Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bere Barbara Zupan
Dob : Založba Miš, 2021
Čeprav se roman Balada o drevesu pisateljice in prevajalke Mateje Gomboc uvršča med mladinsko literaturo, je pripoved o mladi Adi, ki se sooča s samomorom svojega fanta Majka, pripoved o izjemno odrasli, zreli osebi. Prvoosebna zgodba mlade Ade nam postopoma razpira spomine na njeno otroštvo, rojstvo ljubezni do igranja violine in predvsem odnos do Majka, njenega prvega fanta. Ti časovni preskoki in miselni tokovi se vpenjajo v glavno dogajalno nit, to je čas od Adininega prvega dneva po Majkovem samomoru vse do njegovega pogreba. V fiktivnem času skoraj petih dni spremljamo proces žalovanja mlade Ade in njene okolice.
Slog pripovedi je izčiščen in realističen, metaforika izvirna, pripoved se gradi postopoma in počasi razkriva informacije, ki zgodbo vsaj do polovice romana delajo napeto. Avtorica izvirnost ustvarja predvsem z motivom drevesa, ki ga Ada občuti v svoji notranjosti, in ki ga lahko razumemo kot poosebitev njenih notranjih občutij. Čeprav je pripoved prvoosebna, nismo priča Adininemu notranjemu monologu ali poglobljenemu miselnemu toku. Protagonistka namreč okolico, dogodke in dejanja opisuje, v svoja čustva se ne poglablja in jih ne reflektira.
Roman se ukvarja z ekstremno travmatično izkušnjo, saj se Majk ubije tako, da se sredi šolske učilnice z očetovo pištolo ustreli v glavo. A reakcija okolice na podobo razstreljene lobanje ne vodi v agresijo, potlačitev ali nefunkcionalnost skupnosti. Vsi navzoči smrt sprejmejo, Majka razumejo kot primer bolnika z bipolarno motnjo, o dogodku se pogovarjajo izjemno racionalno, razumevajoče in prisebno, Adina najboljša prijateljica pa predvsem s pomočjo vere v posmrtno življenje in Boga. Zdi se, kot da roman, ki sprva želi biti realističen odsev družbe, ponuja idealen primer, kako bi se okolica na smrt morala odzvati, zato se mir, ki ga pripovedovalka opisuje, zdi celo preveč zrel in odrasel, skorajda nemogoč.
Tako kot okolica, je tudi protagonistka romana nenavadna. Za svoja leta je neizmerno odgovorna, delavna in skrbna, nikoli uporniška ali konfliktna. Je pridna in talentirana violinistka, uspešna dijakinja, neproblematična hči, razumevajoča punca. Do zunanjega sveta zavzema držo svobodne prilagoditve sistemu, v katerem se je znašla. Konflikta v njej ni mogoče zaznati, ustvarja ga zgolj nihanje med žalostjo in jezo, ki je posledica žalovanja po Majkovem samomoru. Majk v Adinem spominu kljub melanholiji in razpoloženjskosti zasije kot neproblematičen fant, Ada pa v njunem odnosu zavzame mesto brezmadežne rešiteljice. Nezavedno reševanje žalostnega fanta ji seveda spodleti, okolica pa njenega občutka odgovornosti ne prej ne kasneje ne polemizira.
Protagonistki je odvzeto še nekaj, zaradi česar sta njena in tudi Majkova osebnost, izjemno abstraktni. To je seksualnost, ki niti za Ado, dekle v tretjem letniku gimnazije, niti za njenega fanta, skorajda ne obstaja. Njun odnos je predstavljen kot zelo platonski in čist, dijaka se zdita kot izvzeta iz okolice hiperseksualizirane sodobne družbe, katere realnost soustvarjajo reklame, filmi in socialna omrežja. Morda ta vsebinska odločitev izhaja iz avtoričine želje po tem, da bi mladostnike prikazala kot subjekte, ki jih zaznamujejo predvsem metafizična in bivanjska vprašanja, in ne zgolj tuzemski vsakdan. A kljub abstraktnim in neverjetnim likom nas avtorica opozarja, da samomor med mladostniki ni zgolj modna muha in da je lahko posledica zdravstvenih ali tudi socialnih okoliščin. Čustva mladih jemlje resno, podton romana pa poziva k solidarnosti, medsebojnemu spoštovanju in artikulaciji problemov, s čimer roman doseže tako starejše kot tudi mlajše generacije.
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bere Barbara Zupan
Dob : Založba Miš, 2021
Čeprav se roman Balada o drevesu pisateljice in prevajalke Mateje Gomboc uvršča med mladinsko literaturo, je pripoved o mladi Adi, ki se sooča s samomorom svojega fanta Majka, pripoved o izjemno odrasli, zreli osebi. Prvoosebna zgodba mlade Ade nam postopoma razpira spomine na njeno otroštvo, rojstvo ljubezni do igranja violine in predvsem odnos do Majka, njenega prvega fanta. Ti časovni preskoki in miselni tokovi se vpenjajo v glavno dogajalno nit, to je čas od Adininega prvega dneva po Majkovem samomoru vse do njegovega pogreba. V fiktivnem času skoraj petih dni spremljamo proces žalovanja mlade Ade in njene okolice.
Slog pripovedi je izčiščen in realističen, metaforika izvirna, pripoved se gradi postopoma in počasi razkriva informacije, ki zgodbo vsaj do polovice romana delajo napeto. Avtorica izvirnost ustvarja predvsem z motivom drevesa, ki ga Ada občuti v svoji notranjosti, in ki ga lahko razumemo kot poosebitev njenih notranjih občutij. Čeprav je pripoved prvoosebna, nismo priča Adininemu notranjemu monologu ali poglobljenemu miselnemu toku. Protagonistka namreč okolico, dogodke in dejanja opisuje, v svoja čustva se ne poglablja in jih ne reflektira.
Roman se ukvarja z ekstremno travmatično izkušnjo, saj se Majk ubije tako, da se sredi šolske učilnice z očetovo pištolo ustreli v glavo. A reakcija okolice na podobo razstreljene lobanje ne vodi v agresijo, potlačitev ali nefunkcionalnost skupnosti. Vsi navzoči smrt sprejmejo, Majka razumejo kot primer bolnika z bipolarno motnjo, o dogodku se pogovarjajo izjemno racionalno, razumevajoče in prisebno, Adina najboljša prijateljica pa predvsem s pomočjo vere v posmrtno življenje in Boga. Zdi se, kot da roman, ki sprva želi biti realističen odsev družbe, ponuja idealen primer, kako bi se okolica na smrt morala odzvati, zato se mir, ki ga pripovedovalka opisuje, zdi celo preveč zrel in odrasel, skorajda nemogoč.
Tako kot okolica, je tudi protagonistka romana nenavadna. Za svoja leta je neizmerno odgovorna, delavna in skrbna, nikoli uporniška ali konfliktna. Je pridna in talentirana violinistka, uspešna dijakinja, neproblematična hči, razumevajoča punca. Do zunanjega sveta zavzema držo svobodne prilagoditve sistemu, v katerem se je znašla. Konflikta v njej ni mogoče zaznati, ustvarja ga zgolj nihanje med žalostjo in jezo, ki je posledica žalovanja po Majkovem samomoru. Majk v Adinem spominu kljub melanholiji in razpoloženjskosti zasije kot neproblematičen fant, Ada pa v njunem odnosu zavzame mesto brezmadežne rešiteljice. Nezavedno reševanje žalostnega fanta ji seveda spodleti, okolica pa njenega občutka odgovornosti ne prej ne kasneje ne polemizira.
Protagonistki je odvzeto še nekaj, zaradi česar sta njena in tudi Majkova osebnost, izjemno abstraktni. To je seksualnost, ki niti za Ado, dekle v tretjem letniku gimnazije, niti za njenega fanta, skorajda ne obstaja. Njun odnos je predstavljen kot zelo platonski in čist, dijaka se zdita kot izvzeta iz okolice hiperseksualizirane sodobne družbe, katere realnost soustvarjajo reklame, filmi in socialna omrežja. Morda ta vsebinska odločitev izhaja iz avtoričine želje po tem, da bi mladostnike prikazala kot subjekte, ki jih zaznamujejo predvsem metafizična in bivanjska vprašanja, in ne zgolj tuzemski vsakdan. A kljub abstraktnim in neverjetnim likom nas avtorica opozarja, da samomor med mladostniki ni zgolj modna muha in da je lahko posledica zdravstvenih ali tudi socialnih okoliščin. Čustva mladih jemlje resno, podton romana pa poziva k solidarnosti, medsebojnemu spoštovanju in artikulaciji problemov, s čimer roman doseže tako starejše kot tudi mlajše generacije.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov