Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Ekslibris, 2020
Petdesetletni Kristijan ima za sabo nekaj težkih let – izgubil je hčerko, po vodi je splaval njegov zakon, propadlo mu je podjetje in že dolgo se zaman trudi najti kakršno koli zaposlitev. Da o dolgovih, ki so se vmes seveda nabrali, niti ne govorimo. Ni čudno, da je nekega dne vsega preveč, da bi sploh še zmogel vstati iz postelje. In ko se tako po spletu okoliščin znajde v bolnišnici, nekako razcepljen med svoj materialni in nematerialni obstoj, je nad kaljenjem miru sprva nadvse ogorčen, sčasoma pa le dojame, da se mu je ponudila druga priložnost …
Tako kot v romanesknem prvencu Tisti, ki so spali je pesnik in pisatelj Samo Kreutz tudi v Čumnati senčnega boga v ospredje postavil Kristijana, moškega srednjih let, ki je v zgodnjem otroštvu izgubil očeta in od tedaj ni bilo nič več čisto zares prav. Tudi ko se mu za nekaj časa nasmehne družinska in karierna sreča, je to le začasna izpopolnitev, bežen hip v nizu sicer neuspešnih poskusov vkoreninjenja v trenuten čas in prostor. Vse to Kristijana navdaja zgolj z nelagodjem in gorečo željo po begu. »Naprej, samo naprej«, si zapove nekoč v otroškem poskusu pobega, saj ustaviti se nujno pomeni tudi soočiti se s seboj in vsemi svojimi strahovi. S tem ko Kreutz glavnega junaka zaradi telesne in duševne izgorelosti potisne v bolniško posteljo, ga prisili točno k temu – k poglobljenemu in iskrenemu razmisleku o temeljih svojega bitja. Posebej zanimiva je pri tem zgradba pripovedi, saj avtor ponuja vzporedni zgodbi, ki se šele krepko čez polovico začneta zares prepletati in povezovati. Vsako drugo poglavje je namreč namenjeno skoku v preteklost, v prvo polovico 19. stoletja, kjer se nekega semanjega dne na trgu sredi Leipziga znajde čudaški deček z revnim besednim zakladom in obsedenim s svetlečimi predmeti. Njegova zgodba sčasoma postane nekoliko preveč zapletena in zaradi preštevilnih zastranitev tudi rahlo nejasna, vendar je nadvse domiselna v povezavi s Kristijanovim iskanjem poti iz osebnostne krize in roman posrečeno ločuje od številnih drugih s to tematiko.
Zelo svojevrsten je tudi slog pisanja, ki z vrivki občasno vsiljuje poseben ritem, ko na primer zapiše: »V tistih redkih trenutkih, kadar se mu je zdelo, buden je, je opazil, kako je vsakič za spoznanje bližje rešetkam.« Ali pa: »Preden je zares prišel dopoldan, je Kristijan ugotovil, lakota se je le malenkostno pritajila, da bi ga zdaj močneje pestila«. Pisatelj ne dovoli površnega branja, ampak zahteva pozornost in natančno sledenje miselnemu toku.
Čumnata senčnega boga Sama Kreutza je tekoče berljiv roman o problemih sodobnega človeka, ki si vzame čas za svoja občutja šele, ko mu tako zapove njegovo telo, prignano do roba izgorelosti. Čeprav je predvsem v zadnjem, tretjem sklopu nekoliko preveč razpotegnjen čez čas in prostor in zato izgubi dobršen del svoje čvrstosti, je vsebinsko dovolj izviren in zanimiv, da mu bralčevo pozornost uspe ohraniti prav do azurno modrega konca.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Ekslibris, 2020
Petdesetletni Kristijan ima za sabo nekaj težkih let – izgubil je hčerko, po vodi je splaval njegov zakon, propadlo mu je podjetje in že dolgo se zaman trudi najti kakršno koli zaposlitev. Da o dolgovih, ki so se vmes seveda nabrali, niti ne govorimo. Ni čudno, da je nekega dne vsega preveč, da bi sploh še zmogel vstati iz postelje. In ko se tako po spletu okoliščin znajde v bolnišnici, nekako razcepljen med svoj materialni in nematerialni obstoj, je nad kaljenjem miru sprva nadvse ogorčen, sčasoma pa le dojame, da se mu je ponudila druga priložnost …
Tako kot v romanesknem prvencu Tisti, ki so spali je pesnik in pisatelj Samo Kreutz tudi v Čumnati senčnega boga v ospredje postavil Kristijana, moškega srednjih let, ki je v zgodnjem otroštvu izgubil očeta in od tedaj ni bilo nič več čisto zares prav. Tudi ko se mu za nekaj časa nasmehne družinska in karierna sreča, je to le začasna izpopolnitev, bežen hip v nizu sicer neuspešnih poskusov vkoreninjenja v trenuten čas in prostor. Vse to Kristijana navdaja zgolj z nelagodjem in gorečo željo po begu. »Naprej, samo naprej«, si zapove nekoč v otroškem poskusu pobega, saj ustaviti se nujno pomeni tudi soočiti se s seboj in vsemi svojimi strahovi. S tem ko Kreutz glavnega junaka zaradi telesne in duševne izgorelosti potisne v bolniško posteljo, ga prisili točno k temu – k poglobljenemu in iskrenemu razmisleku o temeljih svojega bitja. Posebej zanimiva je pri tem zgradba pripovedi, saj avtor ponuja vzporedni zgodbi, ki se šele krepko čez polovico začneta zares prepletati in povezovati. Vsako drugo poglavje je namreč namenjeno skoku v preteklost, v prvo polovico 19. stoletja, kjer se nekega semanjega dne na trgu sredi Leipziga znajde čudaški deček z revnim besednim zakladom in obsedenim s svetlečimi predmeti. Njegova zgodba sčasoma postane nekoliko preveč zapletena in zaradi preštevilnih zastranitev tudi rahlo nejasna, vendar je nadvse domiselna v povezavi s Kristijanovim iskanjem poti iz osebnostne krize in roman posrečeno ločuje od številnih drugih s to tematiko.
Zelo svojevrsten je tudi slog pisanja, ki z vrivki občasno vsiljuje poseben ritem, ko na primer zapiše: »V tistih redkih trenutkih, kadar se mu je zdelo, buden je, je opazil, kako je vsakič za spoznanje bližje rešetkam.« Ali pa: »Preden je zares prišel dopoldan, je Kristijan ugotovil, lakota se je le malenkostno pritajila, da bi ga zdaj močneje pestila«. Pisatelj ne dovoli površnega branja, ampak zahteva pozornost in natančno sledenje miselnemu toku.
Čumnata senčnega boga Sama Kreutza je tekoče berljiv roman o problemih sodobnega človeka, ki si vzame čas za svoja občutja šele, ko mu tako zapove njegovo telo, prignano do roba izgorelosti. Čeprav je predvsem v zadnjem, tretjem sklopu nekoliko preveč razpotegnjen čez čas in prostor in zato izgubi dobršen del svoje čvrstosti, je vsebinsko dovolj izviren in zanimiv, da mu bralčevo pozornost uspe ohraniti prav do azurno modrega konca.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov