Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
12.07.2021 7 min

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.

Prevedel Andrej E. Skubic; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Knjigo z izzivalnim naslovom Devica, kraljica, vdova, prasica je ameriško-slovenska pisateljica Erica Johnson Debeljak napisala v svojem maternem jeziku, angleščini, vendar v občutenem prevodu Andreja E. Skubica tega sploh ni čutiti. Johnson Debeljakova je nadarjena pripovedovalka; to dokazuje že od knjige Tujka v hiši domačinov, v kateri posrečeno opisuje svoje spopadanje z navadami nove domovine, kjer se je naselila zaradi ljubezni in poroke z razumnikom Alešem Debeljakom, in nato v knjigi spominov, pravzaprav ljubezenski zgodbi Prepovedani kruh ter v kriminalnih romanih Antifa cona in Tatovi koles.

Najbrž je prav zaradi pisateljske izurjenosti in široke razgledanosti sploh zmogla napisati to svoje najzahtevnejše in najbolj pretresljivo delo doslej, porojeno iz absurdne, nerazložljive in nepričakovane izgube moža Aleša. Devica, kraljica, vdova, prasica ni nikakršen žalovalni priročnik (čeprav je na svoj način tudi to), ampak neustrašno in brutalno iskreno piše o nerazumnih procesih, ki se sprožijo v nas, ko se nam zgodi nekaj nepredstavljivega. Kdo sem, ko se niti sama več ne prepoznam? Kdo sem, ko odpade tisti del mojega jaza, ki mu je nastavljal ogledalo moj ljubljeni? Kako definirati to, kar sem postala in na novo zložiti raztreščene koščke tistega, kar sem bila? Kako ostati v preteklosti in odriniti prihodnost, ko pa planetarnim silam ni mogoče kljubovati? Od kod ta poplava nasprotujočih si čustev, nenadzorovanih krikov, neznanih strahov?

In zakaj bi se morala česarkoli bati, če se je tisto, česar se najbolj bojim, že zgodilo?

Pisateljica svojo osebno zgodbo od trenutka, ko izve, da je postala vdova, spretno prepleta z vdovami iz biblijskega, literarnega, in tudi realnega sveta. Pridružijo se ji Tamara, Judita, dve Gertrudi – Shakespearjeva kraljica in Gertrude iz romana Iris Murdoch – ter mlada Indijka Roop Kanwar, ki je vdova le nekaj ur, saj skupaj s pokojnim možem živa zgori na grmadi, kar jo povzdigne v boginjo. Z vsako od teh žena, s katerimi širšemu bralskemu občinstvu napeto in nevsiljivo razlaga tudi vlogo vdove v različnih zgodovinskih obdobjih, ima v določeni fazi svojega žalovanja več skupnega kot z živimi ženskami, tudi prijateljicami; z vsako zna na pravem mestu prav virtuozno potegniti vzporednico. Prav to legendarno, nepoznano ženstvo je tisto, ki ji stoji ob strani, ko ostane sama.

“Ona, ki je nekoč tako ljubila in bila ljubljena, ona, ki je živela v zavetju tega zakramenta, je zdaj oropana, izpraznjena, brezciljna. Zdaj je ona okvara. In pojavi se vprašanje: kaj početi z njo? … Kaj početi s to vdovo, s tem izpraznjenim bitjem?”

Erica Johnson Debeljak na začetku svojega novega ‘statusa’, še posebej ko opisuje pot iz Amerike v Slovenijo tik po novici o moževi smrti, tisti polet iz noči v noč, poleg ‘okvare’ uporabi besede invalidka, amputiranka, otrok, pacientka, breme, paket … Pozneje beremo, da se v zgodovinskih kontekstih, vštevši Biblijo, vdova kot družbena kategorija pogosto povezuje s tako imenovanimi personae miserabiles: s sirotami, kroničnimi bolniki, siromaki, begunci in drugimi nesrečniki. Spomnim se pogovora pred mnogimi leti z enim od prevajalcev Svetega pisma, ki je znal zelo sočno razlagati dvoumnost posameznih prevedenih besed. Da bi se na primer prevod sveta Marija lahko glasil tudi prekleta Marija. V starem Rimu so latinsko besedo sanctus, sancta uporabljali za tistega, ki je bil izločen ali na smrt obsojen. Marija je izločena iz našega ženskovja, je za posebno rabo; kelih je posvečen, ni več za v oštarijo … Oba izraza – svet in preklet – dejansko pomenita izločenost.

In smo že pri naslovu, ki s to razlago izgubi svojo provokativno noto. Vdova, ki ni več devica, je lahko kraljica ali prasica, saj je v svoji izločenosti tako ali tako sama, tako sveta kot prekleta. Erica Johnson Debeljak zelo pogumno in odkrito – takšne odkritosti Slovenci nismo sposobni in to je zame, poleg vrhunske zgradbe in jezika, ena glavnih odlik te knjige – piše o svojih reakcijah in občutjih, tudi takšnih, ki bi jih bilo po splošnem prepričanju bolje brzdati ali potlačiti. Problem sodobnega sveta je tudi v tem, “ker družba, v kateri živim, nima pravil, kaj moram početi in česa ne smem. Ne nosim raševine ali izključno črne barve, ne zakrivam si glave in obraza s tančico, ker ni glede moje garderobe nobenih napotkov. Tako takrat, ko v povsem običajni obleki stopim iz hiše na povsem običajne ulice, ves kaos divja le v moji notranjosti. Moje stanje je nevidno. Sem nenormalna v normalnem svetu, ki moje nenormalnosti ne prepoznava.”

Kljub temu je določeno vedênje pričakovano in če ne izpolniš teh pričakovanj, lahko izgubiš celo najboljše prijatelje. Če iz tebe spet in spet zarjovi gorgona, da bi zaščitila svojo družino in odgnala mrhovinarje, ki bi radi sestavili svoje videnje tvoje zgodbe; če se ti mesece po smrti ljubljenega spet prebudi telesna strast, ki te iz venečega bitja za odločilen trenutek spet postavi na piedestal polnokrvne ženske; če trmasto vztrajaš kot domačinka, ko te skušajo nekateri prepričati, da si zdaj spet tujka in se poberi, od koder si prišla … potem veliko ljudi najbrž res ne ve, kaj bi še počeli s tabo. Ampak s tem ni nič narobe. Najbolj bistveno sporočilo knjige je, da je vse, kar se v tem morastem, napol sanjskem času, ki nima predpisanega roka trajanja, dogaja s tabo, čisto v redu. Vse je sprejemljivo, vse je dovoljeno. Kot na primer Aleševa sestra Polona, ki začne jokati skoraj dve leti po bratovi smrti in joče dva meseca; vsa žalost, ki jo je potlačila zaradi skrbi za druge žalujoče, izbruhne na dan.

Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica bo poleg neusmiljenega čustvenega razgaljenja, visoke pripovedne estetike in večplastne zgodbe tudi marsikateri vdovi vsaj nekoliko olajšala obdobje somraka in spraševanje, kakšno vedênje je v tem času normalno. Kljub težki temi smrti, ki se ji tako radi izogibamo, ne izzveni kot žalostinka, ampak kot hvalnica človekovi vzdržljivosti in kljubovalnosti, ljubezni in življenju.


Ocene

2062 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

12.07.2021 7 min

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.

Prevedel Andrej E. Skubic; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Knjigo z izzivalnim naslovom Devica, kraljica, vdova, prasica je ameriško-slovenska pisateljica Erica Johnson Debeljak napisala v svojem maternem jeziku, angleščini, vendar v občutenem prevodu Andreja E. Skubica tega sploh ni čutiti. Johnson Debeljakova je nadarjena pripovedovalka; to dokazuje že od knjige Tujka v hiši domačinov, v kateri posrečeno opisuje svoje spopadanje z navadami nove domovine, kjer se je naselila zaradi ljubezni in poroke z razumnikom Alešem Debeljakom, in nato v knjigi spominov, pravzaprav ljubezenski zgodbi Prepovedani kruh ter v kriminalnih romanih Antifa cona in Tatovi koles.

Najbrž je prav zaradi pisateljske izurjenosti in široke razgledanosti sploh zmogla napisati to svoje najzahtevnejše in najbolj pretresljivo delo doslej, porojeno iz absurdne, nerazložljive in nepričakovane izgube moža Aleša. Devica, kraljica, vdova, prasica ni nikakršen žalovalni priročnik (čeprav je na svoj način tudi to), ampak neustrašno in brutalno iskreno piše o nerazumnih procesih, ki se sprožijo v nas, ko se nam zgodi nekaj nepredstavljivega. Kdo sem, ko se niti sama več ne prepoznam? Kdo sem, ko odpade tisti del mojega jaza, ki mu je nastavljal ogledalo moj ljubljeni? Kako definirati to, kar sem postala in na novo zložiti raztreščene koščke tistega, kar sem bila? Kako ostati v preteklosti in odriniti prihodnost, ko pa planetarnim silam ni mogoče kljubovati? Od kod ta poplava nasprotujočih si čustev, nenadzorovanih krikov, neznanih strahov?

In zakaj bi se morala česarkoli bati, če se je tisto, česar se najbolj bojim, že zgodilo?

Pisateljica svojo osebno zgodbo od trenutka, ko izve, da je postala vdova, spretno prepleta z vdovami iz biblijskega, literarnega, in tudi realnega sveta. Pridružijo se ji Tamara, Judita, dve Gertrudi – Shakespearjeva kraljica in Gertrude iz romana Iris Murdoch – ter mlada Indijka Roop Kanwar, ki je vdova le nekaj ur, saj skupaj s pokojnim možem živa zgori na grmadi, kar jo povzdigne v boginjo. Z vsako od teh žena, s katerimi širšemu bralskemu občinstvu napeto in nevsiljivo razlaga tudi vlogo vdove v različnih zgodovinskih obdobjih, ima v določeni fazi svojega žalovanja več skupnega kot z živimi ženskami, tudi prijateljicami; z vsako zna na pravem mestu prav virtuozno potegniti vzporednico. Prav to legendarno, nepoznano ženstvo je tisto, ki ji stoji ob strani, ko ostane sama.

“Ona, ki je nekoč tako ljubila in bila ljubljena, ona, ki je živela v zavetju tega zakramenta, je zdaj oropana, izpraznjena, brezciljna. Zdaj je ona okvara. In pojavi se vprašanje: kaj početi z njo? … Kaj početi s to vdovo, s tem izpraznjenim bitjem?”

Erica Johnson Debeljak na začetku svojega novega ‘statusa’, še posebej ko opisuje pot iz Amerike v Slovenijo tik po novici o moževi smrti, tisti polet iz noči v noč, poleg ‘okvare’ uporabi besede invalidka, amputiranka, otrok, pacientka, breme, paket … Pozneje beremo, da se v zgodovinskih kontekstih, vštevši Biblijo, vdova kot družbena kategorija pogosto povezuje s tako imenovanimi personae miserabiles: s sirotami, kroničnimi bolniki, siromaki, begunci in drugimi nesrečniki. Spomnim se pogovora pred mnogimi leti z enim od prevajalcev Svetega pisma, ki je znal zelo sočno razlagati dvoumnost posameznih prevedenih besed. Da bi se na primer prevod sveta Marija lahko glasil tudi prekleta Marija. V starem Rimu so latinsko besedo sanctus, sancta uporabljali za tistega, ki je bil izločen ali na smrt obsojen. Marija je izločena iz našega ženskovja, je za posebno rabo; kelih je posvečen, ni več za v oštarijo … Oba izraza – svet in preklet – dejansko pomenita izločenost.

In smo že pri naslovu, ki s to razlago izgubi svojo provokativno noto. Vdova, ki ni več devica, je lahko kraljica ali prasica, saj je v svoji izločenosti tako ali tako sama, tako sveta kot prekleta. Erica Johnson Debeljak zelo pogumno in odkrito – takšne odkritosti Slovenci nismo sposobni in to je zame, poleg vrhunske zgradbe in jezika, ena glavnih odlik te knjige – piše o svojih reakcijah in občutjih, tudi takšnih, ki bi jih bilo po splošnem prepričanju bolje brzdati ali potlačiti. Problem sodobnega sveta je tudi v tem, “ker družba, v kateri živim, nima pravil, kaj moram početi in česa ne smem. Ne nosim raševine ali izključno črne barve, ne zakrivam si glave in obraza s tančico, ker ni glede moje garderobe nobenih napotkov. Tako takrat, ko v povsem običajni obleki stopim iz hiše na povsem običajne ulice, ves kaos divja le v moji notranjosti. Moje stanje je nevidno. Sem nenormalna v normalnem svetu, ki moje nenormalnosti ne prepoznava.”

Kljub temu je določeno vedênje pričakovano in če ne izpolniš teh pričakovanj, lahko izgubiš celo najboljše prijatelje. Če iz tebe spet in spet zarjovi gorgona, da bi zaščitila svojo družino in odgnala mrhovinarje, ki bi radi sestavili svoje videnje tvoje zgodbe; če se ti mesece po smrti ljubljenega spet prebudi telesna strast, ki te iz venečega bitja za odločilen trenutek spet postavi na piedestal polnokrvne ženske; če trmasto vztrajaš kot domačinka, ko te skušajo nekateri prepričati, da si zdaj spet tujka in se poberi, od koder si prišla … potem veliko ljudi najbrž res ne ve, kaj bi še počeli s tabo. Ampak s tem ni nič narobe. Najbolj bistveno sporočilo knjige je, da je vse, kar se v tem morastem, napol sanjskem času, ki nima predpisanega roka trajanja, dogaja s tabo, čisto v redu. Vse je sprejemljivo, vse je dovoljeno. Kot na primer Aleševa sestra Polona, ki začne jokati skoraj dve leti po bratovi smrti in joče dva meseca; vsa žalost, ki jo je potlačila zaradi skrbi za druge žalujoče, izbruhne na dan.

Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica bo poleg neusmiljenega čustvenega razgaljenja, visoke pripovedne estetike in večplastne zgodbe tudi marsikateri vdovi vsaj nekoliko olajšala obdobje somraka in spraševanje, kakšno vedênje je v tem času normalno. Kljub težki temi smrti, ki se ji tako radi izogibamo, ne izzveni kot žalostinka, ampak kot hvalnica človekovi vzdržljivosti in kljubovalnosti, ljubezni in življenju.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov