Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Ameriški zgodovinar Frederic Chapin Lane je, kot priča dobrih 30 strani bibliografije na koncu knjige Benetke, pomorska republika, zares vsestransko in temeljito raziskal nastanek ter vzpone, nazadovanja in konec beneške republike, v marsičem drugačne od drugih središč moči v Evropi. Republike, ki jo je Napoleon, potem ko si je njeno prebivalstvo po vojnah in epidemijah vedno znova opomoglo, leta 1797 z razpustitvijo Velikega sveta preprosto ukinil in prepustil Avstriji.
Lane natančno in sistematično niza poglavja te večinoma slavne in bleščeče preteklosti ter ob splošno znanih dejstvih navaja mnoga manj znana. Na primer, da je samo ožje območje Benetk okrog leta 1300 štelo 120.000 prebivalcev, čemur se je na zahodu približal le Pariz! Takrat in še večkrat pozneje jih je zdesetkala črna smrt, kuga. Samo leta 1347 je pomorila tri petine prebivalstva! Poldrugo stoletje pozneje so se ji Benečani prvi uspešno postavili po robu z uvedbo štiridesetdnevne karantene za sumljive ladje in posadke.
Avtor sproti popravlja tudi nekatere zmotne predstave o življenju v mestu sredi lagun, na primer, da so bili veslači na beneških galejah na vesla priklenjeni sužnji. Bili so vojaški obvezniki ali nanovačeni mornarji, ki so sodelovali v spopadih in so bili upravičeni do deleža pri plenu. Pa tudi same Benetke svoje moči in slave, potem ko so v Sveto deželo za dobro plačilo prevažale križarske vojske, niso dolgovale le ladjevju in uspešnemu trgovanju. Oboje drži, vendar so bile skozi stoletja nenehoma zapletene v vojne, zlasti s konkurenčno Genovo in pozneje z osmanskim cesarstvom. Z velikimi žrtvami so branile bizantinski Konstantinopel in ga napadale, ko so ga zavzeli Turki. Šele če so zmagale, so iz tega kovale dobiček v obliki trgovskih monopolov in drugih donosnih privilegijev.
Po vrhu so se Benetke izkazale z različnimi izumi in tehničnimi izboljšavami tako v denarništvu kot pri izdelavi mila in ladijskih vrvi ter okenskega stekla in leč za naočnike. V novem veku je njihova obrtna tradicija prerasla v izvozno usmerjeno industrijo, ki pa je bila odvisna od surovin, ki jih same niso imele.
Posebna poglavja so namenjena še beneški arhitekturi s prepletanjem bizantinskih vplivov z zahodnoevropskima romaniko in gotiko – kar je najbolj očitno v cerkvi sv. Marka in Doževi palači – ter z nadaljevanjem v renesansi. Lane orisuje tudi pomen slikarjev – Bellinija, Giorgioneja, Tiziana, Carpaccia in drugih – ter znanstvenikov in humanistov, ki so, potem ko je Padova postala beneška, delovali na tamkajšnji univerzi. In opozarja, da so Benetke v 15. stoletju postale eno izmed svetovnih središč tiskarstva.
Takrat so se Benetke, po več vojnah z najtrdovratnejšo tekmico Genovo za prevlado nad Jadranom in vzhodnim Sredozemljem, kjer se je krepila moč Turkov, ter po podreditvi Vicenze, Verone in Padove začele intenzivneje širiti tudi na kopnem. Prav Turki, ugotavlja avtor, »so bili po zavzetju Konstantinopla utež, ki je Benetkam preprečila, da bi ravnotežje moči v Italiji dokončno nagnile v svojo korist«. Kljub temu je bila republika okrog leta 1500 pomorska velesila in najmočnejša država na Apeninskem polotoku. »Na daljnem obzorju,« povzema Lane, »se je začela kazati združitev celotne severne Italije.«
Monografija o Benetkah, ki jim je Lane posvetil večino svoje akademske raziskovalne energije v ZDA in Evropi, je vsekakor temeljno delo, ki ga ne bi bilo smotrno zgolj prevesti in prepustiti bralcem. Zato je imela slovenska izdaja kar štiri urednike, zgodovinarje Petra Vodopivca, Petra Štiha in Dušana Mlacovića ter Katjo Kleindienst iz založbe. Mlacović je tudi avtor spremne študije, v kateri najprej predstavlja avtorja in druga njegova dela o pomorstvu, gospodarstvu, politiki, denarništvu in kulturi te edinstvene pomorske republike, nato pa opozarja še na različne vidike njenega vpliva na zgodovino Slovencev na zahodnem robu poselitve. Ugotavlja, da so komune na današnji slovenski obali – Koper, Izola in Piran – v drugi polovici 13. stoletja ena za drugo (razen Trsta z okolico, ki se je raje podredil nadvladi Habsburžanov) sprejele zaščito Benetk. V naslednjih stoletjih so morale s svojimi vojaki in ladjami sodelovati v vojnah z Avstrijci.
Največja in najpomembnejša komuna je bil Koper, ki je, kot navaja Mlacović, že v 10. stoletju kazal značaj urejenega urbanega okolja z razvitimi mestnimi organi in ženskim samostanom, najstarejšo znano redovniško skupnostjo na ozemlju današnje Slovenije. Ob koncu 12. stoletja – skoraj tri stoletja pred Ljubljano – je postal tudi sedež škofije ter se z več kot 5000 prebivalci razvil v daleč največje urbano središče v severozahodni Istri, primerljivo z drugimi srednje velikimi evropskimi mesti.
Tudi po tem, ko so Benetke izgubile velik del nekdanje moči, so kot svetovljansko kulturno središče še naprej vplivale na slovansko zaledje na vzhodu.
»Tudi plemstvu in meščanstvu v slovenskih pokrajinah,« zaključuje Mlacović, »niso bile tuje nove oblike kulturnega življenja z zelo beneškim prizvokom: opera, commedia dell'arte ter ne nazadnje kava in kavarne. Vsi pa so si v žepu želeli nečesa, kar je prav tako prihajalo iz Benetk: cekinov.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Ameriški zgodovinar Frederic Chapin Lane je, kot priča dobrih 30 strani bibliografije na koncu knjige Benetke, pomorska republika, zares vsestransko in temeljito raziskal nastanek ter vzpone, nazadovanja in konec beneške republike, v marsičem drugačne od drugih središč moči v Evropi. Republike, ki jo je Napoleon, potem ko si je njeno prebivalstvo po vojnah in epidemijah vedno znova opomoglo, leta 1797 z razpustitvijo Velikega sveta preprosto ukinil in prepustil Avstriji.
Lane natančno in sistematično niza poglavja te večinoma slavne in bleščeče preteklosti ter ob splošno znanih dejstvih navaja mnoga manj znana. Na primer, da je samo ožje območje Benetk okrog leta 1300 štelo 120.000 prebivalcev, čemur se je na zahodu približal le Pariz! Takrat in še večkrat pozneje jih je zdesetkala črna smrt, kuga. Samo leta 1347 je pomorila tri petine prebivalstva! Poldrugo stoletje pozneje so se ji Benečani prvi uspešno postavili po robu z uvedbo štiridesetdnevne karantene za sumljive ladje in posadke.
Avtor sproti popravlja tudi nekatere zmotne predstave o življenju v mestu sredi lagun, na primer, da so bili veslači na beneških galejah na vesla priklenjeni sužnji. Bili so vojaški obvezniki ali nanovačeni mornarji, ki so sodelovali v spopadih in so bili upravičeni do deleža pri plenu. Pa tudi same Benetke svoje moči in slave, potem ko so v Sveto deželo za dobro plačilo prevažale križarske vojske, niso dolgovale le ladjevju in uspešnemu trgovanju. Oboje drži, vendar so bile skozi stoletja nenehoma zapletene v vojne, zlasti s konkurenčno Genovo in pozneje z osmanskim cesarstvom. Z velikimi žrtvami so branile bizantinski Konstantinopel in ga napadale, ko so ga zavzeli Turki. Šele če so zmagale, so iz tega kovale dobiček v obliki trgovskih monopolov in drugih donosnih privilegijev.
Po vrhu so se Benetke izkazale z različnimi izumi in tehničnimi izboljšavami tako v denarništvu kot pri izdelavi mila in ladijskih vrvi ter okenskega stekla in leč za naočnike. V novem veku je njihova obrtna tradicija prerasla v izvozno usmerjeno industrijo, ki pa je bila odvisna od surovin, ki jih same niso imele.
Posebna poglavja so namenjena še beneški arhitekturi s prepletanjem bizantinskih vplivov z zahodnoevropskima romaniko in gotiko – kar je najbolj očitno v cerkvi sv. Marka in Doževi palači – ter z nadaljevanjem v renesansi. Lane orisuje tudi pomen slikarjev – Bellinija, Giorgioneja, Tiziana, Carpaccia in drugih – ter znanstvenikov in humanistov, ki so, potem ko je Padova postala beneška, delovali na tamkajšnji univerzi. In opozarja, da so Benetke v 15. stoletju postale eno izmed svetovnih središč tiskarstva.
Takrat so se Benetke, po več vojnah z najtrdovratnejšo tekmico Genovo za prevlado nad Jadranom in vzhodnim Sredozemljem, kjer se je krepila moč Turkov, ter po podreditvi Vicenze, Verone in Padove začele intenzivneje širiti tudi na kopnem. Prav Turki, ugotavlja avtor, »so bili po zavzetju Konstantinopla utež, ki je Benetkam preprečila, da bi ravnotežje moči v Italiji dokončno nagnile v svojo korist«. Kljub temu je bila republika okrog leta 1500 pomorska velesila in najmočnejša država na Apeninskem polotoku. »Na daljnem obzorju,« povzema Lane, »se je začela kazati združitev celotne severne Italije.«
Monografija o Benetkah, ki jim je Lane posvetil večino svoje akademske raziskovalne energije v ZDA in Evropi, je vsekakor temeljno delo, ki ga ne bi bilo smotrno zgolj prevesti in prepustiti bralcem. Zato je imela slovenska izdaja kar štiri urednike, zgodovinarje Petra Vodopivca, Petra Štiha in Dušana Mlacovića ter Katjo Kleindienst iz založbe. Mlacović je tudi avtor spremne študije, v kateri najprej predstavlja avtorja in druga njegova dela o pomorstvu, gospodarstvu, politiki, denarništvu in kulturi te edinstvene pomorske republike, nato pa opozarja še na različne vidike njenega vpliva na zgodovino Slovencev na zahodnem robu poselitve. Ugotavlja, da so komune na današnji slovenski obali – Koper, Izola in Piran – v drugi polovici 13. stoletja ena za drugo (razen Trsta z okolico, ki se je raje podredil nadvladi Habsburžanov) sprejele zaščito Benetk. V naslednjih stoletjih so morale s svojimi vojaki in ladjami sodelovati v vojnah z Avstrijci.
Največja in najpomembnejša komuna je bil Koper, ki je, kot navaja Mlacović, že v 10. stoletju kazal značaj urejenega urbanega okolja z razvitimi mestnimi organi in ženskim samostanom, najstarejšo znano redovniško skupnostjo na ozemlju današnje Slovenije. Ob koncu 12. stoletja – skoraj tri stoletja pred Ljubljano – je postal tudi sedež škofije ter se z več kot 5000 prebivalci razvil v daleč največje urbano središče v severozahodni Istri, primerljivo z drugimi srednje velikimi evropskimi mesti.
Tudi po tem, ko so Benetke izgubile velik del nekdanje moči, so kot svetovljansko kulturno središče še naprej vplivale na slovansko zaledje na vzhodu.
»Tudi plemstvu in meščanstvu v slovenskih pokrajinah,« zaključuje Mlacović, »niso bile tuje nove oblike kulturnega življenja z zelo beneškim prizvokom: opera, commedia dell'arte ter ne nazadnje kava in kavarne. Vsi pa so si v žepu želeli nečesa, kar je prav tako prihajalo iz Benetk: cekinov.«
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Neveljaven email naslov