Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Tanko
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
V nasprotju z nekaterimi prejšnjimi romani Emila Filipčiča, ko besedilo iz sedečega pisateljevanja kot zapisovanja prehaja v neposredni pisateljski performans, se Nepočesane misli berejo kot film ali nadaljevanka v prozi. Mnoštvo oseb, kadriranje, epizodna zgradba, ki jo prepletajo motivi časa, razdeljenega na prej in zdaj, in s tem tudi minevanja, prijateljstva in veseljačenja, torej iskanje sreče, vedrine, družbenega in družabnega življenja v vsakem trenutku in situaciji, vse to sestavlja zbirko Nepočesanih misli v povezan roman. Ta se od Filipčičeve dosedanje pisave razlikuje po tem, da je vanj vtkanih več tako imenovanih potujitvenih trenutkov, ki bralko ali bralca opominjajo na resničnost onkraj zapisane fikcije, saj, kot piše pisatelj, fotografija ne sme imeti zveze z resničnostjo.
Nepočesane misli lahko beremo tudi kot skok v preteklost, na nekdanja prizorišča ljubljanske umetniške, boemske scene. Teh prostorov in krajev danes ni več, ali pa se imenujejo drugače in imajo povsem drugačen značaj. Nimajo pa drugačnega značaja osebe, ki jih "vsakokratni" protagonist srečuje na poteh po Ljubljani, tako na mestih, ki jih označi s PREJ, kot tudi na mestih in v dogodkih, označenih z ZDAJ.
Termin "vsakokratni" protagonist se nanaša na različne epizode, v knjigi mestoma tudi na posamezna poglavja, v katerih pripovedovalec menja imena in, gledano v celoti romana, v njem nastopa množica različnih glavnih oseb. Zdaj je to Milan, včasih tudi Milanova skupina, drugič detektiv Big Paglavec, Emilian v dialogu s sirskim satiričnim piscem Lukianom ali Konrad Wilder, ki se spominja obiskov prijateljev na svojem domu, ko kramljajo z njegovo materjo, proti koncu romana pa nas nagovarja in svoje življenje zapisuje upokojenec Krcko. Seveda gre za eno in isto osebo in vselej za prvoosebno pripoved oziroma nagovor bralcu/bralki:
"in zakaj ne bi človek dal svojih možganov na pašo? Ker noče biti ovca, ampak nekaj več, na primer znanstvenik, kot Einstein, ali pisatelj, kot Daniel Defoe, ali pomorščak, kot Krištof Kolumb, ali astronavt, kot Neil Armstrong, kdorkoli, samo da ne bi bil on sam, kjerkoli, samo da ni bi bil vedno natanko tam, kjer je."
Zdi se, da s tem izraža željo, da bi se izognil minljivosti, ki jo prav v Nepočesanih mislih temeljito predeluje. Kot zapisano zgoraj, dosledno opozarja na PREJ in ZDAJ, večkrat ponovi tudi frazo: 'naj zajamem sapo ali naj nadaljujem', nekje pa v samoreflektivni maniri celo zapiše 'omamlja nas minevanje samo po sebi'.
Ta in tudi drugi Filipčičevi romani vendarle dokazujejo, da je avtor najbolj zadovoljen, da je tam, kjer je, zadovoljen in veder pa je tudi zato, ker mu pisateljski talent – in poklic! – narekujeta vse to zapisati. Spomini na otroštvo v Beogradu, mladost in odraslost, ki sicer nikjer ni omenjena, in zrela leta v Ljubljani, vse posejano z neštetimi spominskimi, domišljijskimi, sanjskimi – tu prepričanji, tam ugibanji –, in obogateno s širokim poljem referenc iz svetovne književnosti, filma, gledališča, vse z namenom razširiti in utelesiti doživetja, ki bi sicer bila tako efemerna, kot je življenje samo.
'Odkrili so šestindevetdeset milijonov let star fosil hobotnice. Izkazalo se je, da je starejša kot dinozavri. Ali je v takih razmerah sploh imelo smisel govoriti o ljudeh, ki so se rodili pred približno šestdesetimi leti?'
V tako perspektivo Filipčič postavlja sebe, slehernika, ki pa mu je lastno življenje vendarle svetinja in se zanj bojuje na vse ali nič. Bodisi za prepoznavnost v družbi, ki ni zgolj zunanjost oziroma bleščeča fasada, temveč ga lepo opisuje priznanje, ki ga protagonistu podeli prijatelj: koliko smeha si ti podelil ljudem, bodisi v skrbi za svoje zdravje, ki je prav tako tema, ki v tem romanu zavzema več prostora.
Pisateljski mojster Emil Filipčič motiva eros in tanatos združuje tudi na drugačen način, ko npr. opisuje divjo zabavo v maskah, kot ultimativno slavljenje življenja, na naslednjih straneh pa se spominja pokojnega prijatelja, na katerega ga spomni plakat z njegovim verzom v parku Tivoli. Sredi dialoga, ki ga ima z odpótovanim, reče: 'ZDAJ govorim, kakor da te ni. Pa vendar si. In to je vseh skrivnosti največja skrivnost, kot pravi Ivan Mrak v neki svoji drami.' In čez čas nadaljuje: '… že takrat je bil naš planet star štiri milijarde let. To je količina, ki je za človeško zavest preobsežna, zato zmeraj znova iščemo olajšanje v sedanjosti.'
V popotovanju skozi čase in prostore tu in tam konkretizira državo, v svoji ironični maniri pravi:
'Ja, pod Titovo Jugoslavijo smo bili najprej svobodni detektivi, potem smo postali samostojni kulturni detektivi, ko pa se je Slovenija osamosvojila in postala demokratična, smo bili najprej samostojni ustvarjalci detektivskih vrednot, potem pa samozaposleni v kriminalu.'
Roman Emila Filipčiča Nepočesane misli lahko dojemamo kot prikupno láhko ribiško barčico, ki pluje po rahlo vzvalovani gladini, se ustavlja ob zanimivih srečanjih in na koncu zdrsi v prelep sončni zahod s pridušeno svetlobo. Radost in mir, sredi rutine/discipline, ki nakazuje kontinuiteto in trajanje, barčici dajeta gotovost, da je svet lep, le dober detektiv moraš biti!
Avtorica recenzije: Petra Tanko
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
V nasprotju z nekaterimi prejšnjimi romani Emila Filipčiča, ko besedilo iz sedečega pisateljevanja kot zapisovanja prehaja v neposredni pisateljski performans, se Nepočesane misli berejo kot film ali nadaljevanka v prozi. Mnoštvo oseb, kadriranje, epizodna zgradba, ki jo prepletajo motivi časa, razdeljenega na prej in zdaj, in s tem tudi minevanja, prijateljstva in veseljačenja, torej iskanje sreče, vedrine, družbenega in družabnega življenja v vsakem trenutku in situaciji, vse to sestavlja zbirko Nepočesanih misli v povezan roman. Ta se od Filipčičeve dosedanje pisave razlikuje po tem, da je vanj vtkanih več tako imenovanih potujitvenih trenutkov, ki bralko ali bralca opominjajo na resničnost onkraj zapisane fikcije, saj, kot piše pisatelj, fotografija ne sme imeti zveze z resničnostjo.
Nepočesane misli lahko beremo tudi kot skok v preteklost, na nekdanja prizorišča ljubljanske umetniške, boemske scene. Teh prostorov in krajev danes ni več, ali pa se imenujejo drugače in imajo povsem drugačen značaj. Nimajo pa drugačnega značaja osebe, ki jih "vsakokratni" protagonist srečuje na poteh po Ljubljani, tako na mestih, ki jih označi s PREJ, kot tudi na mestih in v dogodkih, označenih z ZDAJ.
Termin "vsakokratni" protagonist se nanaša na različne epizode, v knjigi mestoma tudi na posamezna poglavja, v katerih pripovedovalec menja imena in, gledano v celoti romana, v njem nastopa množica različnih glavnih oseb. Zdaj je to Milan, včasih tudi Milanova skupina, drugič detektiv Big Paglavec, Emilian v dialogu s sirskim satiričnim piscem Lukianom ali Konrad Wilder, ki se spominja obiskov prijateljev na svojem domu, ko kramljajo z njegovo materjo, proti koncu romana pa nas nagovarja in svoje življenje zapisuje upokojenec Krcko. Seveda gre za eno in isto osebo in vselej za prvoosebno pripoved oziroma nagovor bralcu/bralki:
"in zakaj ne bi človek dal svojih možganov na pašo? Ker noče biti ovca, ampak nekaj več, na primer znanstvenik, kot Einstein, ali pisatelj, kot Daniel Defoe, ali pomorščak, kot Krištof Kolumb, ali astronavt, kot Neil Armstrong, kdorkoli, samo da ne bi bil on sam, kjerkoli, samo da ni bi bil vedno natanko tam, kjer je."
Zdi se, da s tem izraža željo, da bi se izognil minljivosti, ki jo prav v Nepočesanih mislih temeljito predeluje. Kot zapisano zgoraj, dosledno opozarja na PREJ in ZDAJ, večkrat ponovi tudi frazo: 'naj zajamem sapo ali naj nadaljujem', nekje pa v samoreflektivni maniri celo zapiše 'omamlja nas minevanje samo po sebi'.
Ta in tudi drugi Filipčičevi romani vendarle dokazujejo, da je avtor najbolj zadovoljen, da je tam, kjer je, zadovoljen in veder pa je tudi zato, ker mu pisateljski talent – in poklic! – narekujeta vse to zapisati. Spomini na otroštvo v Beogradu, mladost in odraslost, ki sicer nikjer ni omenjena, in zrela leta v Ljubljani, vse posejano z neštetimi spominskimi, domišljijskimi, sanjskimi – tu prepričanji, tam ugibanji –, in obogateno s širokim poljem referenc iz svetovne književnosti, filma, gledališča, vse z namenom razširiti in utelesiti doživetja, ki bi sicer bila tako efemerna, kot je življenje samo.
'Odkrili so šestindevetdeset milijonov let star fosil hobotnice. Izkazalo se je, da je starejša kot dinozavri. Ali je v takih razmerah sploh imelo smisel govoriti o ljudeh, ki so se rodili pred približno šestdesetimi leti?'
V tako perspektivo Filipčič postavlja sebe, slehernika, ki pa mu je lastno življenje vendarle svetinja in se zanj bojuje na vse ali nič. Bodisi za prepoznavnost v družbi, ki ni zgolj zunanjost oziroma bleščeča fasada, temveč ga lepo opisuje priznanje, ki ga protagonistu podeli prijatelj: koliko smeha si ti podelil ljudem, bodisi v skrbi za svoje zdravje, ki je prav tako tema, ki v tem romanu zavzema več prostora.
Pisateljski mojster Emil Filipčič motiva eros in tanatos združuje tudi na drugačen način, ko npr. opisuje divjo zabavo v maskah, kot ultimativno slavljenje življenja, na naslednjih straneh pa se spominja pokojnega prijatelja, na katerega ga spomni plakat z njegovim verzom v parku Tivoli. Sredi dialoga, ki ga ima z odpótovanim, reče: 'ZDAJ govorim, kakor da te ni. Pa vendar si. In to je vseh skrivnosti največja skrivnost, kot pravi Ivan Mrak v neki svoji drami.' In čez čas nadaljuje: '… že takrat je bil naš planet star štiri milijarde let. To je količina, ki je za človeško zavest preobsežna, zato zmeraj znova iščemo olajšanje v sedanjosti.'
V popotovanju skozi čase in prostore tu in tam konkretizira državo, v svoji ironični maniri pravi:
'Ja, pod Titovo Jugoslavijo smo bili najprej svobodni detektivi, potem smo postali samostojni kulturni detektivi, ko pa se je Slovenija osamosvojila in postala demokratična, smo bili najprej samostojni ustvarjalci detektivskih vrednot, potem pa samozaposleni v kriminalu.'
Roman Emila Filipčiča Nepočesane misli lahko dojemamo kot prikupno láhko ribiško barčico, ki pluje po rahlo vzvalovani gladini, se ustavlja ob zanimivih srečanjih in na koncu zdrsi v prelep sončni zahod s pridušeno svetlobo. Radost in mir, sredi rutine/discipline, ki nakazuje kontinuiteto in trajanje, barčici dajeta gotovost, da je svet lep, le dober detektiv moraš biti!
Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep
Neveljaven email naslov