih otrok. Mož se v pretirani vnemi, da bi našel čudežno rešitev, odtuji od nje. Naveže se na nov krog enako mislečih ljudi, umiranje postaja zanj vse bolj mučno in odvečno. Njegova žena v svojem brezupnem stanju vse okrog sebe vidi jasno in nikogar ne obsoja, ne tistih, ki ji očitajo predajo brez boja, in ne onih, ki pretiravajo, da bi ji bilo v bližini smrti vsaj nekoliko lažje.
Ker išče odrešilno bilko, verjame, da je pred utelesitvijo že doživela prejšnja življenja, premišljuje o neznanem in skrivnostnem tam zgoraj. Sprijazni se, da ji bo toliko vsega nedosegljivo in odvzeto. »Kot kava s smetano,« piše. »Ne moreš biti samo bel ali samo črn. Popolnost je v kombinaciji, v pravem razmerju in sprejemanju različnosti. … Črnina bolezni me v bistvu pripravlja na belino onostranstva.«
Prvi del knjige, Ana Maček, Dnevnik, je literarna umetnina. Čeprav je tematika razbolena in pretresljiva, pisateljica zmore pisati z razdalje in blagim posmehom, zateka se celo v obešenjaški humor. Z izbranim besediščem govori o iztekanju življenja osebe, ki bi ostala neznana in bi za njeno smrt izvedel le ozek krog žalujočih, če njeno poslavljanje ne bi bilo popisano in ohranjeno s tako veščo roko. Bolnica se zateka v pisanje in pravi, da je to njeno modrovanje. Ko piše, se strašni in boleči trenutki, polni trpljenja, nekako odmaknejo. Morda je bilo njeno življenje res neznatno in neopazno, toda zdaj se pred obličjem smrti potrjuje z izrazno bogatim in slogovno prečiščenim izpovedovanjem.
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano kaže pisateljičino moč in vrelec filozofskih spoznanj. Smrt je neizogiben konec. Pride iznenada in tedaj se življenje utrne, zapisane besede pa ostanejo kot pričevanje o življenjski zgodbi, hrepenenju, nemoči, trpljenju, strahu, poteptanem upanju in neuresničenih željah. Prvi del romana je napisan kot enovita, sporočilno prepričljiva in estetsko zaokrožena celota, drugi del, Neža Slavec, Zgodba njenega življenja, pa se prevesi v mistično in religiozno premišljevanje, včasih prav srhljivo, na primer v predvidevanju, da ima umirajoči otrok posebno poslanstvo, saj bo v ljudeh s svojim ugašanjem vzbudil dobroto. Otroci naj bi se na poseben način žrtvovali v tem življenju in bili nekakšni učitelji. Natalija Pavlič zapiše: »Pogled nekoga, ki kljub vsemu verjame v ljubezen in dobro, saj je otrok umrl za to, da bi ljudem pokazal pot nesebične ljubezni in dobrote.« Otroško izginjanje naj bi zaustavila dogovorjena molitev ljudi, ki so vsak na svojem koncu. Tudi angeli bodo odigrali svojo vlogo. Otroška duša žrtvuje svoje zemeljsko življenje, da bi pomagala ljudem, pravi avtorica. Čeprav je vse skupaj samo literatura in so to misli neke Neže Slavec, je cena vendarle previsoka. Že v prvem delu romana je veliko teme, v drugem pa bi si ljudje za dobroto, ljubezen in samouresničevanje lahko izbrali drugačno pot kakor otrokovo smrt.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov