Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Bevke : Smart-team, 2021
Celotno delo Franja Frančiča z naslovom V kraljestvu nove države povzema naslednji navedek: „Na strateških mestih enaki kurbini sinovi.“ Knjiga namreč dopolnjuje avtorjevo véliko delo, kateremu sledi že vse od uspešnice Domovina bleda mati. Poglavitna tema omenjenih dveh knjig pa tudi precejšnjega ustvarjanja Franja Frančiča je odpor, upor in odmik od služenja ubijanju ter vsakovrstnemu izživljanju močnejšega nad šibkejšim. Tudi v tej knjigi se vrača v čas Socialistične federativne republike Jugoslavije, kamor je bil prisilno mobiliziran, da služi ideji bratstva in enotnosti, s katero vedno znova obračunava, ko primerja idejo in resničnost. Od visoko letečih in dolgo lebdečih zamisli, želja in predstav o sobivanju mnogih različnosti v enem sistemu se pisarjev pogled usmerja na stvarnost, kot se kaže v pijančevanju, prodajanju teles, ponavljanju socrealističnega besedišča, zreduciranega na določeno število parol in vzgojnih gesel. A tovrstno vračanje v čase izpred tridesetih let in več nujno potegne za seboj primerjave z današnjostjo, ponazorjeno s slogovnimi vložki v obliki naslovov tako imenovanih svetovnih uspešnic z glasbenega in filmskega sveta ali naslovov znanih knjig, celo posameznih stavkov ali povedi. Takšna zmes pisarij je še najbolj podobna zapisu histeričnega kronista, ki poskuša še zadnji hip, preden ga zagrne zgodovina, ujeti nekaj drobcev posplošenega življenja, jih spraviti skupaj kot dejanje zaveze in vesti. Ideja, da mora biti umetnost tudi kritičen odsev časa, se zrcali v tudi tem Frančičevem delu, sestavljenem po že preverjenem receptu asociativnih naracij, prozi nekje med poezijo v prozi in filmskim sinopsisom. Preplet najpomembnejših spominov in ostrega opazovanja okolja z mojstrskim slikanje zapostavljenosti sestavlja Frančičev recept za odličen bralski zalogaj.
Malo manj odličen je založniški. V trdoto vezana knjiga s pomenljivo in učinkovito likovno opremo Inje Rot in Tjaše Zorc Rupnik je predebela za število strani v njej; povedano drugače: knjižna uniforma je prevelika oziroma preohlapna za vsebinsko telo. Pomenljiv je tudi podatek, da je knjiga izšla v zgolj petinsedemdesetih izvodih. Za pisateljev prispevek k evropski literaturi, ki šteje prek petdeset izvirnih naslovov in prek štirideset prevodov, je takšna številka morda kar preskromna. V nekakšno olajšanje je spoznanje, da je Frančičev način ustvarjanja pognojen z zajedljivostjo in je mogoče sklepati, da bo ciljno bralstvo širilo knjigo s posojanjem in tudi na takšen način negovalo tradicijo permanentne revolucije, saj – po zagotovilih pisarja – v družbeno politični stvarnosti ni sprememb. Obstaja pa redka vrlina, ki sliši na besedo tovarištvo, tovarišija, če se je že prijateljevanje sfižilo.
V celotnem pisateljevem opusu knjiga V kraljestvu nove države pomeni nekakšno regresijo, ki ima vsaj dve vrednostni oznaki: prvo, da bi si pa že lahko našel kako novo temo za svoje pisanje; in drugo, da mu na že skorajda zguljen način vedno znova uspeva pričarati stanje empatije. Oboje je lastnost tankočutnega sledilca.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Bevke : Smart-team, 2021
Celotno delo Franja Frančiča z naslovom V kraljestvu nove države povzema naslednji navedek: „Na strateških mestih enaki kurbini sinovi.“ Knjiga namreč dopolnjuje avtorjevo véliko delo, kateremu sledi že vse od uspešnice Domovina bleda mati. Poglavitna tema omenjenih dveh knjig pa tudi precejšnjega ustvarjanja Franja Frančiča je odpor, upor in odmik od služenja ubijanju ter vsakovrstnemu izživljanju močnejšega nad šibkejšim. Tudi v tej knjigi se vrača v čas Socialistične federativne republike Jugoslavije, kamor je bil prisilno mobiliziran, da služi ideji bratstva in enotnosti, s katero vedno znova obračunava, ko primerja idejo in resničnost. Od visoko letečih in dolgo lebdečih zamisli, želja in predstav o sobivanju mnogih različnosti v enem sistemu se pisarjev pogled usmerja na stvarnost, kot se kaže v pijančevanju, prodajanju teles, ponavljanju socrealističnega besedišča, zreduciranega na določeno število parol in vzgojnih gesel. A tovrstno vračanje v čase izpred tridesetih let in več nujno potegne za seboj primerjave z današnjostjo, ponazorjeno s slogovnimi vložki v obliki naslovov tako imenovanih svetovnih uspešnic z glasbenega in filmskega sveta ali naslovov znanih knjig, celo posameznih stavkov ali povedi. Takšna zmes pisarij je še najbolj podobna zapisu histeričnega kronista, ki poskuša še zadnji hip, preden ga zagrne zgodovina, ujeti nekaj drobcev posplošenega življenja, jih spraviti skupaj kot dejanje zaveze in vesti. Ideja, da mora biti umetnost tudi kritičen odsev časa, se zrcali v tudi tem Frančičevem delu, sestavljenem po že preverjenem receptu asociativnih naracij, prozi nekje med poezijo v prozi in filmskim sinopsisom. Preplet najpomembnejših spominov in ostrega opazovanja okolja z mojstrskim slikanje zapostavljenosti sestavlja Frančičev recept za odličen bralski zalogaj.
Malo manj odličen je založniški. V trdoto vezana knjiga s pomenljivo in učinkovito likovno opremo Inje Rot in Tjaše Zorc Rupnik je predebela za število strani v njej; povedano drugače: knjižna uniforma je prevelika oziroma preohlapna za vsebinsko telo. Pomenljiv je tudi podatek, da je knjiga izšla v zgolj petinsedemdesetih izvodih. Za pisateljev prispevek k evropski literaturi, ki šteje prek petdeset izvirnih naslovov in prek štirideset prevodov, je takšna številka morda kar preskromna. V nekakšno olajšanje je spoznanje, da je Frančičev način ustvarjanja pognojen z zajedljivostjo in je mogoče sklepati, da bo ciljno bralstvo širilo knjigo s posojanjem in tudi na takšen način negovalo tradicijo permanentne revolucije, saj – po zagotovilih pisarja – v družbeno politični stvarnosti ni sprememb. Obstaja pa redka vrlina, ki sliši na besedo tovarištvo, tovarišija, če se je že prijateljevanje sfižilo.
V celotnem pisateljevem opusu knjiga V kraljestvu nove države pomeni nekakšno regresijo, ki ima vsaj dve vrednostni oznaki: prvo, da bi si pa že lahko našel kako novo temo za svoje pisanje; in drugo, da mu na že skorajda zguljen način vedno znova uspeva pričarati stanje empatije. Oboje je lastnost tankočutnega sledilca.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Neveljaven email naslov