Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Igralsko in pevsko močna zasedba je povsem prepričala, s svojo sproščeno, senzibilno igro in markantnim glasom pa je posebej navdušila mlada Jevdokija Malevska"
Festival Ljubljana je muzikal Lolita, ki je svojo premiero doživel že konec leta 2018 v Sankt Peterburgu, po dveh neuspelih poskusih končno uspešno pripeljal na ogled domačemu občinstvu. Rusi so s svojim kvalitetnim in vizualno bogatim spektaklom potrpežljivo čakanje gledalcem tudi upravičili.
Jesensko hladen večer na Kongresnem trgu je prispeval k vživetju dogajanja na odru, zgodbo iz mrzle Rusije v izvedbi Gledališča leningrajskega dvorca mladih Nova scena, kjer smo bili priča odličnemu režijskemu prepletu resničnih zgodovinskih, revolucionarnih dogodkov iz zadnjih dni casarske Rusije ter fiktivni zgodbi 13-letne Lolite, mlade erotične sile. Čeprav so slovensko-angleški nadnapisi gledalca pustili na cedilu, je bilo zaradi jasnega narativa predstave, ki je potekala v ruščini, spremljanje in razumevanje zgodbe nemoteno. Igralsko in pevsko močna zasedba je povsem prepričala, s svojo sproščeno, senzibilno igro in markantnim glasom pa je posebej navdušila mlada Jevdokija Malevska. Prefinjeno kostumografijo in scenografijo z bogatimi vizualnimi efekti, sta nadgradila efektivna gib in koreografija Svjatoslava Melnikova. Izrazite so bile še posebej skupinske plesne točke, ki jih je odlično izvedel ansambel profesionalne plesne šole Jagger. Ob izjemnem gibalnem prizoru trčenja vlaka pa je bilo že takoj na začetku jasno, da bomo deležni vrhunskega, celostnega pripovedništva. Rusi pri podajanju zgodbe in ustvarjanju doživetja niso želeli biti moralno sprejemljivi in všečni, temveč so v svojem značilnem gledališkem pripovedništvu preko izvirne glasbe ter modernih vizualij pokazali svojo ustvarjalno izvirnost in izvedbeno izvrstnost.
"Igralsko in pevsko močna zasedba je povsem prepričala, s svojo sproščeno, senzibilno igro in markantnim glasom pa je posebej navdušila mlada Jevdokija Malevska"
Festival Ljubljana je muzikal Lolita, ki je svojo premiero doživel že konec leta 2018 v Sankt Peterburgu, po dveh neuspelih poskusih končno uspešno pripeljal na ogled domačemu občinstvu. Rusi so s svojim kvalitetnim in vizualno bogatim spektaklom potrpežljivo čakanje gledalcem tudi upravičili.
Jesensko hladen večer na Kongresnem trgu je prispeval k vživetju dogajanja na odru, zgodbo iz mrzle Rusije v izvedbi Gledališča leningrajskega dvorca mladih Nova scena, kjer smo bili priča odličnemu režijskemu prepletu resničnih zgodovinskih, revolucionarnih dogodkov iz zadnjih dni casarske Rusije ter fiktivni zgodbi 13-letne Lolite, mlade erotične sile. Čeprav so slovensko-angleški nadnapisi gledalca pustili na cedilu, je bilo zaradi jasnega narativa predstave, ki je potekala v ruščini, spremljanje in razumevanje zgodbe nemoteno. Igralsko in pevsko močna zasedba je povsem prepričala, s svojo sproščeno, senzibilno igro in markantnim glasom pa je posebej navdušila mlada Jevdokija Malevska. Prefinjeno kostumografijo in scenografijo z bogatimi vizualnimi efekti, sta nadgradila efektivna gib in koreografija Svjatoslava Melnikova. Izrazite so bile še posebej skupinske plesne točke, ki jih je odlično izvedel ansambel profesionalne plesne šole Jagger. Ob izjemnem gibalnem prizoru trčenja vlaka pa je bilo že takoj na začetku jasno, da bomo deležni vrhunskega, celostnega pripovedništva. Rusi pri podajanju zgodbe in ustvarjanju doživetja niso želeli biti moralno sprejemljivi in všečni, temveč so v svojem značilnem gledališkem pripovedništvu preko izvirne glasbe ter modernih vizualij pokazali svojo ustvarjalno izvirnost in izvedbeno izvrstnost.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Neveljaven email naslov