Agnieszka Holland je med drugim režirala film V temi, ki je bil leta 2011 kandidat za tujejezičnega oskarja

Jan Mikolášek je bil resnični ljudski zdravilec brez formalne izobrazbe. Deloval je na Češkem v sredini 20. stoletja in zelo natančno diagnosticiral bolezni na podlagi vzorcev urina. Zaradi velike moči intuicije in izvrstnega poznavanja zelišč je lahko pomagal tisočem ljudem, ki jih je uradna medicina pustila na cedilu. A do njegovih skoraj čudežnih sposobnosti je zadržano tako predvojno katolicistično okolje kot nacistični okupator in zlasti povojni komunistični režim.

Češki koprodukcijski celovečerec Šarlatan je biografski film o izjemnem posamezniku, ki se v viharnih zgodovinskih časih trudi predvsem preživeti in s svojim darom koristiti ljudem. Kljub svoji prvenstveno dobrodelni dejavnosti se je na koncu Jan Mikolášek znašel na sodišču brez zaveznikov. Film ne skriva svoje teznosti v prikazu, kako predstavljajo izstopajoči ljudje z nerazložljivimi talenti in osebno integriteto pravzaprav grožnjo za vse režime. Poleg tega je bil Jan Mikolášek homoseksualec, to pa je bilo za javnost v celoti nesprejemljivo tako v predvojnem katoliškem vzdušju kot za nacistične in komunistične oblastnike.

Film veteranke Agnieszke Holland se nekronološko premika med različnimi časovnimi obdobji in vešče spaja posamezne epizode iz življenja ljudskega zdravilca ter različne perspektive njegovih najožjih sodelavcev. Nedvomno gre za precej celovit lik, ki zaživi pred nami v podobi Ivana Trojana, enega od čeških igralskih šampionov. Kljub temu se zelo profesionalni Šarlatan ne more znebiti določene mere okornosti, ki jo s sabo prinaša žanr zgodovinske kostumske drame, ki se trudi v vseh segmentih predvsem perfekcionistično poustvariti detajle pretekle dobe. Zanimivo je, da v barvni lestvici večino časa prevladujejo izrazito hladni toni, ki nam govorijo o mrazu in brezbrižnosti zgodovine do posameznika, pa tudi o zadržanosti in nujnem skrivanju sicer strastnega razmerja Jana Mikoláška s svojim poročenim pomočnikom.

Film Šarlatan v celoti pripada srednjeevropski pripovedni tradiciji, kakršna nam je blizu iz romanov Draga Jančarja, predvsem pa sem se ob ogledu večkrat spomnil na izjemen opus, ki ga je ustvaril madžarski cineast István Szabó. Ta je z liki iz preteklosti vedno pripovedoval tudi o sedanjem času; napetosti med posameznikom, ki išče ustvarjalno svobodo, in represivnim sistemom, pa so, kot lahko zaznavamo tudi sami, še kako aktualne tudi potem, ko se nam je po modernizmu zgodil domnevni konec zgodovine ...