Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Slovenska matica, 2020

Ameriški zgodovinar Frederic Chapin Lane je, kot priča dobrih 30 strani bibliografije na koncu knjige Benetke, pomorska republika, zares vsestransko in temeljito raziskal nastanek ter vzpone, nazadovanja in konec beneške republike, v marsičem drugačne od drugih središč moči v Evropi. Republike, ki jo je Napoleon, potem ko si je njeno prebivalstvo po vojnah in epidemijah vedno znova opomoglo, leta 1797 z razpustitvijo Velikega sveta preprosto ukinil in prepustil Avstriji.

Lane natančno in sistematično niza poglavja te večinoma slavne in bleščeče preteklosti ter ob splošno znanih dejstvih navaja mnoga manj znana. Na primer, da je samo ožje območje Benetk okrog leta 1300 štelo 120.000 prebivalcev, čemur se je na zahodu približal le Pariz! Takrat in še večkrat pozneje jih je zdesetkala črna smrt, kuga. Samo leta 1347 je pomorila tri petine prebivalstva! Poldrugo stoletje pozneje so se ji Benečani prvi uspešno postavili po robu z uvedbo štiridesetdnevne karantene za sumljive ladje in posadke.

Avtor sproti popravlja tudi nekatere zmotne predstave o življenju v mestu sredi lagun, na primer, da so bili veslači na beneških galejah na vesla priklenjeni sužnji. Bili so vojaški obvezniki ali nanovačeni mornarji, ki so sodelovali v spopadih in so bili upravičeni do deleža pri plenu. Pa tudi same Benetke svoje moči in slave, potem ko so v Sveto deželo za dobro plačilo prevažale križarske vojske, niso dolgovale le ladjevju in uspešnemu trgovanju. Oboje drži, vendar so bile skozi stoletja nenehoma zapletene v vojne, zlasti s konkurenčno Genovo in pozneje z osmanskim cesarstvom. Z velikimi žrtvami so branile bizantinski Konstantinopel in ga napadale, ko so ga zavzeli Turki. Šele če so zmagale, so iz tega kovale dobiček v obliki trgovskih monopolov in drugih donosnih privilegijev.

Po vrhu so se Benetke izkazale z različnimi izumi in tehničnimi izboljšavami tako v denarništvu kot pri izdelavi mila in ladijskih vrvi ter okenskega stekla in leč za naočnike. V novem veku je njihova obrtna tradicija prerasla v izvozno usmerjeno industrijo, ki pa je bila odvisna od surovin, ki jih same niso imele.

Posebna poglavja so namenjena še beneški arhitekturi s prepletanjem bizantinskih vplivov z zahodnoevropskima romaniko in gotiko – kar je najbolj očitno v cerkvi sv. Marka in Doževi palači – ter z nadaljevanjem v renesansi. Lane orisuje tudi pomen slikarjev – Bellinija, Giorgioneja, Tiziana, Carpaccia in drugih – ter znanstvenikov in humanistov, ki so, potem ko je Padova postala beneška, delovali na tamkajšnji univerzi. In opozarja, da so Benetke v 15. stoletju postale eno izmed svetovnih središč tiskarstva.

Takrat so se Benetke, po več vojnah z najtrdovratnejšo tekmico Genovo za prevlado nad Jadranom in vzhodnim Sredozemljem, kjer se je krepila moč Turkov, ter po podreditvi Vicenze, Verone in Padove začele intenzivneje širiti tudi na kopnem. Prav Turki, ugotavlja avtor, »so bili po zavzetju Konstantinopla utež, ki je Benetkam preprečila, da bi ravnotežje moči v Italiji dokončno nagnile v svojo korist«. Kljub temu je bila republika okrog leta 1500 pomorska velesila in najmočnejša država na Apeninskem polotoku. »Na daljnem obzorju,« povzema Lane, »se je začela kazati združitev celotne severne Italije.«

Monografija o Benetkah, ki jim je Lane posvetil večino svoje akademske raziskovalne energije v ZDA in Evropi, je vsekakor temeljno delo, ki ga ne bi bilo smotrno zgolj prevesti in prepustiti bralcem. Zato je imela slovenska izdaja kar štiri urednike, zgodovinarje Petra Vodopivca, Petra Štiha in Dušana Mlacovića ter Katjo Kleindienst iz založbe. Mlacović je tudi avtor spremne študije, v kateri najprej predstavlja avtorja in druga njegova dela o pomorstvu, gospodarstvu, politiki, denarništvu in kulturi te edinstvene pomorske republike, nato pa opozarja še na različne vidike njenega vpliva na zgodovino Slovencev na zahodnem robu poselitve. Ugotavlja, da so komune na današnji slovenski obali – Koper, Izola in Piran – v drugi polovici 13. stoletja ena za drugo (razen Trsta z okolico, ki se je raje podredil nadvladi Habsburžanov) sprejele zaščito Benetk. V naslednjih stoletjih so morale s svojimi vojaki in ladjami sodelovati v vojnah z Avstrijci.

Največja in najpomembnejša komuna je bil Koper, ki je, kot navaja Mlacović, že v 10. stoletju kazal značaj urejenega urbanega okolja z razvitimi mestnimi organi in ženskim samostanom, najstarejšo znano redovniško skupnostjo na ozemlju današnje Slovenije. Ob koncu 12. stoletja – skoraj tri stoletja pred Ljubljano – je postal tudi sedež škofije ter se z več kot 5000 prebivalci razvil v daleč največje urbano središče v severozahodni Istri, primerljivo z drugimi srednje velikimi evropskimi mesti.

Tudi po tem, ko so Benetke izgubile velik del nekdanje moči, so kot svetovljansko kulturno središče še naprej vplivale na slovansko zaledje na vzhodu.

»Tudi plemstvu in meščanstvu v slovenskih pokrajinah,« zaključuje Mlacović, »niso bile tuje nove oblike kulturnega življenja z zelo beneškim prizvokom: opera, commedia dell'arte ter ne nazadnje kava in kavarne. Vsi pa so si v žepu želeli nečesa, kar je prav tako prihajalo iz Benetk: cekinov.«