Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Achado de Assis: Quincas Borba

09.08.2021

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.

Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD, 2021

Preprosta proza ne prinaša vedno lahkega in tekočega branja in roman Machada de Assisa Quincas Borba je kljub kronološki premočrtnosti fabule dokaj nehomogeno in razdrobljeno besedilo, s številnimi neprepričljivimi poudarki. A ne zaradi velikega števila kratkih, pretežno zelo kratkih poglavij, ki bi jih bilo kot odstavke mogoče vstaviti v daljše enote z enakimi vsebinskimi linijami – problematična je nemara široka paleta prioritet genialnega samouka, polihistorno samoizšolanega avtorja, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja v Braziliji prehodil pot od potomca sužnjev do ustanovitelja in predsednika Brazilske akademije za umetnost in literaturo. Rečeno drugače: bralec se sooča in muči s preveč postranskih snovi, omemb in ilustracij, da bi bil prepričan v roman s trdno in prepričljivo zgradbo.

A takoj se pojavi tudi pomemben pomislek: roman, ki je izšel pred 130. leti na drugi strani planeta, v postkolonialnem brazilskem imperiju in prepojen z utripom takratne prestolnice Rio de Janeiro, v družbi in za družbo, v kateri evropska komponenta predstavlja le delček celote in večinoma površino, je težko in nemara tudi nepravično primerjati z našim nekdanjim, sploh pa sedanjim okusom. Skoraj nič manj težko je psihološko pronicljiv realizem vpletati v izrazito romantično (v smislu literarne smeri) prizorišče, moralo in nečimrni, brutalni južnjaški aristokratizem. Tu le nerazločno odmevajo filozofizmi, na primer pozitivizem, darvinizem in scientizem, ki se neizogibno omenjajo kot idejne niti de Assisovega leposlovja – kajti prav mučne in zle lastnosti aristokratske plasti prebivalstva Ria de Janeira, v kateri se giblje celoten roman, so univerzalne in trajne, da bolj ne bi mogle biti.

Propad glavnega romanesknega lika prišleka Rubiãa, je pričakovan. Utemeljeno predvidljiv. Revni učitelj nepričakovano postane dedič zelo bogatega filozofa Quincasa Borbe, ki ga opazimo le v predsmrtnem deliriju oznanjanja lastne filozofske smeri humanitizem. V oporoki je klavzula, ki dediča zavezuje skrbeti za filozofovega psa z enakim imenom, kot ga je imel pokojni gospodar. Kljub ovekovečenju v naslovu romana to ne ostane kaj več kot okrasek, sebinamembna bizarnost. V ospredju je nekdanji revni učitelj Rubião in kljub mnogim kratkim skrenitvam s pogrešljivimi stranskimi liki tam tudi ostaja. Ne le ob izteku pripovedi, ko ga družba zopet revnega ožigosa kot neprištevnega in umsko bolnega, temveč že od takrat, ko obogati in se iz province preseli v prestolnico, je izrazito zmedena, nesestavljena in v slabem pomenu besede nedoločna osebnost, vozel neverjetnih, nasprotujočih si, tako rekoč literarno-domišljijskih nasprotij in izbruhov – njegovi edini trdni stalnici sta razsipanje imetja in bolestna zaljubljenost v lepo ženo navideznega prijatelja in goljufivega poslovnega družabnika. De Assis je mojster v gnetenju tesnob, šibkosti, skušnjav, napak svojih likov, in skozi to sito neusmiljen razglašalec v blišču in pridobitniških zvezah votle visoke družbe in politike. Tudi dejanska rdeča nit romana – obsedeno ljubezensko čustvo do lepe in pokvarjene Sofije – je ujeto v konvencije, veliko bližje materialnim interesom in povzpetništvu kot etiki in morali. Nastopajoči zunaj te polfevdalne plasti takratne brazilske družbe so zgolj statisti, lutke brez obrazov.

Machado de Assis je bil v svojem času priljubljen in priznan brazilski pisatelj, pozneje in sčasoma so ga v družbo velikih sprejeli tudi mnogi eminentni pisci in literarni teoretiki zunaj Brazilije. Kljub temu obstaja sum, da ostaja, sploh v pogledu skozi lečo sodobnosti, predvsem posebnež, eksot. Od nadčasne književnosti pričakujemo več trdnosti, elana, umetniške moči in jasne sporočilne unikatnosti in ne nazadnje jasnejši in bogatejši slogovni zven. Užitek branja te proze je pač vprašljiv.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Achado de Assis: Quincas Borba

09.08.2021

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.

Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD, 2021

Preprosta proza ne prinaša vedno lahkega in tekočega branja in roman Machada de Assisa Quincas Borba je kljub kronološki premočrtnosti fabule dokaj nehomogeno in razdrobljeno besedilo, s številnimi neprepričljivimi poudarki. A ne zaradi velikega števila kratkih, pretežno zelo kratkih poglavij, ki bi jih bilo kot odstavke mogoče vstaviti v daljše enote z enakimi vsebinskimi linijami – problematična je nemara široka paleta prioritet genialnega samouka, polihistorno samoizšolanega avtorja, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja v Braziliji prehodil pot od potomca sužnjev do ustanovitelja in predsednika Brazilske akademije za umetnost in literaturo. Rečeno drugače: bralec se sooča in muči s preveč postranskih snovi, omemb in ilustracij, da bi bil prepričan v roman s trdno in prepričljivo zgradbo.

A takoj se pojavi tudi pomemben pomislek: roman, ki je izšel pred 130. leti na drugi strani planeta, v postkolonialnem brazilskem imperiju in prepojen z utripom takratne prestolnice Rio de Janeiro, v družbi in za družbo, v kateri evropska komponenta predstavlja le delček celote in večinoma površino, je težko in nemara tudi nepravično primerjati z našim nekdanjim, sploh pa sedanjim okusom. Skoraj nič manj težko je psihološko pronicljiv realizem vpletati v izrazito romantično (v smislu literarne smeri) prizorišče, moralo in nečimrni, brutalni južnjaški aristokratizem. Tu le nerazločno odmevajo filozofizmi, na primer pozitivizem, darvinizem in scientizem, ki se neizogibno omenjajo kot idejne niti de Assisovega leposlovja – kajti prav mučne in zle lastnosti aristokratske plasti prebivalstva Ria de Janeira, v kateri se giblje celoten roman, so univerzalne in trajne, da bolj ne bi mogle biti.

Propad glavnega romanesknega lika prišleka Rubiãa, je pričakovan. Utemeljeno predvidljiv. Revni učitelj nepričakovano postane dedič zelo bogatega filozofa Quincasa Borbe, ki ga opazimo le v predsmrtnem deliriju oznanjanja lastne filozofske smeri humanitizem. V oporoki je klavzula, ki dediča zavezuje skrbeti za filozofovega psa z enakim imenom, kot ga je imel pokojni gospodar. Kljub ovekovečenju v naslovu romana to ne ostane kaj več kot okrasek, sebinamembna bizarnost. V ospredju je nekdanji revni učitelj Rubião in kljub mnogim kratkim skrenitvam s pogrešljivimi stranskimi liki tam tudi ostaja. Ne le ob izteku pripovedi, ko ga družba zopet revnega ožigosa kot neprištevnega in umsko bolnega, temveč že od takrat, ko obogati in se iz province preseli v prestolnico, je izrazito zmedena, nesestavljena in v slabem pomenu besede nedoločna osebnost, vozel neverjetnih, nasprotujočih si, tako rekoč literarno-domišljijskih nasprotij in izbruhov – njegovi edini trdni stalnici sta razsipanje imetja in bolestna zaljubljenost v lepo ženo navideznega prijatelja in goljufivega poslovnega družabnika. De Assis je mojster v gnetenju tesnob, šibkosti, skušnjav, napak svojih likov, in skozi to sito neusmiljen razglašalec v blišču in pridobitniških zvezah votle visoke družbe in politike. Tudi dejanska rdeča nit romana – obsedeno ljubezensko čustvo do lepe in pokvarjene Sofije – je ujeto v konvencije, veliko bližje materialnim interesom in povzpetništvu kot etiki in morali. Nastopajoči zunaj te polfevdalne plasti takratne brazilske družbe so zgolj statisti, lutke brez obrazov.

Machado de Assis je bil v svojem času priljubljen in priznan brazilski pisatelj, pozneje in sčasoma so ga v družbo velikih sprejeli tudi mnogi eminentni pisci in literarni teoretiki zunaj Brazilije. Kljub temu obstaja sum, da ostaja, sploh v pogledu skozi lečo sodobnosti, predvsem posebnež, eksot. Od nadčasne književnosti pričakujemo več trdnosti, elana, umetniške moči in jasne sporočilne unikatnosti in ne nazadnje jasnejši in bogatejši slogovni zven. Užitek branja te proze je pač vprašljiv.


29.11.2021

Lajos Bence: Furijasta generacija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


29.11.2021

Natalija Milovanović: Samoumevno

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.


29.11.2021

Franjo H. Naji: Ringlšpil

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Aleksander Golja


29.11.2021

Goran Vojnović: Figa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.11.2021

Goran Vojnović - Simona Hamer: Figa

Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si


22.11.2021

Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu

Avtorica ocene: Ana Geršak Bere Mateja Perpar


22.11.2021

Marija Švajncer: Virus in filozofija

Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


22.11.2021

Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven

Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Svetek: Rdeča kapica

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Esad Babačić; Včasih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič


15.11.2021

Goran Marković: Beograjski trio

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


15.11.2021

Nina Dragičević: To telo, pokončno

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


Stran 49 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov