Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Prevedel Primož Sturman; Ljubljana : Slovenska matica, 2021
Fulvio Tomizza, rojen v tridesetih letih prejšnjega stoletja v hrvaški Istri, je vse življenje preživel na različnih koncih Istre in ta multikulturna entiteta na robu treh narodov ima v njegovem opusu središčno vlogo. Navezanost na zemljo, ki presega državne meje, se današnjemu bralstvu lahko zdi nekoliko anahronistična. Enemu izmed izgnancev je na primer sin tuj, ker govori z drugačnim naglasom:
»Ko ga je spraševal, so bile njegove oči videti nestalne in negotove, kot bi se v njih pojavljal dvom, da ni mogoče primerjati otroštva obeh, globlje in bolj rezko pa vtis, da mu je bil tisti njegov sin delno tuj, saj je govoril z drugačnim naglasom in morda zbiral školjke.«
Roman Akacijev gozd je delo o specifičnem kraju in času, a čeprav je ta natančno določen, je samo izgnanstvo nekaj ves čas perpetuiranega, zato so teme izgnanstva, begunstva, identitete in domotožja vselej zelo aktualne. Pripovedovalec je tretjeosebni, na videz objektivni opazovalec. Opisuje pot neimenovanega moškega, ki z ženo, prav tako neimenovano, spremlja očeta umret na tujo zemljo, ki jim je bila dodeljena. Gre za usodo številnih Italijanov, izgnanih iz dela Istre, ki je po drugi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji. Glavni lik romana je zemlja. Tomizzo ne zanimajo usode posameznikov, temveč usoda neke družbene skupine, v kateri so posamezniki zamenljivi. Temu gre bržkone pripisati tudi odsotnost osebnega poimenovanja večine literarnih likov. Akacijev gozd je poskus vestnega pričevanja o usodi izgnancev, o usodi, ki pa je prav zato za vse enaka. V tem bi lahko videli globoko pripadnost materialistični tradiciji. Pripadnost družbeni skupini njene pripadnike zaznamuje veliko bolj kot razlike med njimi. Predmeti so domala vse, kar sestavlja ta svet. Dialogi so omejeni na najnujnejše, o notranjem svetu oseb izvemo komajda kaj, izredna pozornost pa je namenjena opisom zunanjosti, pokrajin in rastja. Predmetnost priča tudi o družbenem statusu izgnancev. Vendar pa ponavljajoči se in podrobni opisi rastlin, živalskega sveta in obdelanih zemljišč ne prispevajo kakšne posebne dodatne kvalitete. Zgovoren je naslednji odlomek:
»Ne govoriš. Niti z menoj nočeš spregovoriti,« je rekel Giordano.
Spodnja stena je bila poraščena s školjkami, med katerimi sta prežala dva raka. Galeb je počasi letel nad njima, iz letenja pa se je zdelo, da je njegov cilj še daleč.«
Poglavja so oštevilčena. Jezik je vsakdanji, a s pogosto zapleteno skladnjo in ne takoj vidnim pomenom:
»Poplava luči je v veliki postelji iz orehovega lesa naredila starca manjšega in bolj odrevenelega, njegova glava je ždela med blazinami, ženske pa so se sklanjale nadenj. Ko bi od zgoraj pogledal polja, bi ugotovil, da so porazdeljena bolj pikolovsko kakor natančno.«
Akacijev gozd je pričevanje o usodi izgnancev v nekem specifičnem trenutku in času in hkrati pričevanje o usodi, ki se vedno znova ponavlja. A meje, kjer je Tomizza zarisal meje opisa tega sveta, so arbitrarne tako, kot je arbitraren vsak poskus opisa sveta. Zaradi te vnaprejšnje nezmožnosti se opis sveta skrči kvečjemu na opis detajla. Tomizza nekatere vidike opisuje s skorajda obsesivno doslednostjo, kar pa v kombinaciji s skopimi opisi notranjega sveta poraja načrtno hladen svet.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Prevedel Primož Sturman; Ljubljana : Slovenska matica, 2021
Fulvio Tomizza, rojen v tridesetih letih prejšnjega stoletja v hrvaški Istri, je vse življenje preživel na različnih koncih Istre in ta multikulturna entiteta na robu treh narodov ima v njegovem opusu središčno vlogo. Navezanost na zemljo, ki presega državne meje, se današnjemu bralstvu lahko zdi nekoliko anahronistična. Enemu izmed izgnancev je na primer sin tuj, ker govori z drugačnim naglasom:
»Ko ga je spraševal, so bile njegove oči videti nestalne in negotove, kot bi se v njih pojavljal dvom, da ni mogoče primerjati otroštva obeh, globlje in bolj rezko pa vtis, da mu je bil tisti njegov sin delno tuj, saj je govoril z drugačnim naglasom in morda zbiral školjke.«
Roman Akacijev gozd je delo o specifičnem kraju in času, a čeprav je ta natančno določen, je samo izgnanstvo nekaj ves čas perpetuiranega, zato so teme izgnanstva, begunstva, identitete in domotožja vselej zelo aktualne. Pripovedovalec je tretjeosebni, na videz objektivni opazovalec. Opisuje pot neimenovanega moškega, ki z ženo, prav tako neimenovano, spremlja očeta umret na tujo zemljo, ki jim je bila dodeljena. Gre za usodo številnih Italijanov, izgnanih iz dela Istre, ki je po drugi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji. Glavni lik romana je zemlja. Tomizzo ne zanimajo usode posameznikov, temveč usoda neke družbene skupine, v kateri so posamezniki zamenljivi. Temu gre bržkone pripisati tudi odsotnost osebnega poimenovanja večine literarnih likov. Akacijev gozd je poskus vestnega pričevanja o usodi izgnancev, o usodi, ki pa je prav zato za vse enaka. V tem bi lahko videli globoko pripadnost materialistični tradiciji. Pripadnost družbeni skupini njene pripadnike zaznamuje veliko bolj kot razlike med njimi. Predmeti so domala vse, kar sestavlja ta svet. Dialogi so omejeni na najnujnejše, o notranjem svetu oseb izvemo komajda kaj, izredna pozornost pa je namenjena opisom zunanjosti, pokrajin in rastja. Predmetnost priča tudi o družbenem statusu izgnancev. Vendar pa ponavljajoči se in podrobni opisi rastlin, živalskega sveta in obdelanih zemljišč ne prispevajo kakšne posebne dodatne kvalitete. Zgovoren je naslednji odlomek:
»Ne govoriš. Niti z menoj nočeš spregovoriti,« je rekel Giordano.
Spodnja stena je bila poraščena s školjkami, med katerimi sta prežala dva raka. Galeb je počasi letel nad njima, iz letenja pa se je zdelo, da je njegov cilj še daleč.«
Poglavja so oštevilčena. Jezik je vsakdanji, a s pogosto zapleteno skladnjo in ne takoj vidnim pomenom:
»Poplava luči je v veliki postelji iz orehovega lesa naredila starca manjšega in bolj odrevenelega, njegova glava je ždela med blazinami, ženske pa so se sklanjale nadenj. Ko bi od zgoraj pogledal polja, bi ugotovil, da so porazdeljena bolj pikolovsko kakor natančno.«
Akacijev gozd je pričevanje o usodi izgnancev v nekem specifičnem trenutku in času in hkrati pričevanje o usodi, ki se vedno znova ponavlja. A meje, kjer je Tomizza zarisal meje opisa tega sveta, so arbitrarne tako, kot je arbitraren vsak poskus opisa sveta. Zaradi te vnaprejšnje nezmožnosti se opis sveta skrči kvečjemu na opis detajla. Tomizza nekatere vidike opisuje s skorajda obsesivno doslednostjo, kar pa v kombinaciji s skopimi opisi notranjega sveta poraja načrtno hladen svet.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov