Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Maribor : Litera, 2021
Roman Tramp Jerneja Dirnbeka vsebuje vse prvine kriminalke, a čeprav gre za napeto zgodbo, ki ima jasno začrtano dramaturško linijo in bralca ohranja v napetosti od začetka do konca, je njegova posebnost v tem, da so romaneskni junaki žanrsko precej neznačilni protagonisti, ki prihajajo z obrobja družbe in želijo na lahek način priti do hitrega zaslužka. Avtorja sicer poznamo kot ustanovnega člana, kitarista in pevca rock skupine MI2, ukvarja pa se tudi s pisanjem besedil za televizijske oddaje in glasbene skupine. V prvencu Pevci pozabljenih pesmi iz leta 2016 podaja kritiko sodobne družbe, ki opušča tradicionalne vzorce druženja ter promovira konkurenčnost in individualizem. Tudi v romanu Tramp lahko zasledimo satirično noto, uperjeno v malomeščanstvo in pridobitništvo, saj se glavni junak Tramp zavestno poda v življenje na ulici, čeprav bi pravzaprav lahko živel v vili. Na koncu romana svoji sestri, ki je vmes dvanajst let preživela v tujini, pojasni, zakaj se po tetini smrti ni preselil v podedovano hišo – ker se ni strinjal z normalnostjo, katere del naj bi bil. “Jaz nisem šel klošarit zato, ker bi moral iti, ampak ker sem se zavestno tako odločil. Ker se nisem strinjal s to normalnostjo, katere del naj bi bil. Ne vem, zakaj naj bi zaradi malo večjega kosa premoženja moral spremeniti svoj pogled na to.” Pri tem dodaja: “A misliš, da se je od takrat, ko sem šel med klošarje, kaj konkretnega spremenilo? A se ti zdi, da smo v teh dvajset in nekaj letih v evolucijskem smislu kakorkoli napredovali? Smo kaj bolj pametni, strpni, ozaveščeni, se kaj manj pehamo za denarjem? Se kaj bolj trudimo, da bi se vsi skupaj, kot družba, imeli fajn?”
Roman, ki je v uvodu posvečen neznanemu junaku iz mestnega parka, deluje bolj kot socialna študija in anekdotičen prerez posttranzicijske neoliberalne družbe, v kateri glavna junaka kot ugrabitelja ugotavljata, da služb ni. Tiste, ki so ostale, pa so bodisi podplačane bodisi ne odtehtajo nenehnega delavskega trpljenja, zato vidita v ugrabitvi edini način za zagotovitev finančne trdnossti na stara leta. Čeprav se žrtev v prvi fazi ne zaveda, da je bila ugrabljena, v naslednji fazi pa je ugrabiteljema celo hvaležna, da sta jo iz negotove ulice prestavila v vinsko klet, kar daje zgodbi svojevrsten pridih ironije, dobi roman v zaključku dramaturško nadgradnjo v smislu zamenjave statusnih vlog protagonistov. Na koncu se namreč izkaže, da je ugrabljeni brezdomec dedič nepremičnine, ki bi siromašnima ugrabiteljema lahko omogočil streho nad glavo in tudi priložnost za ženitev ter potovanje na drug konec sveta. Stil Dirnbekove pripovedi je nadvse duhovit in satiričen, sploh pri opisovanju “zastraševanja” brezdomcev, ki bi za Trampov odkup morali zbrati 150 evrov, in ponesrečene vojaške akcije na koncu romana, v spominu pa nam ostane zlasti dialog med Trampom in višjim policijskim inšpektorjem, ki ga zaslišuje v zvezi z ugrabitvijo:
“Kaj torej izjavljate, ste bili ugrabljeni ali niste bili?”
“Sem. Pa nisem. Odvisno, kako človek pogleda na to. Kaj pa sploh pomeni, biti ugrabljen?” je vprašal Tramp.
“Ste bili prisilno odvedeni ali ste odšli z njima prostovoljno?”
“Ne eno ne drugo.”
“Kako ne eno ne drugo?”
“Ja, nista me vprašala za mnenje. Če bi me, bi se najbrž strinjal. Res pa je, da tisti večer nisem bil najbolj pri sebi. Ampak to menda ni kaznivo, kaj?” je Tramp pogledal inšpektorja kot miš iz vreče moke.
Jernej Dirnbek se je pri pisanju romana Tramp temeljito seznanil z metodo zasliševanja tožilstva in policije, višjega inšpektorja Birso pa si je izposodil kar iz romana Jezero pisatelja Tadeja Goloba, ki mu je služil kot zgled pri pisanju kriminalke. V romanu lahko poleg številnih moških likov, ki so bolj ali manj obremenjeni s svojimi poklici in statusnimi simboli, zasledimo tudi tri ženske like. Poleg Trampove sestre Doroteje in nečakinje Elisabeth, ki se v drugi polovici romana vpleteta v njegovo reševanje, je tu še Samanta, ljubimka enega od ugrabiteljev, ki se glede na koristoljubje postavi enkrat na stran partnerja, drugič na stran ljubimca. Lahko bi rekli, da se Jernej Dirnbek v romanu Tramp poigrava s pričakovanji bralcev in s stereotipi, ki se pojavljajo v kriminalki. Na primeru ugrabljenega brezdomca pokaže, kako se meje med politično in moralno (ne)korektnostjo hitro zabrišejo in kako se vsakdo med nami lahko kdaj v življenju znajde tako na strani ugrabljenca kot na strani ugrabitelja. Odlika njegovega pisanja je v tem, da zna ločiti seme od plev – v zgodbo vključuje le informacije, ki so pomembne za razumevanje nadaljevanja zgodbe, ob tem pa bralca postavi pred filozofska vprašanja, ki se jim na koncu romana nikakor ne more izogniti. Roman lahko obravnavamo kot lahkotno poletno branje in hkrati kot parodijo na družbo, v kateri živimo.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Maribor : Litera, 2021
Roman Tramp Jerneja Dirnbeka vsebuje vse prvine kriminalke, a čeprav gre za napeto zgodbo, ki ima jasno začrtano dramaturško linijo in bralca ohranja v napetosti od začetka do konca, je njegova posebnost v tem, da so romaneskni junaki žanrsko precej neznačilni protagonisti, ki prihajajo z obrobja družbe in želijo na lahek način priti do hitrega zaslužka. Avtorja sicer poznamo kot ustanovnega člana, kitarista in pevca rock skupine MI2, ukvarja pa se tudi s pisanjem besedil za televizijske oddaje in glasbene skupine. V prvencu Pevci pozabljenih pesmi iz leta 2016 podaja kritiko sodobne družbe, ki opušča tradicionalne vzorce druženja ter promovira konkurenčnost in individualizem. Tudi v romanu Tramp lahko zasledimo satirično noto, uperjeno v malomeščanstvo in pridobitništvo, saj se glavni junak Tramp zavestno poda v življenje na ulici, čeprav bi pravzaprav lahko živel v vili. Na koncu romana svoji sestri, ki je vmes dvanajst let preživela v tujini, pojasni, zakaj se po tetini smrti ni preselil v podedovano hišo – ker se ni strinjal z normalnostjo, katere del naj bi bil. “Jaz nisem šel klošarit zato, ker bi moral iti, ampak ker sem se zavestno tako odločil. Ker se nisem strinjal s to normalnostjo, katere del naj bi bil. Ne vem, zakaj naj bi zaradi malo večjega kosa premoženja moral spremeniti svoj pogled na to.” Pri tem dodaja: “A misliš, da se je od takrat, ko sem šel med klošarje, kaj konkretnega spremenilo? A se ti zdi, da smo v teh dvajset in nekaj letih v evolucijskem smislu kakorkoli napredovali? Smo kaj bolj pametni, strpni, ozaveščeni, se kaj manj pehamo za denarjem? Se kaj bolj trudimo, da bi se vsi skupaj, kot družba, imeli fajn?”
Roman, ki je v uvodu posvečen neznanemu junaku iz mestnega parka, deluje bolj kot socialna študija in anekdotičen prerez posttranzicijske neoliberalne družbe, v kateri glavna junaka kot ugrabitelja ugotavljata, da služb ni. Tiste, ki so ostale, pa so bodisi podplačane bodisi ne odtehtajo nenehnega delavskega trpljenja, zato vidita v ugrabitvi edini način za zagotovitev finančne trdnossti na stara leta. Čeprav se žrtev v prvi fazi ne zaveda, da je bila ugrabljena, v naslednji fazi pa je ugrabiteljema celo hvaležna, da sta jo iz negotove ulice prestavila v vinsko klet, kar daje zgodbi svojevrsten pridih ironije, dobi roman v zaključku dramaturško nadgradnjo v smislu zamenjave statusnih vlog protagonistov. Na koncu se namreč izkaže, da je ugrabljeni brezdomec dedič nepremičnine, ki bi siromašnima ugrabiteljema lahko omogočil streho nad glavo in tudi priložnost za ženitev ter potovanje na drug konec sveta. Stil Dirnbekove pripovedi je nadvse duhovit in satiričen, sploh pri opisovanju “zastraševanja” brezdomcev, ki bi za Trampov odkup morali zbrati 150 evrov, in ponesrečene vojaške akcije na koncu romana, v spominu pa nam ostane zlasti dialog med Trampom in višjim policijskim inšpektorjem, ki ga zaslišuje v zvezi z ugrabitvijo:
“Kaj torej izjavljate, ste bili ugrabljeni ali niste bili?”
“Sem. Pa nisem. Odvisno, kako človek pogleda na to. Kaj pa sploh pomeni, biti ugrabljen?” je vprašal Tramp.
“Ste bili prisilno odvedeni ali ste odšli z njima prostovoljno?”
“Ne eno ne drugo.”
“Kako ne eno ne drugo?”
“Ja, nista me vprašala za mnenje. Če bi me, bi se najbrž strinjal. Res pa je, da tisti večer nisem bil najbolj pri sebi. Ampak to menda ni kaznivo, kaj?” je Tramp pogledal inšpektorja kot miš iz vreče moke.
Jernej Dirnbek se je pri pisanju romana Tramp temeljito seznanil z metodo zasliševanja tožilstva in policije, višjega inšpektorja Birso pa si je izposodil kar iz romana Jezero pisatelja Tadeja Goloba, ki mu je služil kot zgled pri pisanju kriminalke. V romanu lahko poleg številnih moških likov, ki so bolj ali manj obremenjeni s svojimi poklici in statusnimi simboli, zasledimo tudi tri ženske like. Poleg Trampove sestre Doroteje in nečakinje Elisabeth, ki se v drugi polovici romana vpleteta v njegovo reševanje, je tu še Samanta, ljubimka enega od ugrabiteljev, ki se glede na koristoljubje postavi enkrat na stran partnerja, drugič na stran ljubimca. Lahko bi rekli, da se Jernej Dirnbek v romanu Tramp poigrava s pričakovanji bralcev in s stereotipi, ki se pojavljajo v kriminalki. Na primeru ugrabljenega brezdomca pokaže, kako se meje med politično in moralno (ne)korektnostjo hitro zabrišejo in kako se vsakdo med nami lahko kdaj v življenju znajde tako na strani ugrabljenca kot na strani ugrabitelja. Odlika njegovega pisanja je v tem, da zna ločiti seme od plev – v zgodbo vključuje le informacije, ki so pomembne za razumevanje nadaljevanja zgodbe, ob tem pa bralca postavi pred filozofska vprašanja, ki se jim na koncu romana nikakor ne more izogniti. Roman lahko obravnavamo kot lahkotno poletno branje in hkrati kot parodijo na družbo, v kateri živimo.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov