Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja.
Prevedel Jaroslav Skrušny; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021
Knjiga Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig nima le dveh nad naslovom navedenih avtorjev, temveč tri. Prva dva sta italijanski pisatelj, filozof, semiolog in profesor, leta 2016 umrli Umberto Eco, in letos umrli francoski zgodovinar, pisatelj, scenarist in dramatik Jean-Claude Carrière. Tretji je prav tako Francoz, esejist, založnik in časnikar Jean-Philippe de Tonnac, ki ni napisal le uvodne besede, temveč je bil vseskozi tudi spraševalec in povezovalec pogovorov prvih dveh. Prišteti jim smemo še prevajalca Jaroslava Skrušnyja.
Ko Eco, najznamenitejši med njimi, na primer odpre temo, ali je res naloga spomina, da ohrani čisto vse, meni, da je naloga kolektivnega spomina, ki mu pravimo kultura, »da prepušča pozabi informacije, ki jih ne potrebujemo«. In da nam je izum tiskarstva »ponudil možnost, da kulturo, s katero se nočemo obremenjevati, odložimo v shrambo … Določen del spomina lahko mirno zaupamo knjigam, strojem, še naprej pa moramo znati iz teh orodij izvleči najboljše. Se pravi, vzdrževati lasten spomin.«
Carrière, v prvi vrsti človek gledališča in filma, ki v debati pogosto sega na ti področji, glede spomina oziroma pozabe ugotavlja, da »nihče ne more oporekati dejstvu, da se moramo, če hočemo uporabljati vsa nova sofisticirana orodja, močno nagnjena k temu, da vse hitreje zastarevajo, nenehno učiti novih rab in jezikov in si jih zapomniti. Naš spomin je obremenjen, mogoče bolj kot kdaj koli prej,« dodaja. Ob nastajanju francoskega izvirnika pred dvanajstimi leti, spomnimo, je bil USB ključ sveža uspešnica med pomnilniškimi mediji!
V nadaljevanju de Tonnac spomni sogovornika, da nista le velika pisca, temveč tudi bibliofila, ki ju vodi posebna logika. Carrière priznava, da ima rad knjige, ki so pred njim že pripadale komu drugemu. Posebno ceni lepe izdaje hudo podcenjene groteskne in burkaške francoske književnosti 17. stoletja. Ena od njih, vezana v fino usnje, mu je razkrila, da je pred 200 leti »živel nekdo, ki je imel enak okus kot jaz, enako veselje z literaturo, ki v tistem času ni zanimala prav nikogar«. Drugi primer med sicer zelo raznolikimi knjigami, ki si v njegovi knjižnici »nasprotujejo, se celo tepejo med seboj,« je pesniška knjiga z avtorjevim posvetilom prijatelju pesniku. »Oba sta naredila samomor. Ta knjiga,« pravi, »vzpostavlja zame skrivno, duhovno in hkrati krvavo vez med dvema človekoma, ki ju na skrivnosten način zbližuje enaka smrt.« In pripominja, da ga zanimajo tudi imetniki knjig, čemur pravimo 'rodovnik'. »Če imate v lasti knjigo, ki izvira iz Mazarinove osebne knjižnice, držite v rokah košček samega kralja.«
Eco, lastnik kakih tridesetih inkunabul, kot pove pozneje, dodaja, da ima posebno rad izdaje s sledmi, »ki jih je v njih pustila neznana roka, ki je besedilo včasih podčrtala z različnimi barvami, drugič na robovih zapisala opombo. … Kar naprej si dopovedujem, da se tega ne sme početi z dragocenimi knjigami, kot je neka stara izdaja Paracelsusa, hkrati pa: samo pomislimo, kakšen bi bil videti izvod kakšne stare knjige z opombami Jamesa Yoycea … Tu je mojih zadržkov konec!«
Sogovornik se odzove s poklonom: »Skozi zgodovino knjige, kot ste lepo pokazali v Imenu rože, lahko rekonstruiramo celotno zgodovino civilizacije. V religijah, ki temeljijo na Knjigi, … je bila knjiga končni cilj in izhodišče, bila je prizorišče sveta, celo konec sveta.«
Eco odgovarja: »Kolikor vem, še niso iznašli učinkovitejšega sredstva za širjenje informacij. Še celo računalnik je treba priključiti na elektriko. Knjiga nima teh težav. Je kot kolo. Ko ga enkrat izumite, ne morete storiti ničesar več.«
Na de Tonacovo vprašanje, kaj bi si Eco in Carrière kot bibliofila in zaljubljenca v knjige še želela, je prvi odgovoril, da bi našel še kakšen izvod Gutenbergove Biblije in da bi našli izgubljene tragedije, o katerih v Poetiki govori Aristotel. Drugi bi bil najsrečnejši, če bi odkrili kakšen izgubljen majevski kodeks, potem ko so požig po ukazu peščice krščanskih talibanov preživeli le trije majevski in štirje azteški spisi – pa še od teh sta se dva ohranila le po naključju. Oba med drugim opozarjata še na 'razteleševalce', na ljudi, ki razrežejo knjige, da bi jih dražje prodali kot grafične liste. »To so zapriseženi sovražniki knjigoljubja,« se strinjata, Eco pa knjigoljubje ozači za samotarsko pregreho.
Beseda teče še o cenzuri, zlasti o sistematičnem zažiganju knjig, ter o knjigah, obsojenih na molk. Izgovor za zažiganje knjig je za Eca prerajanje, očiščevanje z določenimi spisi okužene kulture. Tudi heretike so »raje zažigali, kot jim sekali glave, kar bi bilo preprosteje in manj zamudno,« dodaja in opozarja na prepričanje nacističnega ideologa Goebbelsa, da bo radio postal nosilec vsakršne komunikacije. »Premagati knjižno komunikacijo z medijsko komunikacijo!« »Naravnost preroško.« vzklikne.
Oba vernika knjige nato spomnita na nepretrgano, od antike do naših dni segajočo verigo uničevanja knjižnic, od aleksandrijske do knjižnice v Bagdadu leta 2003. Tudi na Kitajskem so v Maovem času, ki ga je zaznamovalo vihtenje njegove rdeče knjižice, prapora, ki ga ni bilo treba brati, zaprli številne znanstvene inštitute in uničili njihove knjižnice. Carrière navaja primer vodje ene od njih, ki so ga poslali v neko vas, da je delal kot kmet.
Proti koncu, ko se sogovorniki že prebijejo skozi zgodovino knjige, književnosti in branja, de Tonnac navrže še vprašanje: Kaj pa neprebrane knjige? Carrière odvrne: »Knjižnica, to niso nujno knjige, ki smo jih že ali jih šele bomo prebrali. So knjige, ki bi jih lahko prebrali.« Eco dodaja, da je knjižnica zajamčeno znanje, spraševalec pa duhovito sklene: »Kot nekakšna vinska klet. Ni treba ravno vsega popiti.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja.
Prevedel Jaroslav Skrušny; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021
Knjiga Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig nima le dveh nad naslovom navedenih avtorjev, temveč tri. Prva dva sta italijanski pisatelj, filozof, semiolog in profesor, leta 2016 umrli Umberto Eco, in letos umrli francoski zgodovinar, pisatelj, scenarist in dramatik Jean-Claude Carrière. Tretji je prav tako Francoz, esejist, založnik in časnikar Jean-Philippe de Tonnac, ki ni napisal le uvodne besede, temveč je bil vseskozi tudi spraševalec in povezovalec pogovorov prvih dveh. Prišteti jim smemo še prevajalca Jaroslava Skrušnyja.
Ko Eco, najznamenitejši med njimi, na primer odpre temo, ali je res naloga spomina, da ohrani čisto vse, meni, da je naloga kolektivnega spomina, ki mu pravimo kultura, »da prepušča pozabi informacije, ki jih ne potrebujemo«. In da nam je izum tiskarstva »ponudil možnost, da kulturo, s katero se nočemo obremenjevati, odložimo v shrambo … Določen del spomina lahko mirno zaupamo knjigam, strojem, še naprej pa moramo znati iz teh orodij izvleči najboljše. Se pravi, vzdrževati lasten spomin.«
Carrière, v prvi vrsti človek gledališča in filma, ki v debati pogosto sega na ti področji, glede spomina oziroma pozabe ugotavlja, da »nihče ne more oporekati dejstvu, da se moramo, če hočemo uporabljati vsa nova sofisticirana orodja, močno nagnjena k temu, da vse hitreje zastarevajo, nenehno učiti novih rab in jezikov in si jih zapomniti. Naš spomin je obremenjen, mogoče bolj kot kdaj koli prej,« dodaja. Ob nastajanju francoskega izvirnika pred dvanajstimi leti, spomnimo, je bil USB ključ sveža uspešnica med pomnilniškimi mediji!
V nadaljevanju de Tonnac spomni sogovornika, da nista le velika pisca, temveč tudi bibliofila, ki ju vodi posebna logika. Carrière priznava, da ima rad knjige, ki so pred njim že pripadale komu drugemu. Posebno ceni lepe izdaje hudo podcenjene groteskne in burkaške francoske književnosti 17. stoletja. Ena od njih, vezana v fino usnje, mu je razkrila, da je pred 200 leti »živel nekdo, ki je imel enak okus kot jaz, enako veselje z literaturo, ki v tistem času ni zanimala prav nikogar«. Drugi primer med sicer zelo raznolikimi knjigami, ki si v njegovi knjižnici »nasprotujejo, se celo tepejo med seboj,« je pesniška knjiga z avtorjevim posvetilom prijatelju pesniku. »Oba sta naredila samomor. Ta knjiga,« pravi, »vzpostavlja zame skrivno, duhovno in hkrati krvavo vez med dvema človekoma, ki ju na skrivnosten način zbližuje enaka smrt.« In pripominja, da ga zanimajo tudi imetniki knjig, čemur pravimo 'rodovnik'. »Če imate v lasti knjigo, ki izvira iz Mazarinove osebne knjižnice, držite v rokah košček samega kralja.«
Eco, lastnik kakih tridesetih inkunabul, kot pove pozneje, dodaja, da ima posebno rad izdaje s sledmi, »ki jih je v njih pustila neznana roka, ki je besedilo včasih podčrtala z različnimi barvami, drugič na robovih zapisala opombo. … Kar naprej si dopovedujem, da se tega ne sme početi z dragocenimi knjigami, kot je neka stara izdaja Paracelsusa, hkrati pa: samo pomislimo, kakšen bi bil videti izvod kakšne stare knjige z opombami Jamesa Yoycea … Tu je mojih zadržkov konec!«
Sogovornik se odzove s poklonom: »Skozi zgodovino knjige, kot ste lepo pokazali v Imenu rože, lahko rekonstruiramo celotno zgodovino civilizacije. V religijah, ki temeljijo na Knjigi, … je bila knjiga končni cilj in izhodišče, bila je prizorišče sveta, celo konec sveta.«
Eco odgovarja: »Kolikor vem, še niso iznašli učinkovitejšega sredstva za širjenje informacij. Še celo računalnik je treba priključiti na elektriko. Knjiga nima teh težav. Je kot kolo. Ko ga enkrat izumite, ne morete storiti ničesar več.«
Na de Tonacovo vprašanje, kaj bi si Eco in Carrière kot bibliofila in zaljubljenca v knjige še želela, je prvi odgovoril, da bi našel še kakšen izvod Gutenbergove Biblije in da bi našli izgubljene tragedije, o katerih v Poetiki govori Aristotel. Drugi bi bil najsrečnejši, če bi odkrili kakšen izgubljen majevski kodeks, potem ko so požig po ukazu peščice krščanskih talibanov preživeli le trije majevski in štirje azteški spisi – pa še od teh sta se dva ohranila le po naključju. Oba med drugim opozarjata še na 'razteleševalce', na ljudi, ki razrežejo knjige, da bi jih dražje prodali kot grafične liste. »To so zapriseženi sovražniki knjigoljubja,« se strinjata, Eco pa knjigoljubje ozači za samotarsko pregreho.
Beseda teče še o cenzuri, zlasti o sistematičnem zažiganju knjig, ter o knjigah, obsojenih na molk. Izgovor za zažiganje knjig je za Eca prerajanje, očiščevanje z določenimi spisi okužene kulture. Tudi heretike so »raje zažigali, kot jim sekali glave, kar bi bilo preprosteje in manj zamudno,« dodaja in opozarja na prepričanje nacističnega ideologa Goebbelsa, da bo radio postal nosilec vsakršne komunikacije. »Premagati knjižno komunikacijo z medijsko komunikacijo!« »Naravnost preroško.« vzklikne.
Oba vernika knjige nato spomnita na nepretrgano, od antike do naših dni segajočo verigo uničevanja knjižnic, od aleksandrijske do knjižnice v Bagdadu leta 2003. Tudi na Kitajskem so v Maovem času, ki ga je zaznamovalo vihtenje njegove rdeče knjižice, prapora, ki ga ni bilo treba brati, zaprli številne znanstvene inštitute in uničili njihove knjižnice. Carrière navaja primer vodje ene od njih, ki so ga poslali v neko vas, da je delal kot kmet.
Proti koncu, ko se sogovorniki že prebijejo skozi zgodovino knjige, književnosti in branja, de Tonnac navrže še vprašanje: Kaj pa neprebrane knjige? Carrière odvrne: »Knjižnica, to niso nujno knjige, ki smo jih že ali jih šele bomo prebrali. So knjige, ki bi jih lahko prebrali.« Eco dodaja, da je knjižnica zajamčeno znanje, spraševalec pa duhovito sklene: »Kot nekakšna vinska klet. Ni treba ravno vsega popiti.«
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov