Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljanski baletniki prepričali v tehnično zahtevni in izrazno bogati koreografiji Renata Zanelle
Balet Dunajski večer SNG Opera in Balet Ljubljana je sinoči navdušil občinstvo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Ljubljanski baletni ansambel s solisti je pokazal izvrstno fizično pripravljenost in bil uspešno kos tehnično zahtevni in izrazno zelo bogati koreografiji Renata Zanelle. Po predolgem premoru in vztrajnem delu v težkih razmerah so ljubljanski baletni umetniki pod vodstvom novega umetniškega vodje pokazali, da so nam nedvomno lahko v ponos.
Novi umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella se je sinoči s svojo baletno dvodejanko predstavil domačemu očinstvu in upravičil sloves izvrstnega koreografa. V prvem dejanju smo bili priča mojstrski gibalni interpretaciji Beethovnovega Petega klavirskega koncerta, kjer je koreografu nedvomno uspelo v gib ujeti vso kompleksnost in lepoto glasbene mojstrovine. S skoraj filigransko natančnostjo so plesalci z gibom slikali bogato teksturo glasbenega dela, ki bi ga pravi poznavalec Beethovnovih del zgolj z opazovanjem giba z lahkoto prepoznal.
Baletni zbor je že v prvi koreografiji večera pokazal, da je kos tudi tehnično zahtevnejšim koreografskim stvaritvam in z izjemo nekaj manjših neusklajenostih odlično dopolnjeval ples solistov. Med štirimi solističnimi pari sta v prvem delu izstopala Lukas Zuschlag in Nina Noč, ki je s solom otvorila drugi del večera z naslovom Vsi na valček in poleg zelo kvalitetne izvedbe pokazala tudi odlično interpretativnost, tako v gibu kakor igri. Nina je v drugem delu vskočila namesto predvidene Ane Klašnja, ki se je v prvem delu večera poškodovala. S plesnim partnerjem Kento Yamamotom sta z zelo doživeto in čutno izvedbo Adagietta Gustava Mahlerja navdušila v sicer veliko bolj lahkotnem, igrivem in z valčki družine Strauss zaznamovanem delu baletnega večera, ki ga je navdušeno občinstvo na koncu nagradilo s stoječimi ovacijami.
Ljubljanski baletniki prepričali v tehnično zahtevni in izrazno bogati koreografiji Renata Zanelle
Balet Dunajski večer SNG Opera in Balet Ljubljana je sinoči navdušil občinstvo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Ljubljanski baletni ansambel s solisti je pokazal izvrstno fizično pripravljenost in bil uspešno kos tehnično zahtevni in izrazno zelo bogati koreografiji Renata Zanelle. Po predolgem premoru in vztrajnem delu v težkih razmerah so ljubljanski baletni umetniki pod vodstvom novega umetniškega vodje pokazali, da so nam nedvomno lahko v ponos.
Novi umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella se je sinoči s svojo baletno dvodejanko predstavil domačemu očinstvu in upravičil sloves izvrstnega koreografa. V prvem dejanju smo bili priča mojstrski gibalni interpretaciji Beethovnovega Petega klavirskega koncerta, kjer je koreografu nedvomno uspelo v gib ujeti vso kompleksnost in lepoto glasbene mojstrovine. S skoraj filigransko natančnostjo so plesalci z gibom slikali bogato teksturo glasbenega dela, ki bi ga pravi poznavalec Beethovnovih del zgolj z opazovanjem giba z lahkoto prepoznal.
Baletni zbor je že v prvi koreografiji večera pokazal, da je kos tudi tehnično zahtevnejšim koreografskim stvaritvam in z izjemo nekaj manjših neusklajenostih odlično dopolnjeval ples solistov. Med štirimi solističnimi pari sta v prvem delu izstopala Lukas Zuschlag in Nina Noč, ki je s solom otvorila drugi del večera z naslovom Vsi na valček in poleg zelo kvalitetne izvedbe pokazala tudi odlično interpretativnost, tako v gibu kakor igri. Nina je v drugem delu vskočila namesto predvidene Ane Klašnja, ki se je v prvem delu večera poškodovala. S plesnim partnerjem Kento Yamamotom sta z zelo doživeto in čutno izvedbo Adagietta Gustava Mahlerja navdušila v sicer veliko bolj lahkotnem, igrivem in z valčki družine Strauss zaznamovanem delu baletnega večera, ki ga je navdušeno občinstvo na koncu nagradilo s stoječimi ovacijami.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Neveljaven email naslov