Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016
Tajna vladna agencija izbere iz strogo varovanega zapora skupino zlobnežev in prestopnikov z neobičajnimi lastnostmi, da bi se pridružili skrivnostni Posebni enoti X. Tako rekoč nemogoča naloga tega odreda je, da se vtihotapi na samotno otoško državo Corto Maltese, ki ima kronične težave z demokracijo, pa tudi z mračnimi skrivnostmi iz preteklosti. Tam naj bi »nevtralizirali« raziskovalni laboratorij biološkega orožja, da ta ne bi več ogrožal interesov ZDA. Toda kot običajno ni vse tako, kot se zdi – sploh v filmu, ki na neobičajnosti stripovskih antijunakov pravzaprav temelji.
Film Odred odpisanih: nova misija je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016. Poživitveno nalogo akcijske domišljijske pustolovščine je režijsko prevzel James Gunn, ki se je nepričakovano izkazal že pri Varuhih galaksije (2014), in očitno je imel tudi tu povsem proste roke. Prevladuje načelo »več je več«, v smislu, da je v že tako ne pretirano subtilnem svetu vse še nekoliko bolj karikirano, od bombastičnih akcijskih prizorov, digitalno animiranih pošasti, do krvavih ekscesov, infantilnega humorja ter ironiziranja, ki prekriva vse skupaj.
Gonilno jedro zgodbe je prevzeto iz dobrih starih akcijskih filmov pretežno B značaja, kot je na primer Skrita invazija, ki jo je leta 1964 posnel Roger Corman v Dubrovniku, in je bila več kot očiten navdih za bolj znano delo Ducat umazancev Roberta Aldricha iz leta 1967, ki je bil očiten navdih za Tarantinove Neslavne barabe (2009) in tako naprej ... Zdaj smo prišli do tega, da produkcijsko-distribucijska logika multipleksov cilja predvsem na otroško oziroma mladinsko publiko, kateri je Odred odpisanih tudi namenjen.
Kaj lahko najde v njej odrasel gledalec? Kakšen posrečen cinefilski citat, kot je glas Silvestra Stalloneja – seveda se pri tem spomnimo na njegovo serijo Plačanci –, ki ga je posodil antropomorfnemu morskemu psu, enemu od članov odreda (ne vprašajte). Pa čudovito Margot Robbie kot psihopatko brez zavor Harley Quinn. Pa fantazije o Ameriki kot tisti velesili, ki še vedno lahko sama rešuje probleme v tujini – čeprav gre za probleme, ki jih je vsaj posredno zakuhala. Tu lahko razmišljamo tudi o nietzschejanski dilemi stvaritve pošasti, ki jo lahko uničiš samo z drugo pošastjo … A to, kot vidimo v realni geopolitiki, dejansko deluje samo v svetu stripovskih super- in antijunakov; problem nastane, če tega dvojega ne znamo ločiti.
Film je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016
Tajna vladna agencija izbere iz strogo varovanega zapora skupino zlobnežev in prestopnikov z neobičajnimi lastnostmi, da bi se pridružili skrivnostni Posebni enoti X. Tako rekoč nemogoča naloga tega odreda je, da se vtihotapi na samotno otoško državo Corto Maltese, ki ima kronične težave z demokracijo, pa tudi z mračnimi skrivnostmi iz preteklosti. Tam naj bi »nevtralizirali« raziskovalni laboratorij biološkega orožja, da ta ne bi več ogrožal interesov ZDA. Toda kot običajno ni vse tako, kot se zdi – sploh v filmu, ki na neobičajnosti stripovskih antijunakov pravzaprav temelji.
Film Odred odpisanih: nova misija je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016. Poživitveno nalogo akcijske domišljijske pustolovščine je režijsko prevzel James Gunn, ki se je nepričakovano izkazal že pri Varuhih galaksije (2014), in očitno je imel tudi tu povsem proste roke. Prevladuje načelo »več je več«, v smislu, da je v že tako ne pretirano subtilnem svetu vse še nekoliko bolj karikirano, od bombastičnih akcijskih prizorov, digitalno animiranih pošasti, do krvavih ekscesov, infantilnega humorja ter ironiziranja, ki prekriva vse skupaj.
Gonilno jedro zgodbe je prevzeto iz dobrih starih akcijskih filmov pretežno B značaja, kot je na primer Skrita invazija, ki jo je leta 1964 posnel Roger Corman v Dubrovniku, in je bila več kot očiten navdih za bolj znano delo Ducat umazancev Roberta Aldricha iz leta 1967, ki je bil očiten navdih za Tarantinove Neslavne barabe (2009) in tako naprej ... Zdaj smo prišli do tega, da produkcijsko-distribucijska logika multipleksov cilja predvsem na otroško oziroma mladinsko publiko, kateri je Odred odpisanih tudi namenjen.
Kaj lahko najde v njej odrasel gledalec? Kakšen posrečen cinefilski citat, kot je glas Silvestra Stalloneja – seveda se pri tem spomnimo na njegovo serijo Plačanci –, ki ga je posodil antropomorfnemu morskemu psu, enemu od članov odreda (ne vprašajte). Pa čudovito Margot Robbie kot psihopatko brez zavor Harley Quinn. Pa fantazije o Ameriki kot tisti velesili, ki še vedno lahko sama rešuje probleme v tujini – čeprav gre za probleme, ki jih je vsaj posredno zakuhala. Tu lahko razmišljamo tudi o nietzschejanski dilemi stvaritve pošasti, ki jo lahko uničiš samo z drugo pošastjo … A to, kot vidimo v realni geopolitiki, dejansko deluje samo v svetu stripovskih super- in antijunakov; problem nastane, če tega dvojega ne znamo ločiti.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov