Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2021
Knjigo esejev pesnika in kritika Muanisa Sinanovića Beat v svetu lahko beremo skozi filozofsko naravnan diskurz, ki se poglablja v eksistencialno bit sodobnega človeka, razpetega med dve državi in kulturi, kot tudi skozi antropološko-fiziološki diskurz, ki motri čas kot srčni “beat” oz. srčni ritem pretanjenega opazovalca, ki je bil v zadnjih dveh letih priča nehumanim razmeram bivanja prebežnikov v Bosni in njihovega izgona iz Slovenije ter epidemiji Covida. V zadnjem eseju z naslovom Blogovski zapisi avtor pomenljivo zapiše: “Srčni utrip je 57 udarcev na minuto. Telo pripravljeno za pohode po nagrbančenih jezikovnih pogorjih. Naše pojave so različne in to imamo ves čas pred očmi. Obenem pa skoraj nikoli ne pomislimo, kako različno nam bijejo srca.” Pripravljenost prisluhniti lastnemu telesu, na podlagi katerega črpa tako meditativno izkušnjo, pesniško inspiracijo kot tudi snov za interdisciplinarno zasnovane esejistične traktate, je odlika Sinanovićeve literature.
V knjigi Beat v svetu se avtor nenehno sprehaja med Sarajevom in Ljubljano – pri tem se čudi razmišljanju sopotnikov na različnih ideoloških bregovih, katerih pogledi na razpad Jugoslavije ter verska in nacionalna vprašanja so si pretresljivo podobni. Obiskuje skvote, kjer se sooča s problematiko migrantov, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda, pogovarja se s sezonskimi delavci, razpetimi med dve državi, ter se s prijatelji podi po košarkaških igriščih, ki se kot nekakšne avtonomne cone razpirajo sredi mesta. V esejih, kot so Blokovski zapiski, Koščica velemesta in Londonski zapiski, se Sinanović poglablja v dinamiko velemesta in v njegov multikulturalizem, pri tem pa mu igrišča, zlasti košarkaška, služijo kot fetiš posebne vrste:
“Razbrazdani beton košarkaškega igrišča lahko preraste v fetiš, obenem pa je arheološko prizorišče, v katerega se vrezujejo spomini, neznatne poteze, teža teles zdaj že več generacij.”
Posebno poglavje v knjigi so Karantenski zapiski, v katerih se avtor sprašuje o zmožnostih telesa, pospeševanju časa, ki “stoletja vzpostavljajoča se protislovja razkriva v nekaj tednih”, in o tem, kako je zdravje mogoče razumeti le prek “secirane smrti”. Z grenkim priokusom ugotavlja, da “Evropske unije niso suspendirali izstopi držav, vojne ali migranti, temveč strah pred boleznijo. V vsem tem je toliko simbolnega naboja, ki se bo, čeprav o njem ne bo razmišljalo veliko ljudi, zapisalo v nezavedno naših naracij o življenju.” Čeprav se v tem času posveča svojemu telesu in duhu, opaža, da ljudi ženeta naprej gon smrti in potreba po zabavi, saj je že sama misel na dolgotrajno karanteno nevzdržna.
Muanis Sinanović je v esejistično zasnovani knjigi Beat v svetu pokazal tako intelektualno širino kot tudi dobršno mero kritike do tistih, ki se postavljajo na desni ali levi breg, a v praksi niso zmožni strpnosti do različnih religioznih praks in pristnega razumevanja tegob, ki tarejo migrante. V eseju Zapiski z območja za obzidjem opisuje izkušnjo s slovenskimi, italijanskimi, švicarskimi in angleškimi prostovoljci v manjšem obmejnem mestu v Bosni, pri čemer ima vsak izmed njih svoj pogled na dobrodelnost in medsebojne spore migrantov, večina pa jih ne more stopiti onkraj svojega ega. V eseju Hotel Nebotičnik pa se posveča pogledu od zgoraj navzdol – s precejšnjo mero ironije prihaja do zaključka, da so literarni festivali karavane nesrečnikov, krhkih ljudi, ki se kot črepinje razsipajo po ulicah. Procesija pomaranč z razpokano kožo, ki se kotalijo po ulicah.”
V knjigi Beat v svetu smo na eni strani priča številnim metaforam in metonimijam, na drugi pa brutalnemu realizmu vsakdanjega življenja. Sinanović z enakim entuziazmom omenja poezijo bosanskih sufijev kot filozofski pogled Spinoze in francoskega antropologa Girarda na sodobno družbo. Vsekakor gre za branje, ki nam bo še dolgo ostalo v spominu.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2021
Knjigo esejev pesnika in kritika Muanisa Sinanovića Beat v svetu lahko beremo skozi filozofsko naravnan diskurz, ki se poglablja v eksistencialno bit sodobnega človeka, razpetega med dve državi in kulturi, kot tudi skozi antropološko-fiziološki diskurz, ki motri čas kot srčni “beat” oz. srčni ritem pretanjenega opazovalca, ki je bil v zadnjih dveh letih priča nehumanim razmeram bivanja prebežnikov v Bosni in njihovega izgona iz Slovenije ter epidemiji Covida. V zadnjem eseju z naslovom Blogovski zapisi avtor pomenljivo zapiše: “Srčni utrip je 57 udarcev na minuto. Telo pripravljeno za pohode po nagrbančenih jezikovnih pogorjih. Naše pojave so različne in to imamo ves čas pred očmi. Obenem pa skoraj nikoli ne pomislimo, kako različno nam bijejo srca.” Pripravljenost prisluhniti lastnemu telesu, na podlagi katerega črpa tako meditativno izkušnjo, pesniško inspiracijo kot tudi snov za interdisciplinarno zasnovane esejistične traktate, je odlika Sinanovićeve literature.
V knjigi Beat v svetu se avtor nenehno sprehaja med Sarajevom in Ljubljano – pri tem se čudi razmišljanju sopotnikov na različnih ideoloških bregovih, katerih pogledi na razpad Jugoslavije ter verska in nacionalna vprašanja so si pretresljivo podobni. Obiskuje skvote, kjer se sooča s problematiko migrantov, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda, pogovarja se s sezonskimi delavci, razpetimi med dve državi, ter se s prijatelji podi po košarkaških igriščih, ki se kot nekakšne avtonomne cone razpirajo sredi mesta. V esejih, kot so Blokovski zapiski, Koščica velemesta in Londonski zapiski, se Sinanović poglablja v dinamiko velemesta in v njegov multikulturalizem, pri tem pa mu igrišča, zlasti košarkaška, služijo kot fetiš posebne vrste:
“Razbrazdani beton košarkaškega igrišča lahko preraste v fetiš, obenem pa je arheološko prizorišče, v katerega se vrezujejo spomini, neznatne poteze, teža teles zdaj že več generacij.”
Posebno poglavje v knjigi so Karantenski zapiski, v katerih se avtor sprašuje o zmožnostih telesa, pospeševanju časa, ki “stoletja vzpostavljajoča se protislovja razkriva v nekaj tednih”, in o tem, kako je zdravje mogoče razumeti le prek “secirane smrti”. Z grenkim priokusom ugotavlja, da “Evropske unije niso suspendirali izstopi držav, vojne ali migranti, temveč strah pred boleznijo. V vsem tem je toliko simbolnega naboja, ki se bo, čeprav o njem ne bo razmišljalo veliko ljudi, zapisalo v nezavedno naših naracij o življenju.” Čeprav se v tem času posveča svojemu telesu in duhu, opaža, da ljudi ženeta naprej gon smrti in potreba po zabavi, saj je že sama misel na dolgotrajno karanteno nevzdržna.
Muanis Sinanović je v esejistično zasnovani knjigi Beat v svetu pokazal tako intelektualno širino kot tudi dobršno mero kritike do tistih, ki se postavljajo na desni ali levi breg, a v praksi niso zmožni strpnosti do različnih religioznih praks in pristnega razumevanja tegob, ki tarejo migrante. V eseju Zapiski z območja za obzidjem opisuje izkušnjo s slovenskimi, italijanskimi, švicarskimi in angleškimi prostovoljci v manjšem obmejnem mestu v Bosni, pri čemer ima vsak izmed njih svoj pogled na dobrodelnost in medsebojne spore migrantov, večina pa jih ne more stopiti onkraj svojega ega. V eseju Hotel Nebotičnik pa se posveča pogledu od zgoraj navzdol – s precejšnjo mero ironije prihaja do zaključka, da so literarni festivali karavane nesrečnikov, krhkih ljudi, ki se kot črepinje razsipajo po ulicah. Procesija pomaranč z razpokano kožo, ki se kotalijo po ulicah.”
V knjigi Beat v svetu smo na eni strani priča številnim metaforam in metonimijam, na drugi pa brutalnemu realizmu vsakdanjega življenja. Sinanović z enakim entuziazmom omenja poezijo bosanskih sufijev kot filozofski pogled Spinoze in francoskega antropologa Girarda na sodobno družbo. Vsekakor gre za branje, ki nam bo še dolgo ostalo v spominu.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov