Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Bevke : Smart-team, 2021
Celotno delo Franja Frančiča z naslovom V kraljestvu nove države povzema naslednji navedek: „Na strateških mestih enaki kurbini sinovi.“ Knjiga namreč dopolnjuje avtorjevo véliko delo, kateremu sledi že vse od uspešnice Domovina bleda mati. Poglavitna tema omenjenih dveh knjig pa tudi precejšnjega ustvarjanja Franja Frančiča je odpor, upor in odmik od služenja ubijanju ter vsakovrstnemu izživljanju močnejšega nad šibkejšim. Tudi v tej knjigi se vrača v čas Socialistične federativne republike Jugoslavije, kamor je bil prisilno mobiliziran, da služi ideji bratstva in enotnosti, s katero vedno znova obračunava, ko primerja idejo in resničnost. Od visoko letečih in dolgo lebdečih zamisli, želja in predstav o sobivanju mnogih različnosti v enem sistemu se pisarjev pogled usmerja na stvarnost, kot se kaže v pijančevanju, prodajanju teles, ponavljanju socrealističnega besedišča, zreduciranega na določeno število parol in vzgojnih gesel. A tovrstno vračanje v čase izpred tridesetih let in več nujno potegne za seboj primerjave z današnjostjo, ponazorjeno s slogovnimi vložki v obliki naslovov tako imenovanih svetovnih uspešnic z glasbenega in filmskega sveta ali naslovov znanih knjig, celo posameznih stavkov ali povedi. Takšna zmes pisarij je še najbolj podobna zapisu histeričnega kronista, ki poskuša še zadnji hip, preden ga zagrne zgodovina, ujeti nekaj drobcev posplošenega življenja, jih spraviti skupaj kot dejanje zaveze in vesti. Ideja, da mora biti umetnost tudi kritičen odsev časa, se zrcali v tudi tem Frančičevem delu, sestavljenem po že preverjenem receptu asociativnih naracij, prozi nekje med poezijo v prozi in filmskim sinopsisom. Preplet najpomembnejših spominov in ostrega opazovanja okolja z mojstrskim slikanje zapostavljenosti sestavlja Frančičev recept za odličen bralski zalogaj.
Malo manj odličen je založniški. V trdoto vezana knjiga s pomenljivo in učinkovito likovno opremo Inje Rot in Tjaše Zorc Rupnik je predebela za število strani v njej; povedano drugače: knjižna uniforma je prevelika oziroma preohlapna za vsebinsko telo. Pomenljiv je tudi podatek, da je knjiga izšla v zgolj petinsedemdesetih izvodih. Za pisateljev prispevek k evropski literaturi, ki šteje prek petdeset izvirnih naslovov in prek štirideset prevodov, je takšna številka morda kar preskromna. V nekakšno olajšanje je spoznanje, da je Frančičev način ustvarjanja pognojen z zajedljivostjo in je mogoče sklepati, da bo ciljno bralstvo širilo knjigo s posojanjem in tudi na takšen način negovalo tradicijo permanentne revolucije, saj – po zagotovilih pisarja – v družbeno politični stvarnosti ni sprememb. Obstaja pa redka vrlina, ki sliši na besedo tovarištvo, tovarišija, če se je že prijateljevanje sfižilo.
V celotnem pisateljevem opusu knjiga V kraljestvu nove države pomeni nekakšno regresijo, ki ima vsaj dve vrednostni oznaki: prvo, da bi si pa že lahko našel kako novo temo za svoje pisanje; in drugo, da mu na že skorajda zguljen način vedno znova uspeva pričarati stanje empatije. Oboje je lastnost tankočutnega sledilca.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Bevke : Smart-team, 2021
Celotno delo Franja Frančiča z naslovom V kraljestvu nove države povzema naslednji navedek: „Na strateških mestih enaki kurbini sinovi.“ Knjiga namreč dopolnjuje avtorjevo véliko delo, kateremu sledi že vse od uspešnice Domovina bleda mati. Poglavitna tema omenjenih dveh knjig pa tudi precejšnjega ustvarjanja Franja Frančiča je odpor, upor in odmik od služenja ubijanju ter vsakovrstnemu izživljanju močnejšega nad šibkejšim. Tudi v tej knjigi se vrača v čas Socialistične federativne republike Jugoslavije, kamor je bil prisilno mobiliziran, da služi ideji bratstva in enotnosti, s katero vedno znova obračunava, ko primerja idejo in resničnost. Od visoko letečih in dolgo lebdečih zamisli, želja in predstav o sobivanju mnogih različnosti v enem sistemu se pisarjev pogled usmerja na stvarnost, kot se kaže v pijančevanju, prodajanju teles, ponavljanju socrealističnega besedišča, zreduciranega na določeno število parol in vzgojnih gesel. A tovrstno vračanje v čase izpred tridesetih let in več nujno potegne za seboj primerjave z današnjostjo, ponazorjeno s slogovnimi vložki v obliki naslovov tako imenovanih svetovnih uspešnic z glasbenega in filmskega sveta ali naslovov znanih knjig, celo posameznih stavkov ali povedi. Takšna zmes pisarij je še najbolj podobna zapisu histeričnega kronista, ki poskuša še zadnji hip, preden ga zagrne zgodovina, ujeti nekaj drobcev posplošenega življenja, jih spraviti skupaj kot dejanje zaveze in vesti. Ideja, da mora biti umetnost tudi kritičen odsev časa, se zrcali v tudi tem Frančičevem delu, sestavljenem po že preverjenem receptu asociativnih naracij, prozi nekje med poezijo v prozi in filmskim sinopsisom. Preplet najpomembnejših spominov in ostrega opazovanja okolja z mojstrskim slikanje zapostavljenosti sestavlja Frančičev recept za odličen bralski zalogaj.
Malo manj odličen je založniški. V trdoto vezana knjiga s pomenljivo in učinkovito likovno opremo Inje Rot in Tjaše Zorc Rupnik je predebela za število strani v njej; povedano drugače: knjižna uniforma je prevelika oziroma preohlapna za vsebinsko telo. Pomenljiv je tudi podatek, da je knjiga izšla v zgolj petinsedemdesetih izvodih. Za pisateljev prispevek k evropski literaturi, ki šteje prek petdeset izvirnih naslovov in prek štirideset prevodov, je takšna številka morda kar preskromna. V nekakšno olajšanje je spoznanje, da je Frančičev način ustvarjanja pognojen z zajedljivostjo in je mogoče sklepati, da bo ciljno bralstvo širilo knjigo s posojanjem in tudi na takšen način negovalo tradicijo permanentne revolucije, saj – po zagotovilih pisarja – v družbeno politični stvarnosti ni sprememb. Obstaja pa redka vrlina, ki sliši na besedo tovarištvo, tovarišija, če se je že prijateljevanje sfižilo.
V celotnem pisateljevem opusu knjiga V kraljestvu nove države pomeni nekakšno regresijo, ki ima vsaj dve vrednostni oznaki: prvo, da bi si pa že lahko našel kako novo temo za svoje pisanje; in drugo, da mu na že skorajda zguljen način vedno znova uspeva pričarati stanje empatije. Oboje je lastnost tankočutnega sledilca.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov