Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.

Maribor : Kulturni center, 2021

Na zadnji platnici pesniške zbirke Roka Vilčnika Šrapneli je pojasnilo o naslovu: šrapnel je delec, ki se razleti med sovražnikovimi vrstami. Eden od sklepov se torej lahko glasi: pesmi so takšni šrapneli. Kaj pa so sovražnikove vrste? Odgovor na to vprašanje vsebuje vsaka pesem. Pesmi so namreč nabuhlice, so do eksplozije pomenov in smislov in pomislekov in asociacij nabite črkovne gmote. Za ponazoritev takšne opredelitve je primeren že naslov ene izmed pesmi: Kornflejks literatura. Še zgovornejša je pesem z naslovom Zdela se je mlada pesnica, pa je že zdavnaj umrla. Ta pesem se konča takole: „Naribali so jo fantje komolčarji. Pa ne s snegom. S / poetično kakofonijo forenzičnega turbozaložništva.“ Tudi zadnja vrstica pesmi z naslovom Aprilski dež maja najbrž je zašel je pomenljiva: „Prepogosto eksplodiraš v psihadeliji?“ Navedki so izbrani z namenom, da vsaj nakažejo razpočnost tokratnega pesnikovega razsajanja. Za splošen vtis o zbirki pa je primeren izrek: vse gre z vsem.

Pesnik se prav trudi, da v svoj izraz nagnete, stlači in stisne celotno srditost slovenščine in da najde povezovalne niti prek pomenov, ki sami sebe zanikajo. Ena od možnosti za razlago tovrstnega početja je tudi samodejna pisava. Pri teh pesmih ne gre več za prosti tok navdiha, ampak za narekovanje v stanju obsedenosti. Pesnik je zgolj in samo posrednik, medij, zapisovalec. Ob tem se seveda pojavi še poanta, da pa prav pesnik prejema šrapnele od vsepovsod in jih le beleži.

Zanikanje te zadnje trditve sta zadnja stiha pesmi z naslovom Čas nima sopomena, ki se razletita v: „Treba je samo izbrati pravo. / Eklekticizem, harmonija, milina in prefinjenost.“ A kljub možnosti zanikanja je treba poudariti, da je že samo zanikanje pritrjevanje, saj so pesmi pravzaprav le še izraz hlepenja po presenečenju, le še kriki prezasičenosti, navlake, tavtologij. S tem pesnik evidentno opozarja, da je pesnjenje v riti oziroma že v curku izločanja.

A v takšnem stanju oziroma položaju ni le pesništvo; je tudi osnovna sestavina pesnjenja, jezik, ki je v stanju eksplozivnih morfemov, sloganov. Še najbolje takšno stanje ponazarja zadnji stih pesmi Srčna tromba: „Okus rabljenih brbončic“. Tako imenovani jezik v smislu ustnega izrastka kot tudi jezikovanje ali jezikanje sta odslužila. V teh pesmih ni v ospredju pesnikova virtuoznost, še manj bravuroznost, kaj šele genialnost. Ne, v teh pesmih ni več sledi o klasičnem, o ustaljenem, o že doživetem.

Pesnik granatira, pošilja nizko leteče drone in helikopterje, uporablja kasetne bombe in vse oblike orožij. Pesem z naslovom Deadline mrtve črte se začne z verzom: „Tekmovanje za vašo pozornost se je prevesilo v finalni / del.“ Za pristnejše soočanje z zbirko Šrapneli pa velja priporočilo: prebiranje tovrstnih pesmi je enako preigravanju računalniških igric.