Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman
Kamnik : Samozaložba, 2020
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano je sestavljen iz dveh delov, in sicer: Ana Maček, Dnevnik in Neža Slavec, Zgodba njenega življenja. Prvi del je napisan v obliki dnevnika in z dodatki kratkih premišljevanj in čustvovanj protagonistkinih bližnjih ter ga je mogoče ovrednotiti kot umetniško stvaritev, drugi pa je neke vrste priročnik za življenje in govori o tem, da je treba spoznati samega sebe, se vzljubiti, moliti in se predati duhovnosti ter trositi dobroto.
Prvi del romana je osebna izpoved bolnice s pljučnim rakom, petinštiridesetletnice, ki se ji življenje izteka. Diagnoza je neizprosna, uradna medicina ji ne more več pomagati. Njena mati in mož zaupata v drugačne in alternativne metode zdravljenja, pritiskata nanjo, da bi se morala z njimi reševati, in se sama začneta izobraževati na tem področju. Post, ki ga predlaga soprog, se ne obnese, saj bolna ženska začne hirati in pristane celo v bolnišnici. Prizadevanje sorodnikov je dobronamerno: obolela ženska bi se po njunem mnenju morala bojevati z vsemi sredstvi in na vse načine, ne pa se že na začetku predati in se vdati v usodo.
Glavna oseba je pred izbruhom bolezni živela povsem običajno, kot sama pravi, normalno življenje in v njem igrala mirno stransko vlogo. Ni si želela biti v ospredju, veliko je brala in si predvsem prizadevala, da bi bila predana žena in skrbna mati. Bolezen pa vse spremeni: iznenada se zave enkratnosti, neponovljivosti in dragocenosti svojega življenja, po filozofsko se začne spraševati o njegovem smislu, minevanju in predvsem smrti. Raku daje vzdevke in ga ima za zločestega volka, izrojevalca, grozečo prikazen, stvor, zlobnega vsiljivca, gospoda, prasca in hudiča.
S smrtjo se bolnica čedalje bolj zbližuje in sprejema njeno neizogibnost. V omejenem času, ki ji je še dan (koliko ga je, lahko samo sluti), začuti moč in zanesljivost prijateljstva. Pred zvestima prijateljicama, ki ji stojita ob strani, se ji ni treba sprenevedati in se delati pogumne, temveč lahko pokaže bolečino in pobitost ter v svojem odhajanju ohranja iskrenost. V času, ki ga ima na voljo, polepša svojo zunanjo podobo, odpotuje v Budimpešto in Pariz, življenje začne zajemati z veliko žlico in doživi celo intimno srečanje z neznancem. Bližajoča se smrt pripomore, da čedalje bolj spoznava samo sebe. Prodira v svojo notranjost, premišljuje o medčloveških odnosih in tehta moč novih spoznanj. Ob njej je veliko naklonjenih ljudi, ki ji hočejo dobro in se zlepa ne morejo sprijazniti z njenim ugašanjem.
Protagonistkino razpoloženje niha: zdaj je močna in s svojo novo vednostjo trdno stoji na tleh, kaj kmalu jo začnejo preganjati vprašanja, zakaj se je moralo kaj tako hudega primeriti prav njej. Boli jo, da ne bo mogla doživeti prelomnic v življenju svojih otrok. Mož se v pretirani vnemi, da bi našel čudežno rešitev, odtuji od nje. Naveže se na nov krog enako mislečih ljudi, umiranje postaja zanj vse bolj mučno in odvečno. Njegova žena v svojem brezupnem stanju vse okrog sebe vidi jasno in nikogar ne obsoja, ne tistih, ki ji očitajo predajo brez boja, in ne onih, ki pretiravajo, da bi ji bilo v bližini smrti vsaj nekoliko lažje.
Ker išče odrešilno bilko, verjame, da je pred utelesitvijo že doživela prejšnja življenja, premišljuje o neznanem in skrivnostnem tam zgoraj. Sprijazni se, da ji bo toliko vsega nedosegljivo in odvzeto. »Kot kava s smetano,« piše. »Ne moreš biti samo bel ali samo črn. Popolnost je v kombinaciji, v pravem razmerju in sprejemanju različnosti. … Črnina bolezni me v bistvu pripravlja na belino onostranstva.«
Prvi del knjige, Ana Maček, Dnevnik, je literarna umetnina. Čeprav je tematika razbolena in pretresljiva, pisateljica zmore pisati z razdalje in blagim posmehom, zateka se celo v obešenjaški humor. Z izbranim besediščem govori o iztekanju življenja osebe, ki bi ostala neznana in bi za njeno smrt izvedel le ozek krog žalujočih, če njeno poslavljanje ne bi bilo popisano in ohranjeno s tako veščo roko. Bolnica se zateka v pisanje in pravi, da je to njeno modrovanje. Ko piše, se strašni in boleči trenutki, polni trpljenja, nekako odmaknejo. Morda je bilo njeno življenje res neznatno in neopazno, toda zdaj se pred obličjem smrti potrjuje z izrazno bogatim in slogovno prečiščenim izpovedovanjem.
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano kaže pisateljičino moč in vrelec filozofskih spoznanj. Smrt je neizogiben konec. Pride iznenada in tedaj se življenje utrne, zapisane besede pa ostanejo kot pričevanje o življenjski zgodbi, hrepenenju, nemoči, trpljenju, strahu, poteptanem upanju in neuresničenih željah. Prvi del romana je napisan kot enovita, sporočilno prepričljiva in estetsko zaokrožena celota, drugi del, Neža Slavec, Zgodba njenega življenja, pa se prevesi v mistično in religiozno premišljevanje, včasih prav srhljivo, na primer v predvidevanju, da ima umirajoči otrok posebno poslanstvo, saj bo v ljudeh s svojim ugašanjem vzbudil dobroto. Otroci naj bi se na poseben način žrtvovali v tem življenju in bili nekakšni učitelji. Natalija Pavlič zapiše: »Pogled nekoga, ki kljub vsemu verjame v ljubezen in dobro, saj je otrok umrl za to, da bi ljudem pokazal pot nesebične ljubezni in dobrote.« Otroško izginjanje naj bi zaustavila dogovorjena molitev ljudi, ki so vsak na svojem koncu. Tudi angeli bodo odigrali svojo vlogo. Otroška duša žrtvuje svoje zemeljsko življenje, da bi pomagala ljudem, pravi avtorica. Čeprav je vse skupaj samo literatura in so to misli neke Neže Slavec, je cena vendarle previsoka. Že v prvem delu romana je veliko teme, v drugem pa bi si ljudje za dobroto, ljubezen in samouresničevanje lahko izbrali drugačno pot kakor otrokovo smrt.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman
Kamnik : Samozaložba, 2020
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano je sestavljen iz dveh delov, in sicer: Ana Maček, Dnevnik in Neža Slavec, Zgodba njenega življenja. Prvi del je napisan v obliki dnevnika in z dodatki kratkih premišljevanj in čustvovanj protagonistkinih bližnjih ter ga je mogoče ovrednotiti kot umetniško stvaritev, drugi pa je neke vrste priročnik za življenje in govori o tem, da je treba spoznati samega sebe, se vzljubiti, moliti in se predati duhovnosti ter trositi dobroto.
Prvi del romana je osebna izpoved bolnice s pljučnim rakom, petinštiridesetletnice, ki se ji življenje izteka. Diagnoza je neizprosna, uradna medicina ji ne more več pomagati. Njena mati in mož zaupata v drugačne in alternativne metode zdravljenja, pritiskata nanjo, da bi se morala z njimi reševati, in se sama začneta izobraževati na tem področju. Post, ki ga predlaga soprog, se ne obnese, saj bolna ženska začne hirati in pristane celo v bolnišnici. Prizadevanje sorodnikov je dobronamerno: obolela ženska bi se po njunem mnenju morala bojevati z vsemi sredstvi in na vse načine, ne pa se že na začetku predati in se vdati v usodo.
Glavna oseba je pred izbruhom bolezni živela povsem običajno, kot sama pravi, normalno življenje in v njem igrala mirno stransko vlogo. Ni si želela biti v ospredju, veliko je brala in si predvsem prizadevala, da bi bila predana žena in skrbna mati. Bolezen pa vse spremeni: iznenada se zave enkratnosti, neponovljivosti in dragocenosti svojega življenja, po filozofsko se začne spraševati o njegovem smislu, minevanju in predvsem smrti. Raku daje vzdevke in ga ima za zločestega volka, izrojevalca, grozečo prikazen, stvor, zlobnega vsiljivca, gospoda, prasca in hudiča.
S smrtjo se bolnica čedalje bolj zbližuje in sprejema njeno neizogibnost. V omejenem času, ki ji je še dan (koliko ga je, lahko samo sluti), začuti moč in zanesljivost prijateljstva. Pred zvestima prijateljicama, ki ji stojita ob strani, se ji ni treba sprenevedati in se delati pogumne, temveč lahko pokaže bolečino in pobitost ter v svojem odhajanju ohranja iskrenost. V času, ki ga ima na voljo, polepša svojo zunanjo podobo, odpotuje v Budimpešto in Pariz, življenje začne zajemati z veliko žlico in doživi celo intimno srečanje z neznancem. Bližajoča se smrt pripomore, da čedalje bolj spoznava samo sebe. Prodira v svojo notranjost, premišljuje o medčloveških odnosih in tehta moč novih spoznanj. Ob njej je veliko naklonjenih ljudi, ki ji hočejo dobro in se zlepa ne morejo sprijazniti z njenim ugašanjem.
Protagonistkino razpoloženje niha: zdaj je močna in s svojo novo vednostjo trdno stoji na tleh, kaj kmalu jo začnejo preganjati vprašanja, zakaj se je moralo kaj tako hudega primeriti prav njej. Boli jo, da ne bo mogla doživeti prelomnic v življenju svojih otrok. Mož se v pretirani vnemi, da bi našel čudežno rešitev, odtuji od nje. Naveže se na nov krog enako mislečih ljudi, umiranje postaja zanj vse bolj mučno in odvečno. Njegova žena v svojem brezupnem stanju vse okrog sebe vidi jasno in nikogar ne obsoja, ne tistih, ki ji očitajo predajo brez boja, in ne onih, ki pretiravajo, da bi ji bilo v bližini smrti vsaj nekoliko lažje.
Ker išče odrešilno bilko, verjame, da je pred utelesitvijo že doživela prejšnja življenja, premišljuje o neznanem in skrivnostnem tam zgoraj. Sprijazni se, da ji bo toliko vsega nedosegljivo in odvzeto. »Kot kava s smetano,« piše. »Ne moreš biti samo bel ali samo črn. Popolnost je v kombinaciji, v pravem razmerju in sprejemanju različnosti. … Črnina bolezni me v bistvu pripravlja na belino onostranstva.«
Prvi del knjige, Ana Maček, Dnevnik, je literarna umetnina. Čeprav je tematika razbolena in pretresljiva, pisateljica zmore pisati z razdalje in blagim posmehom, zateka se celo v obešenjaški humor. Z izbranim besediščem govori o iztekanju življenja osebe, ki bi ostala neznana in bi za njeno smrt izvedel le ozek krog žalujočih, če njeno poslavljanje ne bi bilo popisano in ohranjeno s tako veščo roko. Bolnica se zateka v pisanje in pravi, da je to njeno modrovanje. Ko piše, se strašni in boleči trenutki, polni trpljenja, nekako odmaknejo. Morda je bilo njeno življenje res neznatno in neopazno, toda zdaj se pred obličjem smrti potrjuje z izrazno bogatim in slogovno prečiščenim izpovedovanjem.
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano kaže pisateljičino moč in vrelec filozofskih spoznanj. Smrt je neizogiben konec. Pride iznenada in tedaj se življenje utrne, zapisane besede pa ostanejo kot pričevanje o življenjski zgodbi, hrepenenju, nemoči, trpljenju, strahu, poteptanem upanju in neuresničenih željah. Prvi del romana je napisan kot enovita, sporočilno prepričljiva in estetsko zaokrožena celota, drugi del, Neža Slavec, Zgodba njenega življenja, pa se prevesi v mistično in religiozno premišljevanje, včasih prav srhljivo, na primer v predvidevanju, da ima umirajoči otrok posebno poslanstvo, saj bo v ljudeh s svojim ugašanjem vzbudil dobroto. Otroci naj bi se na poseben način žrtvovali v tem življenju in bili nekakšni učitelji. Natalija Pavlič zapiše: »Pogled nekoga, ki kljub vsemu verjame v ljubezen in dobro, saj je otrok umrl za to, da bi ljudem pokazal pot nesebične ljubezni in dobrote.« Otroško izginjanje naj bi zaustavila dogovorjena molitev ljudi, ki so vsak na svojem koncu. Tudi angeli bodo odigrali svojo vlogo. Otroška duša žrtvuje svoje zemeljsko življenje, da bi pomagala ljudem, pravi avtorica. Čeprav je vse skupaj samo literatura in so to misli neke Neže Slavec, je cena vendarle previsoka. Že v prvem delu romana je veliko teme, v drugem pa bi si ljudje za dobroto, ljubezen in samouresničevanje lahko izbrali drugačno pot kakor otrokovo smrt.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Neveljaven email naslov