Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše
Dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberdi se začne v duhu klasičnih detektivskih zgodb. Dolgoletnega zasebnega detektiva Romula stranka najame, da bi preveril, kako se godi njeni mami v domu za starejše in ali v njem morda ni deležna zlorab. Romulo zato v časopisu objavi oglas za moškega med osemdesetim in devetdesetim letom starosti, ki bi nekaj mesecev pod krinko bival v tem domu in mu z vohljanjem pomagal razkriti, kaj se v njem zares dogaja z oskrbovanci. Na podlagi intervjujev z moškimi, ki se na oglas odzovejo, izbere triinosemdeset-letnega, pred kratkim ovdovelega, a čilega in uglajenega Sergia.
Osrednji lik filma kmalu postane prav Sergio, ki se s skrivnim poslanstvom vseli v dom. Film sprva prevzame igrivo, humorno noto. Ko Romulo Sergia pripravlja na detektivsko delo, njuno sodelovanje spremljamo v karikiranem ozračju filma noir. Izkaže se namreč, da ta kljub entuziazmu ni iz pravega testa za detektiva. Med drugim mu pri vsem skupaj preglavice povzroča že sam pametni telefon, ob pomoči katerega naj bi Romulu poročal o dogajanju v domu.
Dokumentarni film ob Sergievi vselitvi v dom za starejše postopno opusti poigravanje z detektivskim žanrom. Pripoved vodi Sergiev intimni pogled na mikrokozmos v ustanovi, ki je zvedav, ob spoznavanju posameznikov v domu pa spoštljiv in nežen. Čeprav si Sergio vtise skrivaj zapisuje v zvezek, vsak dan pa Romulu po Whatsappu pošilja glasovna poročila, se svojega detektivskega poslanstva loteva prek iskrenega spletanja vezi z oskrbovanci in aktivne vključitve v dinamiko skupnosti v domu.
Sergio z zapisi in glasovnimi sporočili Romulu v dokumentarnem filmu prevzame vlogo filmskega pripovedovalca. Ko prek njegovih premislekov spoznavamo oskrbovance v domu, ki si v okviru omejitev za zidovi ustanove, kolikor je le mogoče, osmišljajo svoja življenja, spletajo prijateljstva, pa tudi zaljubljajo, postane vse očitneje, da ni v domu prav nič šokantnega, kar bi moral razkrinkati. Njegovo ugotovitve so, nasprotno, kar najbolj življenjske. Pred nami se razkrijejo obrazi osamljenosti, portreti ljudi, za katere družba ne najde primernega razumevanja in ki bi jim prisluhnila tako, kot to stori Sergio – kot avtonomnim posameznikom z raznovrstnimi življenjskimi zgodbami, ki se vse prevečkrat počutijo odrinjene in pozabljene.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše
Dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberdi se začne v duhu klasičnih detektivskih zgodb. Dolgoletnega zasebnega detektiva Romula stranka najame, da bi preveril, kako se godi njeni mami v domu za starejše in ali v njem morda ni deležna zlorab. Romulo zato v časopisu objavi oglas za moškega med osemdesetim in devetdesetim letom starosti, ki bi nekaj mesecev pod krinko bival v tem domu in mu z vohljanjem pomagal razkriti, kaj se v njem zares dogaja z oskrbovanci. Na podlagi intervjujev z moškimi, ki se na oglas odzovejo, izbere triinosemdeset-letnega, pred kratkim ovdovelega, a čilega in uglajenega Sergia.
Osrednji lik filma kmalu postane prav Sergio, ki se s skrivnim poslanstvom vseli v dom. Film sprva prevzame igrivo, humorno noto. Ko Romulo Sergia pripravlja na detektivsko delo, njuno sodelovanje spremljamo v karikiranem ozračju filma noir. Izkaže se namreč, da ta kljub entuziazmu ni iz pravega testa za detektiva. Med drugim mu pri vsem skupaj preglavice povzroča že sam pametni telefon, ob pomoči katerega naj bi Romulu poročal o dogajanju v domu.
Dokumentarni film ob Sergievi vselitvi v dom za starejše postopno opusti poigravanje z detektivskim žanrom. Pripoved vodi Sergiev intimni pogled na mikrokozmos v ustanovi, ki je zvedav, ob spoznavanju posameznikov v domu pa spoštljiv in nežen. Čeprav si Sergio vtise skrivaj zapisuje v zvezek, vsak dan pa Romulu po Whatsappu pošilja glasovna poročila, se svojega detektivskega poslanstva loteva prek iskrenega spletanja vezi z oskrbovanci in aktivne vključitve v dinamiko skupnosti v domu.
Sergio z zapisi in glasovnimi sporočili Romulu v dokumentarnem filmu prevzame vlogo filmskega pripovedovalca. Ko prek njegovih premislekov spoznavamo oskrbovance v domu, ki si v okviru omejitev za zidovi ustanove, kolikor je le mogoče, osmišljajo svoja življenja, spletajo prijateljstva, pa tudi zaljubljajo, postane vse očitneje, da ni v domu prav nič šokantnega, kar bi moral razkrinkati. Njegovo ugotovitve so, nasprotno, kar najbolj življenjske. Pred nami se razkrijejo obrazi osamljenosti, portreti ljudi, za katere družba ne najde primernega razumevanja in ki bi jim prisluhnila tako, kot to stori Sergio – kot avtonomnim posameznikom z raznovrstnimi življenjskimi zgodbami, ki se vse prevečkrat počutijo odrinjene in pozabljene.
Avtorica ocene Diana Pungeršič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL
Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus
Neveljaven email naslov