Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Ameriški zgodovinar Frederic Chapin Lane je, kot priča dobrih 30 strani bibliografije na koncu knjige Benetke, pomorska republika, zares vsestransko in temeljito raziskal nastanek ter vzpone, nazadovanja in konec beneške republike, v marsičem drugačne od drugih središč moči v Evropi. Republike, ki jo je Napoleon, potem ko si je njeno prebivalstvo po vojnah in epidemijah vedno znova opomoglo, leta 1797 z razpustitvijo Velikega sveta preprosto ukinil in prepustil Avstriji.
Lane natančno in sistematično niza poglavja te večinoma slavne in bleščeče preteklosti ter ob splošno znanih dejstvih navaja mnoga manj znana. Na primer, da je samo ožje območje Benetk okrog leta 1300 štelo 120.000 prebivalcev, čemur se je na zahodu približal le Pariz! Takrat in še večkrat pozneje jih je zdesetkala črna smrt, kuga. Samo leta 1347 je pomorila tri petine prebivalstva! Poldrugo stoletje pozneje so se ji Benečani prvi uspešno postavili po robu z uvedbo štiridesetdnevne karantene za sumljive ladje in posadke.
Avtor sproti popravlja tudi nekatere zmotne predstave o življenju v mestu sredi lagun, na primer, da so bili veslači na beneških galejah na vesla priklenjeni sužnji. Bili so vojaški obvezniki ali nanovačeni mornarji, ki so sodelovali v spopadih in so bili upravičeni do deleža pri plenu. Pa tudi same Benetke svoje moči in slave, potem ko so v Sveto deželo za dobro plačilo prevažale križarske vojske, niso dolgovale le ladjevju in uspešnemu trgovanju. Oboje drži, vendar so bile skozi stoletja nenehoma zapletene v vojne, zlasti s konkurenčno Genovo in pozneje z osmanskim cesarstvom. Z velikimi žrtvami so branile bizantinski Konstantinopel in ga napadale, ko so ga zavzeli Turki. Šele če so zmagale, so iz tega kovale dobiček v obliki trgovskih monopolov in drugih donosnih privilegijev.
Po vrhu so se Benetke izkazale z različnimi izumi in tehničnimi izboljšavami tako v denarništvu kot pri izdelavi mila in ladijskih vrvi ter okenskega stekla in leč za naočnike. V novem veku je njihova obrtna tradicija prerasla v izvozno usmerjeno industrijo, ki pa je bila odvisna od surovin, ki jih same niso imele.
Posebna poglavja so namenjena še beneški arhitekturi s prepletanjem bizantinskih vplivov z zahodnoevropskima romaniko in gotiko – kar je najbolj očitno v cerkvi sv. Marka in Doževi palači – ter z nadaljevanjem v renesansi. Lane orisuje tudi pomen slikarjev – Bellinija, Giorgioneja, Tiziana, Carpaccia in drugih – ter znanstvenikov in humanistov, ki so, potem ko je Padova postala beneška, delovali na tamkajšnji univerzi. In opozarja, da so Benetke v 15. stoletju postale eno izmed svetovnih središč tiskarstva.
Takrat so se Benetke, po več vojnah z najtrdovratnejšo tekmico Genovo za prevlado nad Jadranom in vzhodnim Sredozemljem, kjer se je krepila moč Turkov, ter po podreditvi Vicenze, Verone in Padove začele intenzivneje širiti tudi na kopnem. Prav Turki, ugotavlja avtor, »so bili po zavzetju Konstantinopla utež, ki je Benetkam preprečila, da bi ravnotežje moči v Italiji dokončno nagnile v svojo korist«. Kljub temu je bila republika okrog leta 1500 pomorska velesila in najmočnejša država na Apeninskem polotoku. »Na daljnem obzorju,« povzema Lane, »se je začela kazati združitev celotne severne Italije.«
Monografija o Benetkah, ki jim je Lane posvetil večino svoje akademske raziskovalne energije v ZDA in Evropi, je vsekakor temeljno delo, ki ga ne bi bilo smotrno zgolj prevesti in prepustiti bralcem. Zato je imela slovenska izdaja kar štiri urednike, zgodovinarje Petra Vodopivca, Petra Štiha in Dušana Mlacovića ter Katjo Kleindienst iz založbe. Mlacović je tudi avtor spremne študije, v kateri najprej predstavlja avtorja in druga njegova dela o pomorstvu, gospodarstvu, politiki, denarništvu in kulturi te edinstvene pomorske republike, nato pa opozarja še na različne vidike njenega vpliva na zgodovino Slovencev na zahodnem robu poselitve. Ugotavlja, da so komune na današnji slovenski obali – Koper, Izola in Piran – v drugi polovici 13. stoletja ena za drugo (razen Trsta z okolico, ki se je raje podredil nadvladi Habsburžanov) sprejele zaščito Benetk. V naslednjih stoletjih so morale s svojimi vojaki in ladjami sodelovati v vojnah z Avstrijci.
Največja in najpomembnejša komuna je bil Koper, ki je, kot navaja Mlacović, že v 10. stoletju kazal značaj urejenega urbanega okolja z razvitimi mestnimi organi in ženskim samostanom, najstarejšo znano redovniško skupnostjo na ozemlju današnje Slovenije. Ob koncu 12. stoletja – skoraj tri stoletja pred Ljubljano – je postal tudi sedež škofije ter se z več kot 5000 prebivalci razvil v daleč največje urbano središče v severozahodni Istri, primerljivo z drugimi srednje velikimi evropskimi mesti.
Tudi po tem, ko so Benetke izgubile velik del nekdanje moči, so kot svetovljansko kulturno središče še naprej vplivale na slovansko zaledje na vzhodu.
»Tudi plemstvu in meščanstvu v slovenskih pokrajinah,« zaključuje Mlacović, »niso bile tuje nove oblike kulturnega življenja z zelo beneškim prizvokom: opera, commedia dell'arte ter ne nazadnje kava in kavarne. Vsi pa so si v žepu želeli nečesa, kar je prav tako prihajalo iz Benetk: cekinov.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Ameriški zgodovinar Frederic Chapin Lane je, kot priča dobrih 30 strani bibliografije na koncu knjige Benetke, pomorska republika, zares vsestransko in temeljito raziskal nastanek ter vzpone, nazadovanja in konec beneške republike, v marsičem drugačne od drugih središč moči v Evropi. Republike, ki jo je Napoleon, potem ko si je njeno prebivalstvo po vojnah in epidemijah vedno znova opomoglo, leta 1797 z razpustitvijo Velikega sveta preprosto ukinil in prepustil Avstriji.
Lane natančno in sistematično niza poglavja te večinoma slavne in bleščeče preteklosti ter ob splošno znanih dejstvih navaja mnoga manj znana. Na primer, da je samo ožje območje Benetk okrog leta 1300 štelo 120.000 prebivalcev, čemur se je na zahodu približal le Pariz! Takrat in še večkrat pozneje jih je zdesetkala črna smrt, kuga. Samo leta 1347 je pomorila tri petine prebivalstva! Poldrugo stoletje pozneje so se ji Benečani prvi uspešno postavili po robu z uvedbo štiridesetdnevne karantene za sumljive ladje in posadke.
Avtor sproti popravlja tudi nekatere zmotne predstave o življenju v mestu sredi lagun, na primer, da so bili veslači na beneških galejah na vesla priklenjeni sužnji. Bili so vojaški obvezniki ali nanovačeni mornarji, ki so sodelovali v spopadih in so bili upravičeni do deleža pri plenu. Pa tudi same Benetke svoje moči in slave, potem ko so v Sveto deželo za dobro plačilo prevažale križarske vojske, niso dolgovale le ladjevju in uspešnemu trgovanju. Oboje drži, vendar so bile skozi stoletja nenehoma zapletene v vojne, zlasti s konkurenčno Genovo in pozneje z osmanskim cesarstvom. Z velikimi žrtvami so branile bizantinski Konstantinopel in ga napadale, ko so ga zavzeli Turki. Šele če so zmagale, so iz tega kovale dobiček v obliki trgovskih monopolov in drugih donosnih privilegijev.
Po vrhu so se Benetke izkazale z različnimi izumi in tehničnimi izboljšavami tako v denarništvu kot pri izdelavi mila in ladijskih vrvi ter okenskega stekla in leč za naočnike. V novem veku je njihova obrtna tradicija prerasla v izvozno usmerjeno industrijo, ki pa je bila odvisna od surovin, ki jih same niso imele.
Posebna poglavja so namenjena še beneški arhitekturi s prepletanjem bizantinskih vplivov z zahodnoevropskima romaniko in gotiko – kar je najbolj očitno v cerkvi sv. Marka in Doževi palači – ter z nadaljevanjem v renesansi. Lane orisuje tudi pomen slikarjev – Bellinija, Giorgioneja, Tiziana, Carpaccia in drugih – ter znanstvenikov in humanistov, ki so, potem ko je Padova postala beneška, delovali na tamkajšnji univerzi. In opozarja, da so Benetke v 15. stoletju postale eno izmed svetovnih središč tiskarstva.
Takrat so se Benetke, po več vojnah z najtrdovratnejšo tekmico Genovo za prevlado nad Jadranom in vzhodnim Sredozemljem, kjer se je krepila moč Turkov, ter po podreditvi Vicenze, Verone in Padove začele intenzivneje širiti tudi na kopnem. Prav Turki, ugotavlja avtor, »so bili po zavzetju Konstantinopla utež, ki je Benetkam preprečila, da bi ravnotežje moči v Italiji dokončno nagnile v svojo korist«. Kljub temu je bila republika okrog leta 1500 pomorska velesila in najmočnejša država na Apeninskem polotoku. »Na daljnem obzorju,« povzema Lane, »se je začela kazati združitev celotne severne Italije.«
Monografija o Benetkah, ki jim je Lane posvetil večino svoje akademske raziskovalne energije v ZDA in Evropi, je vsekakor temeljno delo, ki ga ne bi bilo smotrno zgolj prevesti in prepustiti bralcem. Zato je imela slovenska izdaja kar štiri urednike, zgodovinarje Petra Vodopivca, Petra Štiha in Dušana Mlacovića ter Katjo Kleindienst iz založbe. Mlacović je tudi avtor spremne študije, v kateri najprej predstavlja avtorja in druga njegova dela o pomorstvu, gospodarstvu, politiki, denarništvu in kulturi te edinstvene pomorske republike, nato pa opozarja še na različne vidike njenega vpliva na zgodovino Slovencev na zahodnem robu poselitve. Ugotavlja, da so komune na današnji slovenski obali – Koper, Izola in Piran – v drugi polovici 13. stoletja ena za drugo (razen Trsta z okolico, ki se je raje podredil nadvladi Habsburžanov) sprejele zaščito Benetk. V naslednjih stoletjih so morale s svojimi vojaki in ladjami sodelovati v vojnah z Avstrijci.
Največja in najpomembnejša komuna je bil Koper, ki je, kot navaja Mlacović, že v 10. stoletju kazal značaj urejenega urbanega okolja z razvitimi mestnimi organi in ženskim samostanom, najstarejšo znano redovniško skupnostjo na ozemlju današnje Slovenije. Ob koncu 12. stoletja – skoraj tri stoletja pred Ljubljano – je postal tudi sedež škofije ter se z več kot 5000 prebivalci razvil v daleč največje urbano središče v severozahodni Istri, primerljivo z drugimi srednje velikimi evropskimi mesti.
Tudi po tem, ko so Benetke izgubile velik del nekdanje moči, so kot svetovljansko kulturno središče še naprej vplivale na slovansko zaledje na vzhodu.
»Tudi plemstvu in meščanstvu v slovenskih pokrajinah,« zaključuje Mlacović, »niso bile tuje nove oblike kulturnega življenja z zelo beneškim prizvokom: opera, commedia dell'arte ter ne nazadnje kava in kavarne. Vsi pa so si v žepu želeli nečesa, kar je prav tako prihajalo iz Benetk: cekinov.«
Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL
Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus
Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-
SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/
Slovensko ljudsko gledališče Celje Nebojša Pop-Tasić: Onjegin Po motivih romana Aleksandra Sergejeviča Puškina Jevgenij Onjegin Drama Krstna uprizoritev Premiera 10. maj 2018 Režija Yulia Roschina Dramaturgija Alja Predan Scenografija in kostumografija Vasilija Fišer Avtor glasbe Branko Rožman Avtor video projekcije in oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Svetovalca za odrski gib Natalia in Ravil Sultanov Svetovalec za ples Matjaž Farič Igrajo Vojko Belšak, Tanja Potočnik, Aljoša Koltak, Minca Lorenci V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so včeraj premierno odigrali predstavo Onjegin. Besedilo, ki ga je po motivih znamenitega Puškinovega romana napisal Nebojša Pop-Tasić, je na velikem odru uprizorila režiserka Yulia Roschina. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik http://www.slg-ce.si/domov/ostalo/seznam-iger/onjegin
Lutkovno gledališče Ljubljana Anja Štefan: Zajčkova hišica Premiera 10. maj 2018 Režiserka Martina Maurič Lazar Avtorica likovne podobe Hana Stupica Dramaturginja Jera Ivanc Avtor glasbe Milko Lazar Lutkovni tehnolog Žiga Lebar Oblikovalka svetlobe Maša Avsec V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj za najmlajše premierno uprizorili Lutkovno predstavo Zajčkova hišica, za katero so moči združili pravljičarka Anja Štefan, avtorica likovne podobe Hana Stupica, avtor glasbe Milko Lazar in režiserka Martina Maurič Lazar. Predstavo si je ogledala Magda Tušar. Foto: Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/743-Zajckova-hisica#.WxZXBfmuxaQ
Lutkovno gledališče Maribor Polž na potepu na kitovem repu Po motivih slikanice Julie Donaldson in Axela Schefflerja Premiera 12. maj 2018, Velika dvorana LGM Prevajalec Milan Dekleva Režiserka Mateja Kokol Dramaturginja Nika Švab Avtor glasbe sz3 Oblikovalec odrskega giba sz3 Scenografka Natalija Juhart Oblikovalec zvoka Andi Gal Oblikovalec svetlobe Gašper Bohinec Igrajo Maksimiljan Dajčman, Metka Jurc,Tilen Kožamelj, Danilo Trstenjak, Dunja Zupanec V režiji Mateje Kokol so v Lutkovnem gledališču Maribor sinoči premierno uprizorili predstavo za otroke Polž na potepu na kitovem repu, nastalo po motivih slikanice angleških sodobnikov Julie Donaldson in Axela Schefflerja. Enourna predstava o pogumu, potovanju, prijateljstvu in skrbi za naš planet k ogledu vabi že malčke, sinoči pa si jo je v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/polz-na-potepu-na-kitovem-repu/
Lutkovno gledališče Ljubljana Svetlana Makarovič: Sovica Oka Premiera 17. maj Veliki oder LGL Režiser Brane Vižintin Avtorica likovne podobe Suzi Bricelj Dramaturginja Nuša Kalanj Scenograf Damir Leventić Avtorja glasbe Svetlana Makarovič, Jože Šalej Lutkovni tehnolog Mitja Ritmanič Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Igrajo Polonca Kores, Lovro Finžgar, Matevž Müller, Boštjan Sever k. g. NAPOVED: Ob 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči premierno uprizorili Sovico Oko, znano pravljico Svetlane Makarovič, v režiji Braneta Vižintina. Marionetno predstavo si je ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/739-Sovica-Oka#.WxZhKvmuxaQ
Neveljaven email naslov