Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jure Franko.
Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD, 2021
Preprosta proza ne prinaša vedno lahkega in tekočega branja in roman Machada de Assisa Quincas Borba je kljub kronološki premočrtnosti fabule dokaj nehomogeno in razdrobljeno besedilo, s številnimi neprepričljivimi poudarki. A ne zaradi velikega števila kratkih, pretežno zelo kratkih poglavij, ki bi jih bilo kot odstavke mogoče vstaviti v daljše enote z enakimi vsebinskimi linijami – problematična je nemara široka paleta prioritet genialnega samouka, polihistorno samoizšolanega avtorja, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja v Braziliji prehodil pot od potomca sužnjev do ustanovitelja in predsednika Brazilske akademije za umetnost in literaturo. Rečeno drugače: bralec se sooča in muči s preveč postranskih snovi, omemb in ilustracij, da bi bil prepričan v roman s trdno in prepričljivo zgradbo.
A takoj se pojavi tudi pomemben pomislek: roman, ki je izšel pred 130. leti na drugi strani planeta, v postkolonialnem brazilskem imperiju in prepojen z utripom takratne prestolnice Rio de Janeiro, v družbi in za družbo, v kateri evropska komponenta predstavlja le delček celote in večinoma površino, je težko in nemara tudi nepravično primerjati z našim nekdanjim, sploh pa sedanjim okusom. Skoraj nič manj težko je psihološko pronicljiv realizem vpletati v izrazito romantično (v smislu literarne smeri) prizorišče, moralo in nečimrni, brutalni južnjaški aristokratizem. Tu le nerazločno odmevajo filozofizmi, na primer pozitivizem, darvinizem in scientizem, ki se neizogibno omenjajo kot idejne niti de Assisovega leposlovja – kajti prav mučne in zle lastnosti aristokratske plasti prebivalstva Ria de Janeira, v kateri se giblje celoten roman, so univerzalne in trajne, da bolj ne bi mogle biti.
Propad glavnega romanesknega lika prišleka Rubiãa, je pričakovan. Utemeljeno predvidljiv. Revni učitelj nepričakovano postane dedič zelo bogatega filozofa Quincasa Borbe, ki ga opazimo le v predsmrtnem deliriju oznanjanja lastne filozofske smeri humanitizem. V oporoki je klavzula, ki dediča zavezuje skrbeti za filozofovega psa z enakim imenom, kot ga je imel pokojni gospodar. Kljub ovekovečenju v naslovu romana to ne ostane kaj več kot okrasek, sebinamembna bizarnost. V ospredju je nekdanji revni učitelj Rubião in kljub mnogim kratkim skrenitvam s pogrešljivimi stranskimi liki tam tudi ostaja. Ne le ob izteku pripovedi, ko ga družba zopet revnega ožigosa kot neprištevnega in umsko bolnega, temveč že od takrat, ko obogati in se iz province preseli v prestolnico, je izrazito zmedena, nesestavljena in v slabem pomenu besede nedoločna osebnost, vozel neverjetnih, nasprotujočih si, tako rekoč literarno-domišljijskih nasprotij in izbruhov – njegovi edini trdni stalnici sta razsipanje imetja in bolestna zaljubljenost v lepo ženo navideznega prijatelja in goljufivega poslovnega družabnika. De Assis je mojster v gnetenju tesnob, šibkosti, skušnjav, napak svojih likov, in skozi to sito neusmiljen razglašalec v blišču in pridobitniških zvezah votle visoke družbe in politike. Tudi dejanska rdeča nit romana – obsedeno ljubezensko čustvo do lepe in pokvarjene Sofije – je ujeto v konvencije, veliko bližje materialnim interesom in povzpetništvu kot etiki in morali. Nastopajoči zunaj te polfevdalne plasti takratne brazilske družbe so zgolj statisti, lutke brez obrazov.
Machado de Assis je bil v svojem času priljubljen in priznan brazilski pisatelj, pozneje in sčasoma so ga v družbo velikih sprejeli tudi mnogi eminentni pisci in literarni teoretiki zunaj Brazilije. Kljub temu obstaja sum, da ostaja, sploh v pogledu skozi lečo sodobnosti, predvsem posebnež, eksot. Od nadčasne književnosti pričakujemo več trdnosti, elana, umetniške moči in jasne sporočilne unikatnosti in ne nazadnje jasnejši in bogatejši slogovni zven. Užitek branja te proze je pač vprašljiv.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jure Franko.
Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD, 2021
Preprosta proza ne prinaša vedno lahkega in tekočega branja in roman Machada de Assisa Quincas Borba je kljub kronološki premočrtnosti fabule dokaj nehomogeno in razdrobljeno besedilo, s številnimi neprepričljivimi poudarki. A ne zaradi velikega števila kratkih, pretežno zelo kratkih poglavij, ki bi jih bilo kot odstavke mogoče vstaviti v daljše enote z enakimi vsebinskimi linijami – problematična je nemara široka paleta prioritet genialnega samouka, polihistorno samoizšolanega avtorja, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja v Braziliji prehodil pot od potomca sužnjev do ustanovitelja in predsednika Brazilske akademije za umetnost in literaturo. Rečeno drugače: bralec se sooča in muči s preveč postranskih snovi, omemb in ilustracij, da bi bil prepričan v roman s trdno in prepričljivo zgradbo.
A takoj se pojavi tudi pomemben pomislek: roman, ki je izšel pred 130. leti na drugi strani planeta, v postkolonialnem brazilskem imperiju in prepojen z utripom takratne prestolnice Rio de Janeiro, v družbi in za družbo, v kateri evropska komponenta predstavlja le delček celote in večinoma površino, je težko in nemara tudi nepravično primerjati z našim nekdanjim, sploh pa sedanjim okusom. Skoraj nič manj težko je psihološko pronicljiv realizem vpletati v izrazito romantično (v smislu literarne smeri) prizorišče, moralo in nečimrni, brutalni južnjaški aristokratizem. Tu le nerazločno odmevajo filozofizmi, na primer pozitivizem, darvinizem in scientizem, ki se neizogibno omenjajo kot idejne niti de Assisovega leposlovja – kajti prav mučne in zle lastnosti aristokratske plasti prebivalstva Ria de Janeira, v kateri se giblje celoten roman, so univerzalne in trajne, da bolj ne bi mogle biti.
Propad glavnega romanesknega lika prišleka Rubiãa, je pričakovan. Utemeljeno predvidljiv. Revni učitelj nepričakovano postane dedič zelo bogatega filozofa Quincasa Borbe, ki ga opazimo le v predsmrtnem deliriju oznanjanja lastne filozofske smeri humanitizem. V oporoki je klavzula, ki dediča zavezuje skrbeti za filozofovega psa z enakim imenom, kot ga je imel pokojni gospodar. Kljub ovekovečenju v naslovu romana to ne ostane kaj več kot okrasek, sebinamembna bizarnost. V ospredju je nekdanji revni učitelj Rubião in kljub mnogim kratkim skrenitvam s pogrešljivimi stranskimi liki tam tudi ostaja. Ne le ob izteku pripovedi, ko ga družba zopet revnega ožigosa kot neprištevnega in umsko bolnega, temveč že od takrat, ko obogati in se iz province preseli v prestolnico, je izrazito zmedena, nesestavljena in v slabem pomenu besede nedoločna osebnost, vozel neverjetnih, nasprotujočih si, tako rekoč literarno-domišljijskih nasprotij in izbruhov – njegovi edini trdni stalnici sta razsipanje imetja in bolestna zaljubljenost v lepo ženo navideznega prijatelja in goljufivega poslovnega družabnika. De Assis je mojster v gnetenju tesnob, šibkosti, skušnjav, napak svojih likov, in skozi to sito neusmiljen razglašalec v blišču in pridobitniških zvezah votle visoke družbe in politike. Tudi dejanska rdeča nit romana – obsedeno ljubezensko čustvo do lepe in pokvarjene Sofije – je ujeto v konvencije, veliko bližje materialnim interesom in povzpetništvu kot etiki in morali. Nastopajoči zunaj te polfevdalne plasti takratne brazilske družbe so zgolj statisti, lutke brez obrazov.
Machado de Assis je bil v svojem času priljubljen in priznan brazilski pisatelj, pozneje in sčasoma so ga v družbo velikih sprejeli tudi mnogi eminentni pisci in literarni teoretiki zunaj Brazilije. Kljub temu obstaja sum, da ostaja, sploh v pogledu skozi lečo sodobnosti, predvsem posebnež, eksot. Od nadčasne književnosti pričakujemo več trdnosti, elana, umetniške moči in jasne sporočilne unikatnosti in ne nazadnje jasnejši in bogatejši slogovni zven. Užitek branja te proze je pač vprašljiv.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov