Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Natalija Pavlič: Kava s smetano

12.07.2021

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman

Kamnik : Samozaložba, 2020

Roman Natalije Pavlič Kava s smetano je sestavljen iz dveh delov, in sicer: Ana Maček, Dnevnik in Neža Slavec, Zgodba njenega življenja. Prvi del je napisan v obliki dnevnika in z dodatki kratkih premišljevanj in čustvovanj protagonistkinih bližnjih ter ga je mogoče ovrednotiti kot umetniško stvaritev, drugi pa je neke vrste priročnik za življenje in govori o tem, da je treba spoznati samega sebe, se vzljubiti, moliti in se predati duhovnosti ter trositi dobroto.

Prvi del romana je osebna izpoved bolnice s pljučnim rakom, petinštiridesetletnice, ki se ji življenje izteka. Diagnoza je neizprosna, uradna medicina ji ne more več pomagati. Njena mati in mož zaupata v drugačne in alternativne metode zdravljenja, pritiskata nanjo, da bi se morala z njimi reševati, in se sama začneta izobraževati na tem področju. Post, ki ga predlaga soprog, se ne obnese, saj bolna ženska začne hirati in pristane celo v bolnišnici. Prizadevanje sorodnikov je dobronamerno: obolela ženska bi se po njunem mnenju morala bojevati z vsemi sredstvi in na vse načine, ne pa se že na začetku predati in se vdati v usodo.

Glavna oseba je pred izbruhom bolezni živela povsem običajno, kot sama pravi, normalno življenje in v njem igrala mirno stransko vlogo. Ni si želela biti v ospredju, veliko je brala in si predvsem prizadevala, da bi bila predana žena in skrbna mati. Bolezen pa vse spremeni: iznenada se zave enkratnosti, neponovljivosti in dragocenosti svojega življenja, po filozofsko se začne spraševati o njegovem smislu, minevanju in predvsem smrti. Raku daje vzdevke in ga ima za zločestega volka, izrojevalca, grozečo prikazen, stvor, zlobnega vsiljivca, gospoda, prasca in hudiča.

S smrtjo se bolnica čedalje bolj zbližuje in sprejema njeno neizogibnost. V omejenem času, ki ji je še dan (koliko ga je, lahko samo sluti), začuti moč in zanesljivost prijateljstva. Pred zvestima prijateljicama, ki ji stojita ob strani, se ji ni treba sprenevedati in se delati pogumne, temveč lahko pokaže bolečino in pobitost ter v svojem odhajanju ohranja iskrenost. V času, ki ga ima na voljo, polepša svojo zunanjo podobo, odpotuje v Budimpešto in Pariz, življenje začne zajemati z veliko žlico in doživi celo intimno srečanje z neznancem. Bližajoča se smrt pripomore, da čedalje bolj spoznava samo sebe. Prodira v svojo notranjost, premišljuje o medčloveških odnosih in tehta moč novih spoznanj. Ob njej je veliko naklonjenih ljudi, ki ji hočejo dobro in se zlepa ne morejo sprijazniti z njenim ugašanjem.

Protagonistkino razpoloženje niha: zdaj je močna in s svojo novo vednostjo trdno stoji na tleh, kaj kmalu jo začnejo preganjati vprašanja, zakaj se je moralo kaj tako hudega primeriti prav njej. Boli jo, da ne bo mogla doživeti prelomnic v življenju svojih otrok. Mož se v pretirani vnemi, da bi našel čudežno rešitev, odtuji od nje. Naveže se na nov krog enako mislečih ljudi, umiranje postaja zanj vse bolj mučno in odvečno. Njegova žena v svojem brezupnem stanju vse okrog sebe vidi jasno in nikogar ne obsoja, ne tistih, ki ji očitajo predajo brez boja, in ne onih, ki pretiravajo, da bi ji bilo v bližini smrti vsaj nekoliko lažje.

Ker išče odrešilno bilko, verjame, da je pred utelesitvijo že doživela prejšnja življenja, premišljuje o neznanem in skrivnostnem tam zgoraj. Sprijazni se, da ji bo toliko vsega nedosegljivo in odvzeto. »Kot kava s smetano,« piše. »Ne moreš biti samo bel ali samo črn. Popolnost je v kombinaciji, v pravem razmerju in sprejemanju različnosti. … Črnina bolezni me v bistvu pripravlja na belino onostranstva.«

Prvi del knjige, Ana Maček, Dnevnik, je literarna umetnina. Čeprav je tematika razbolena in pretresljiva, pisateljica zmore pisati z razdalje in blagim posmehom, zateka se celo v obešenjaški humor. Z izbranim besediščem govori o iztekanju življenja osebe, ki bi ostala neznana in bi za njeno smrt izvedel le ozek krog žalujočih, če njeno poslavljanje ne bi bilo popisano in ohranjeno s tako veščo roko. Bolnica se zateka v pisanje in pravi, da je to njeno modrovanje. Ko piše, se strašni in boleči trenutki, polni trpljenja, nekako odmaknejo. Morda je bilo njeno življenje res neznatno in neopazno, toda zdaj se pred obličjem smrti potrjuje z izrazno bogatim in slogovno prečiščenim izpovedovanjem.

Roman Natalije Pavlič Kava s smetano kaže pisateljičino moč in vrelec filozofskih spoznanj. Smrt je neizogiben konec. Pride iznenada in tedaj se življenje utrne, zapisane besede pa ostanejo kot pričevanje o življenjski zgodbi, hrepenenju, nemoči, trpljenju, strahu, poteptanem upanju in neuresničenih željah.  Prvi del romana je napisan kot enovita, sporočilno prepričljiva in estetsko zaokrožena celota, drugi del, Neža Slavec, Zgodba njenega življenja, pa se prevesi v mistično in religiozno premišljevanje, včasih prav srhljivo, na primer v predvidevanju, da ima umirajoči otrok posebno poslanstvo, saj bo v ljudeh s svojim ugašanjem vzbudil dobroto. Otroci naj bi se na poseben način žrtvovali v tem življenju in bili nekakšni učitelji. Natalija Pavlič zapiše: »Pogled nekoga, ki kljub vsemu verjame v ljubezen in dobro, saj je otrok umrl za to, da bi ljudem pokazal pot nesebične ljubezni in dobrote.« Otroško izginjanje naj bi zaustavila dogovorjena molitev ljudi, ki so vsak na svojem koncu. Tudi angeli bodo odigrali svojo vlogo. Otroška duša žrtvuje svoje zemeljsko življenje, da bi pomagala ljudem, pravi avtorica. Čeprav je vse skupaj samo literatura in so to misli neke Neže Slavec, je cena vendarle previsoka. Že v prvem delu romana je veliko teme, v drugem pa bi si ljudje za dobroto, ljubezen in samouresničevanje lahko izbrali drugačno pot kakor otrokovo smrt.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Natalija Pavlič: Kava s smetano

12.07.2021

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman

Kamnik : Samozaložba, 2020

Roman Natalije Pavlič Kava s smetano je sestavljen iz dveh delov, in sicer: Ana Maček, Dnevnik in Neža Slavec, Zgodba njenega življenja. Prvi del je napisan v obliki dnevnika in z dodatki kratkih premišljevanj in čustvovanj protagonistkinih bližnjih ter ga je mogoče ovrednotiti kot umetniško stvaritev, drugi pa je neke vrste priročnik za življenje in govori o tem, da je treba spoznati samega sebe, se vzljubiti, moliti in se predati duhovnosti ter trositi dobroto.

Prvi del romana je osebna izpoved bolnice s pljučnim rakom, petinštiridesetletnice, ki se ji življenje izteka. Diagnoza je neizprosna, uradna medicina ji ne more več pomagati. Njena mati in mož zaupata v drugačne in alternativne metode zdravljenja, pritiskata nanjo, da bi se morala z njimi reševati, in se sama začneta izobraževati na tem področju. Post, ki ga predlaga soprog, se ne obnese, saj bolna ženska začne hirati in pristane celo v bolnišnici. Prizadevanje sorodnikov je dobronamerno: obolela ženska bi se po njunem mnenju morala bojevati z vsemi sredstvi in na vse načine, ne pa se že na začetku predati in se vdati v usodo.

Glavna oseba je pred izbruhom bolezni živela povsem običajno, kot sama pravi, normalno življenje in v njem igrala mirno stransko vlogo. Ni si želela biti v ospredju, veliko je brala in si predvsem prizadevala, da bi bila predana žena in skrbna mati. Bolezen pa vse spremeni: iznenada se zave enkratnosti, neponovljivosti in dragocenosti svojega življenja, po filozofsko se začne spraševati o njegovem smislu, minevanju in predvsem smrti. Raku daje vzdevke in ga ima za zločestega volka, izrojevalca, grozečo prikazen, stvor, zlobnega vsiljivca, gospoda, prasca in hudiča.

S smrtjo se bolnica čedalje bolj zbližuje in sprejema njeno neizogibnost. V omejenem času, ki ji je še dan (koliko ga je, lahko samo sluti), začuti moč in zanesljivost prijateljstva. Pred zvestima prijateljicama, ki ji stojita ob strani, se ji ni treba sprenevedati in se delati pogumne, temveč lahko pokaže bolečino in pobitost ter v svojem odhajanju ohranja iskrenost. V času, ki ga ima na voljo, polepša svojo zunanjo podobo, odpotuje v Budimpešto in Pariz, življenje začne zajemati z veliko žlico in doživi celo intimno srečanje z neznancem. Bližajoča se smrt pripomore, da čedalje bolj spoznava samo sebe. Prodira v svojo notranjost, premišljuje o medčloveških odnosih in tehta moč novih spoznanj. Ob njej je veliko naklonjenih ljudi, ki ji hočejo dobro in se zlepa ne morejo sprijazniti z njenim ugašanjem.

Protagonistkino razpoloženje niha: zdaj je močna in s svojo novo vednostjo trdno stoji na tleh, kaj kmalu jo začnejo preganjati vprašanja, zakaj se je moralo kaj tako hudega primeriti prav njej. Boli jo, da ne bo mogla doživeti prelomnic v življenju svojih otrok. Mož se v pretirani vnemi, da bi našel čudežno rešitev, odtuji od nje. Naveže se na nov krog enako mislečih ljudi, umiranje postaja zanj vse bolj mučno in odvečno. Njegova žena v svojem brezupnem stanju vse okrog sebe vidi jasno in nikogar ne obsoja, ne tistih, ki ji očitajo predajo brez boja, in ne onih, ki pretiravajo, da bi ji bilo v bližini smrti vsaj nekoliko lažje.

Ker išče odrešilno bilko, verjame, da je pred utelesitvijo že doživela prejšnja življenja, premišljuje o neznanem in skrivnostnem tam zgoraj. Sprijazni se, da ji bo toliko vsega nedosegljivo in odvzeto. »Kot kava s smetano,« piše. »Ne moreš biti samo bel ali samo črn. Popolnost je v kombinaciji, v pravem razmerju in sprejemanju različnosti. … Črnina bolezni me v bistvu pripravlja na belino onostranstva.«

Prvi del knjige, Ana Maček, Dnevnik, je literarna umetnina. Čeprav je tematika razbolena in pretresljiva, pisateljica zmore pisati z razdalje in blagim posmehom, zateka se celo v obešenjaški humor. Z izbranim besediščem govori o iztekanju življenja osebe, ki bi ostala neznana in bi za njeno smrt izvedel le ozek krog žalujočih, če njeno poslavljanje ne bi bilo popisano in ohranjeno s tako veščo roko. Bolnica se zateka v pisanje in pravi, da je to njeno modrovanje. Ko piše, se strašni in boleči trenutki, polni trpljenja, nekako odmaknejo. Morda je bilo njeno življenje res neznatno in neopazno, toda zdaj se pred obličjem smrti potrjuje z izrazno bogatim in slogovno prečiščenim izpovedovanjem.

Roman Natalije Pavlič Kava s smetano kaže pisateljičino moč in vrelec filozofskih spoznanj. Smrt je neizogiben konec. Pride iznenada in tedaj se življenje utrne, zapisane besede pa ostanejo kot pričevanje o življenjski zgodbi, hrepenenju, nemoči, trpljenju, strahu, poteptanem upanju in neuresničenih željah.  Prvi del romana je napisan kot enovita, sporočilno prepričljiva in estetsko zaokrožena celota, drugi del, Neža Slavec, Zgodba njenega življenja, pa se prevesi v mistično in religiozno premišljevanje, včasih prav srhljivo, na primer v predvidevanju, da ima umirajoči otrok posebno poslanstvo, saj bo v ljudeh s svojim ugašanjem vzbudil dobroto. Otroci naj bi se na poseben način žrtvovali v tem življenju in bili nekakšni učitelji. Natalija Pavlič zapiše: »Pogled nekoga, ki kljub vsemu verjame v ljubezen in dobro, saj je otrok umrl za to, da bi ljudem pokazal pot nesebične ljubezni in dobrote.« Otroško izginjanje naj bi zaustavila dogovorjena molitev ljudi, ki so vsak na svojem koncu. Tudi angeli bodo odigrali svojo vlogo. Otroška duša žrtvuje svoje zemeljsko življenje, da bi pomagala ljudem, pravi avtorica. Čeprav je vse skupaj samo literatura in so to misli neke Neže Slavec, je cena vendarle previsoka. Že v prvem delu romana je veliko teme, v drugem pa bi si ljudje za dobroto, ljubezen in samouresničevanje lahko izbrali drugačno pot kakor otrokovo smrt.


17.02.2020

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.02.2020

Iztok Osojnik: Newyorška trilogija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


15.02.2020

Večja od vseh

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.02.2020

Prekla

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.02.2020

Tukaj sem

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.02.2020

Fantazijski otok

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.02.2020

Kristina Kočan: Divjad

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Renato Horvat.


10.02.2020

Ana Toroš: Potovanje po neznanih poteh tržaškosti in Gradnikove poezije

Avtor recenzije: Lev Detela Bere Renato Horvat.


10.02.2020

Miklavž Komelj: Stigmatizacija

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


10.02.2020

Arundathi Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


07.02.2020

Dnevnik Diane Budisavljević

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2020

Nesrečniki

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2020

Ptice roparice

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.02.2020

Mozartine 2

V nedeljo dopoldne je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani potekal drugi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine. Koncertni dogodek je bil v celoti namenjen glasbi Georga Friedricha Händla, ki sta jo poustvarila Simfonični orkester RTV Slovenija pod umetniškim vodstvom violončelista Gregorja Feleta in solist tenorist Aco Biščević. Poročilo o dogodku je pripravil Andrej Bedjanič.


03.02.2020

Mathias Énard: Cona

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.


03.02.2020

Mojca Pišek: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


03.02.2020

Tone Partljič: Pesnica

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.02.2020

Monika Vrečar: Šovinistka

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.02.2020

Jan Krmelj: Življenje drugih

Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan


31.01.2020

Izdajalec

Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.


Stran 76 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov