Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Maribor : Litera, 2021
Pesniška zbirka pesnika, esejista in kantavtorja Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku je rahločutna, intimna in hkrati univerzalna poezija, ki prebuja spomin na tanki mrežnici očesa, globoko v duši prikazanih podob. Vznika in potaplja se, s tem pa razkriva dvojno lepoto: lepoto spomina, oddaljenosti, nedosegljivosti, in lepoto, v kateri je čas zastal in jo pesnik z dejavno voljo oživlja v svetu čudes otroštva ter prepoznava skrivne robove svojega otroštva.
Poezija v tej zbirki je svojevrstna glasba zlogov, ritma in reminiscenc poetičnih podob, ki se dvigajo z dna vodnjaka kakor violina, ki se sveti iz sna: »Nekoč nek deček vrže violino / v domači vodnjak, preveč ga teži, / da mora čeznjo vleči obraz ...« Zdi se, da prav ta izkušnja naredi iz dečka pesnika, izgubljeni, zavrženi predmet postane neuslišano hrepenenje po čistosti, lepoti, besedi, izrazu-izrekanju. Neopisljiva privrženost stvarem, ki so se odmaknile in v nekakšnem saltu mortale zaživele svoje življenje, kamor pa lahko sežeš samo v tišini poezije in spominjanja.
Vse to je izvor in hkrati gibalna točka poezije Bojana Sedmaka, ki se v zbirki Violina v vodnjaku v koncentričnih krogih širi skozi eter in vodo, kot slišna in vidna podoba. Okusno oblikovana knjiga s sliko Ota Rimeleja na ovitku likovno še poudarja prav to svetlikajoče se nedosegljivo kot skrivnost pesniškega prebivanja, kot skrivnost poezije same.
Središče in polnost te poezije je spomin, tako rekoč glavni junak, ki odigra svojo vlogo do konca. Nenehno se vrača, oživlja, zabrisuje, predstavlja, izmika podobe otroštva, kar naprej kliče iz globokega vodnjaka, nepričakovano se pojavlja, trka na vrata, da bi se pesnik spominjal, da bi ta spomin opredmetil, občutil z vsemi svojimi čutili, ki jih prevzame beseda imenovanja in nato verz, kot bi želel pesnik postaviti šotor iz besed, da bi za okni deževalo manj žalostno. Ali če povemo s pesnikovimi besedami v pesmi Vonj, spomin, beseda:
»... pogoltna usta spomina z lakoto // po dotikih rok otrok, podanih / v iskrenju tipov, tonov in likov, / da človek samo čuti in se čudi // in použiva, kaj vse počnejo čuti, / med njimi najbolj vonj, kralj spomina / in njegova kraljica beseda.«
Vznemirljivost te poezije je v nekakšni vegasti razvezanosti, nikoli se ne spozabi in ne pozabi na dvom, na distanco do tega, o čemer ravno teče beseda – spomin se izmika preverjenim in naučenim resnicam, postavlja jih pod vprašaj, posmehuje se celo vrhovni avtoriteti smrti, da bi ta ostala nekaj najbolj banalno sprejemljivega, človek pa bi se obrnil k ljubezni, živi tvornosti življenja, ki je močnejša sila in premaga smrt.
Celovitost zbirke Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku izhaja prav iz pesnikovega pristopa in načina raznolikosti v postopku, dinamičnosti razvrščenih pesmi. Ves čas imamo občutek, da nihamo nad praznino, da valujemo, celo padamo in se spet dvigamo, kot letalo, ki zaide v turbulenco, poleg tega se zdi, da okruški besed trgajo pesem, v bistvu pa jo ogolijo do beline najbolj vsakdanjega dogodka. Raznovrstnost disonantnih obratov, kot bi se poganjal naprej, obstal, se obrnil, spet šel naprej … nekakšna sunkovitost, zgoščenost in razrahljanost uprizarjajo zarotitveni ples Sedmakove poezije in delce spomina povezujejo v kristale besed, nizajo prizore na ogrlici, v katerih odseva pozabljeni svet.
Nekakšna zastrta melanholija (kot vonj spomina) se dviga iz Sedmakove poezije, pa tudi za obzorje smrti se potegne, se ozira, ko nas vse objame z dlanjo, zajame, in se tudi spomin konča, vedno znova v raztopljenem bivajočem snu – zato, da bi nekje drugje ponovno pognala ta vsepričujoča življenjska sila.
Ko izbira besedo za verz in verz za dogodek v pesmi, napoveduje: brez anekdot drugačno življenje, z drugačno izkušnjo:
»... zarasli z jezikavimi izmišljijami // se važno otepamo z dozorelostjo / in stikamo za založenimi slepili, / da bi zjecljali, zakaj smo postali, // kar smo, in kako smo ostali pred/ iztekom trajanja globoko v sebi / samo malo večji otroci.«
Ko pesnik nabira vse te kamenčke spomina, tke mrežo pesmi, fluida; tam, kjer se nitke stikajo, počiva na besedi, za katero se zdi, da je edina tolažnica minljivosti. Pesnik nas zaprede v samosvoj ritem besed, v nenasilno raztezanje in krčenje pomena, igrivo sprehajajoč se in preskakujoč višine, pa tudi nižine pesmi, s tem pa odpira podobe pesniškega občutja, prostore, ki so navadni, oprijemljivi, vsakdanji, hkrati pa na trenutke temni, z vtisnjenimi pečati nedosegljivega, izmikajočega se. Tega se pesnik zaveda z rahlo otožnostjo, strmenjem v nedoločeno, neimenovano. Ali če rečemo še drugače: zre v nič, v tisto nepredvidljivo, neznano točko obstajanja, ki je že neobstajanje. Smrt je opredmetena, violina na dnu vodnjaka je nekakšno metaforično stopnjevanje, ki ga v sebi nosi pesnik že od otroštva – in tako se sklene krog od nezavednega hrepenenja do zavesti o lastni končnosti. Toda metafora violine na dnu vodnjaka bo ostala, saj govorimo o duši telesa, odsevala bo v človeških očeh, zvenela kot vedno prisotni obstoj besede.
In medtem, ko zajema prvič, drugič, tretjič iz vodnjaka to skrivnostno luč in spoznava njeno magično govorico, skozi spomin univerzalne poti spoznava smisel človekove usode na zemlji, ki je vpeta v usodo vseh živih bitij in jo lahko doume in zapiše samo na pesniški način. Pesniška zbirka Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku nas usmerja v prepoznavanje lastnega spomina, prepuščajoč se mu, sanjajoč v notranjem zrenju, na tem potovanju, ki se nikoli ne konča, ki nima cilja, ima pa ščepec bistrine in modrost potovanja, ki gre v vse smeri in prek vseh časov.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Maribor : Litera, 2021
Pesniška zbirka pesnika, esejista in kantavtorja Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku je rahločutna, intimna in hkrati univerzalna poezija, ki prebuja spomin na tanki mrežnici očesa, globoko v duši prikazanih podob. Vznika in potaplja se, s tem pa razkriva dvojno lepoto: lepoto spomina, oddaljenosti, nedosegljivosti, in lepoto, v kateri je čas zastal in jo pesnik z dejavno voljo oživlja v svetu čudes otroštva ter prepoznava skrivne robove svojega otroštva.
Poezija v tej zbirki je svojevrstna glasba zlogov, ritma in reminiscenc poetičnih podob, ki se dvigajo z dna vodnjaka kakor violina, ki se sveti iz sna: »Nekoč nek deček vrže violino / v domači vodnjak, preveč ga teži, / da mora čeznjo vleči obraz ...« Zdi se, da prav ta izkušnja naredi iz dečka pesnika, izgubljeni, zavrženi predmet postane neuslišano hrepenenje po čistosti, lepoti, besedi, izrazu-izrekanju. Neopisljiva privrženost stvarem, ki so se odmaknile in v nekakšnem saltu mortale zaživele svoje življenje, kamor pa lahko sežeš samo v tišini poezije in spominjanja.
Vse to je izvor in hkrati gibalna točka poezije Bojana Sedmaka, ki se v zbirki Violina v vodnjaku v koncentričnih krogih širi skozi eter in vodo, kot slišna in vidna podoba. Okusno oblikovana knjiga s sliko Ota Rimeleja na ovitku likovno še poudarja prav to svetlikajoče se nedosegljivo kot skrivnost pesniškega prebivanja, kot skrivnost poezije same.
Središče in polnost te poezije je spomin, tako rekoč glavni junak, ki odigra svojo vlogo do konca. Nenehno se vrača, oživlja, zabrisuje, predstavlja, izmika podobe otroštva, kar naprej kliče iz globokega vodnjaka, nepričakovano se pojavlja, trka na vrata, da bi se pesnik spominjal, da bi ta spomin opredmetil, občutil z vsemi svojimi čutili, ki jih prevzame beseda imenovanja in nato verz, kot bi želel pesnik postaviti šotor iz besed, da bi za okni deževalo manj žalostno. Ali če povemo s pesnikovimi besedami v pesmi Vonj, spomin, beseda:
»... pogoltna usta spomina z lakoto // po dotikih rok otrok, podanih / v iskrenju tipov, tonov in likov, / da človek samo čuti in se čudi // in použiva, kaj vse počnejo čuti, / med njimi najbolj vonj, kralj spomina / in njegova kraljica beseda.«
Vznemirljivost te poezije je v nekakšni vegasti razvezanosti, nikoli se ne spozabi in ne pozabi na dvom, na distanco do tega, o čemer ravno teče beseda – spomin se izmika preverjenim in naučenim resnicam, postavlja jih pod vprašaj, posmehuje se celo vrhovni avtoriteti smrti, da bi ta ostala nekaj najbolj banalno sprejemljivega, človek pa bi se obrnil k ljubezni, živi tvornosti življenja, ki je močnejša sila in premaga smrt.
Celovitost zbirke Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku izhaja prav iz pesnikovega pristopa in načina raznolikosti v postopku, dinamičnosti razvrščenih pesmi. Ves čas imamo občutek, da nihamo nad praznino, da valujemo, celo padamo in se spet dvigamo, kot letalo, ki zaide v turbulenco, poleg tega se zdi, da okruški besed trgajo pesem, v bistvu pa jo ogolijo do beline najbolj vsakdanjega dogodka. Raznovrstnost disonantnih obratov, kot bi se poganjal naprej, obstal, se obrnil, spet šel naprej … nekakšna sunkovitost, zgoščenost in razrahljanost uprizarjajo zarotitveni ples Sedmakove poezije in delce spomina povezujejo v kristale besed, nizajo prizore na ogrlici, v katerih odseva pozabljeni svet.
Nekakšna zastrta melanholija (kot vonj spomina) se dviga iz Sedmakove poezije, pa tudi za obzorje smrti se potegne, se ozira, ko nas vse objame z dlanjo, zajame, in se tudi spomin konča, vedno znova v raztopljenem bivajočem snu – zato, da bi nekje drugje ponovno pognala ta vsepričujoča življenjska sila.
Ko izbira besedo za verz in verz za dogodek v pesmi, napoveduje: brez anekdot drugačno življenje, z drugačno izkušnjo:
»... zarasli z jezikavimi izmišljijami // se važno otepamo z dozorelostjo / in stikamo za založenimi slepili, / da bi zjecljali, zakaj smo postali, // kar smo, in kako smo ostali pred/ iztekom trajanja globoko v sebi / samo malo večji otroci.«
Ko pesnik nabira vse te kamenčke spomina, tke mrežo pesmi, fluida; tam, kjer se nitke stikajo, počiva na besedi, za katero se zdi, da je edina tolažnica minljivosti. Pesnik nas zaprede v samosvoj ritem besed, v nenasilno raztezanje in krčenje pomena, igrivo sprehajajoč se in preskakujoč višine, pa tudi nižine pesmi, s tem pa odpira podobe pesniškega občutja, prostore, ki so navadni, oprijemljivi, vsakdanji, hkrati pa na trenutke temni, z vtisnjenimi pečati nedosegljivega, izmikajočega se. Tega se pesnik zaveda z rahlo otožnostjo, strmenjem v nedoločeno, neimenovano. Ali če rečemo še drugače: zre v nič, v tisto nepredvidljivo, neznano točko obstajanja, ki je že neobstajanje. Smrt je opredmetena, violina na dnu vodnjaka je nekakšno metaforično stopnjevanje, ki ga v sebi nosi pesnik že od otroštva – in tako se sklene krog od nezavednega hrepenenja do zavesti o lastni končnosti. Toda metafora violine na dnu vodnjaka bo ostala, saj govorimo o duši telesa, odsevala bo v človeških očeh, zvenela kot vedno prisotni obstoj besede.
In medtem, ko zajema prvič, drugič, tretjič iz vodnjaka to skrivnostno luč in spoznava njeno magično govorico, skozi spomin univerzalne poti spoznava smisel človekove usode na zemlji, ki je vpeta v usodo vseh živih bitij in jo lahko doume in zapiše samo na pesniški način. Pesniška zbirka Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku nas usmerja v prepoznavanje lastnega spomina, prepuščajoč se mu, sanjajoč v notranjem zrenju, na tem potovanju, ki se nikoli ne konča, ki nima cilja, ima pa ščepec bistrine in modrost potovanja, ki gre v vse smeri in prek vseh časov.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov