Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Emil Filipčič: Nepočesane misli

26.07.2021

Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2021

V nasprotju z nekaterimi prejšnjimi romani Emila Filipčiča, ko besedilo iz sedečega pisateljevanja kot zapisovanja prehaja v neposredni pisateljski performans, se Nepočesane misli berejo kot film ali nadaljevanka v prozi. Mnoštvo oseb, kadriranje, epizodna zgradba, ki jo prepletajo motivi časa, razdeljenega na prej in zdaj, in s tem tudi minevanja, prijateljstva in veseljačenja, torej iskanje sreče, vedrine, družbenega in družabnega življenja v vsakem trenutku in situaciji, vse to sestavlja zbirko Nepočesanih misli v povezan roman. Ta se od Filipčičeve dosedanje pisave razlikuje po tem, da je vanj vtkanih več tako imenovanih potujitvenih trenutkov, ki bralko ali bralca opominjajo na resničnost onkraj zapisane fikcije, saj, kot piše pisatelj, fotografija ne sme imeti zveze z resničnostjo.

Nepočesane misli lahko beremo tudi kot skok v preteklost, na nekdanja prizorišča ljubljanske umetniške, boemske scene. Teh prostorov in krajev danes ni več, ali pa se imenujejo drugače in imajo povsem drugačen značaj. Nimajo pa drugačnega značaja osebe, ki jih "vsakokratni" protagonist srečuje na poteh po Ljubljani, tako na mestih, ki jih označi s PREJ, kot tudi na mestih in v dogodkih, označenih z ZDAJ.

Termin "vsakokratni" protagonist se nanaša na različne epizode, v knjigi mestoma tudi na posamezna poglavja, v katerih pripovedovalec menja imena in, gledano v celoti romana, v njem nastopa množica različnih glavnih oseb. Zdaj je to Milan, včasih tudi Milanova skupina, drugič detektiv Big Paglavec, Emilian v dialogu s sirskim satiričnim piscem Lukianom ali Konrad Wilder, ki se spominja obiskov prijateljev na svojem domu, ko kramljajo z njegovo materjo, proti koncu romana pa nas nagovarja in svoje življenje zapisuje upokojenec Krcko. Seveda gre za eno in isto osebo in vselej za prvoosebno pripoved oziroma nagovor bralcu/bralki:

"in zakaj ne bi človek dal svojih možganov na pašo? Ker noče biti ovca, ampak nekaj več, na primer znanstvenik, kot Einstein, ali pisatelj, kot Daniel Defoe, ali pomorščak, kot Krištof Kolumb, ali astronavt, kot Neil Armstrong, kdorkoli, samo da ne bi bil on sam, kjerkoli, samo da ni bi bil vedno natanko tam, kjer je."

Zdi se, da s tem izraža željo, da bi se izognil minljivosti, ki jo prav v Nepočesanih mislih temeljito predeluje. Kot zapisano zgoraj, dosledno opozarja na PREJ in ZDAJ, večkrat ponovi tudi frazo: 'naj zajamem sapo ali naj nadaljujem', nekje pa v samoreflektivni maniri celo zapiše 'omamlja nas minevanje samo po sebi'.

Ta in tudi drugi Filipčičevi romani vendarle dokazujejo, da je avtor najbolj zadovoljen, da je tam, kjer je, zadovoljen in veder pa je tudi zato, ker mu pisateljski talent – in poklic! – narekujeta vse to zapisati. Spomini na otroštvo v Beogradu, mladost in odraslost, ki sicer nikjer ni omenjena, in zrela leta v Ljubljani, vse posejano z neštetimi spominskimi, domišljijskimi, sanjskimi – tu prepričanji, tam ugibanji –, in obogateno s širokim poljem referenc iz svetovne književnosti, filma, gledališča, vse z namenom razširiti in utelesiti doživetja, ki bi sicer bila tako efemerna, kot je življenje samo.

'Odkrili so šestindevetdeset milijonov let star fosil hobotnice. Izkazalo se je, da je starejša kot dinozavri. Ali je v takih razmerah sploh imelo smisel govoriti o ljudeh, ki so se rodili pred približno šestdesetimi leti?'

V tako perspektivo Filipčič postavlja sebe, slehernika, ki pa mu je lastno življenje vendarle svetinja in se zanj bojuje na vse ali nič. Bodisi za prepoznavnost v družbi, ki ni zgolj zunanjost oziroma bleščeča fasada, temveč ga lepo opisuje priznanje, ki ga protagonistu podeli prijatelj: koliko smeha si ti podelil ljudem, bodisi v skrbi za svoje zdravje, ki je prav tako tema, ki v tem romanu zavzema več prostora.

Pisateljski mojster Emil Filipčič motiva eros in tanatos združuje tudi na drugačen način, ko npr. opisuje divjo zabavo v maskah, kot ultimativno slavljenje življenja, na naslednjih straneh pa se spominja pokojnega prijatelja, na katerega ga spomni plakat z njegovim verzom v parku Tivoli. Sredi dialoga, ki ga ima z odpótovanim, reče: 'ZDAJ govorim, kakor da te ni. Pa vendar si. In to je vseh skrivnosti največja skrivnost, kot pravi Ivan Mrak v neki svoji drami.' In čez čas nadaljuje: '… že takrat je bil naš planet star štiri milijarde let. To je količina, ki je za človeško zavest preobsežna, zato zmeraj znova iščemo olajšanje v sedanjosti.'

V popotovanju skozi čase in prostore tu in tam konkretizira državo, v svoji ironični maniri pravi:

'Ja, pod Titovo Jugoslavijo smo bili najprej svobodni detektivi, potem smo postali samostojni kulturni detektivi, ko pa se je Slovenija osamosvojila in postala demokratična, smo bili najprej samostojni ustvarjalci detektivskih vrednot, potem pa samozaposleni v kriminalu.'

Roman Emila Filipčiča Nepočesane misli lahko dojemamo kot prikupno láhko ribiško barčico, ki pluje po rahlo vzvalovani gladini, se ustavlja ob zanimivih srečanjih in na koncu zdrsi v prelep sončni zahod s pridušeno svetlobo. Radost in mir, sredi rutine/discipline, ki nakazuje kontinuiteto in trajanje, barčici dajeta gotovost, da je svet lep, le dober detektiv moraš biti!


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Emil Filipčič: Nepočesane misli

26.07.2021

Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2021

V nasprotju z nekaterimi prejšnjimi romani Emila Filipčiča, ko besedilo iz sedečega pisateljevanja kot zapisovanja prehaja v neposredni pisateljski performans, se Nepočesane misli berejo kot film ali nadaljevanka v prozi. Mnoštvo oseb, kadriranje, epizodna zgradba, ki jo prepletajo motivi časa, razdeljenega na prej in zdaj, in s tem tudi minevanja, prijateljstva in veseljačenja, torej iskanje sreče, vedrine, družbenega in družabnega življenja v vsakem trenutku in situaciji, vse to sestavlja zbirko Nepočesanih misli v povezan roman. Ta se od Filipčičeve dosedanje pisave razlikuje po tem, da je vanj vtkanih več tako imenovanih potujitvenih trenutkov, ki bralko ali bralca opominjajo na resničnost onkraj zapisane fikcije, saj, kot piše pisatelj, fotografija ne sme imeti zveze z resničnostjo.

Nepočesane misli lahko beremo tudi kot skok v preteklost, na nekdanja prizorišča ljubljanske umetniške, boemske scene. Teh prostorov in krajev danes ni več, ali pa se imenujejo drugače in imajo povsem drugačen značaj. Nimajo pa drugačnega značaja osebe, ki jih "vsakokratni" protagonist srečuje na poteh po Ljubljani, tako na mestih, ki jih označi s PREJ, kot tudi na mestih in v dogodkih, označenih z ZDAJ.

Termin "vsakokratni" protagonist se nanaša na različne epizode, v knjigi mestoma tudi na posamezna poglavja, v katerih pripovedovalec menja imena in, gledano v celoti romana, v njem nastopa množica različnih glavnih oseb. Zdaj je to Milan, včasih tudi Milanova skupina, drugič detektiv Big Paglavec, Emilian v dialogu s sirskim satiričnim piscem Lukianom ali Konrad Wilder, ki se spominja obiskov prijateljev na svojem domu, ko kramljajo z njegovo materjo, proti koncu romana pa nas nagovarja in svoje življenje zapisuje upokojenec Krcko. Seveda gre za eno in isto osebo in vselej za prvoosebno pripoved oziroma nagovor bralcu/bralki:

"in zakaj ne bi človek dal svojih možganov na pašo? Ker noče biti ovca, ampak nekaj več, na primer znanstvenik, kot Einstein, ali pisatelj, kot Daniel Defoe, ali pomorščak, kot Krištof Kolumb, ali astronavt, kot Neil Armstrong, kdorkoli, samo da ne bi bil on sam, kjerkoli, samo da ni bi bil vedno natanko tam, kjer je."

Zdi se, da s tem izraža željo, da bi se izognil minljivosti, ki jo prav v Nepočesanih mislih temeljito predeluje. Kot zapisano zgoraj, dosledno opozarja na PREJ in ZDAJ, večkrat ponovi tudi frazo: 'naj zajamem sapo ali naj nadaljujem', nekje pa v samoreflektivni maniri celo zapiše 'omamlja nas minevanje samo po sebi'.

Ta in tudi drugi Filipčičevi romani vendarle dokazujejo, da je avtor najbolj zadovoljen, da je tam, kjer je, zadovoljen in veder pa je tudi zato, ker mu pisateljski talent – in poklic! – narekujeta vse to zapisati. Spomini na otroštvo v Beogradu, mladost in odraslost, ki sicer nikjer ni omenjena, in zrela leta v Ljubljani, vse posejano z neštetimi spominskimi, domišljijskimi, sanjskimi – tu prepričanji, tam ugibanji –, in obogateno s širokim poljem referenc iz svetovne književnosti, filma, gledališča, vse z namenom razširiti in utelesiti doživetja, ki bi sicer bila tako efemerna, kot je življenje samo.

'Odkrili so šestindevetdeset milijonov let star fosil hobotnice. Izkazalo se je, da je starejša kot dinozavri. Ali je v takih razmerah sploh imelo smisel govoriti o ljudeh, ki so se rodili pred približno šestdesetimi leti?'

V tako perspektivo Filipčič postavlja sebe, slehernika, ki pa mu je lastno življenje vendarle svetinja in se zanj bojuje na vse ali nič. Bodisi za prepoznavnost v družbi, ki ni zgolj zunanjost oziroma bleščeča fasada, temveč ga lepo opisuje priznanje, ki ga protagonistu podeli prijatelj: koliko smeha si ti podelil ljudem, bodisi v skrbi za svoje zdravje, ki je prav tako tema, ki v tem romanu zavzema več prostora.

Pisateljski mojster Emil Filipčič motiva eros in tanatos združuje tudi na drugačen način, ko npr. opisuje divjo zabavo v maskah, kot ultimativno slavljenje življenja, na naslednjih straneh pa se spominja pokojnega prijatelja, na katerega ga spomni plakat z njegovim verzom v parku Tivoli. Sredi dialoga, ki ga ima z odpótovanim, reče: 'ZDAJ govorim, kakor da te ni. Pa vendar si. In to je vseh skrivnosti največja skrivnost, kot pravi Ivan Mrak v neki svoji drami.' In čez čas nadaljuje: '… že takrat je bil naš planet star štiri milijarde let. To je količina, ki je za človeško zavest preobsežna, zato zmeraj znova iščemo olajšanje v sedanjosti.'

V popotovanju skozi čase in prostore tu in tam konkretizira državo, v svoji ironični maniri pravi:

'Ja, pod Titovo Jugoslavijo smo bili najprej svobodni detektivi, potem smo postali samostojni kulturni detektivi, ko pa se je Slovenija osamosvojila in postala demokratična, smo bili najprej samostojni ustvarjalci detektivskih vrednot, potem pa samozaposleni v kriminalu.'

Roman Emila Filipčiča Nepočesane misli lahko dojemamo kot prikupno láhko ribiško barčico, ki pluje po rahlo vzvalovani gladini, se ustavlja ob zanimivih srečanjih in na koncu zdrsi v prelep sončni zahod s pridušeno svetlobo. Radost in mir, sredi rutine/discipline, ki nakazuje kontinuiteto in trajanje, barčici dajeta gotovost, da je svet lep, le dober detektiv moraš biti!


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 49 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov