Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe. Ker sumi, da je njegova draga zvestejša pokojnemu očetu kot njemu, se razočaran umakne v samotarsko življenje na Jamajki. A megalomanski bioteroristični načrt, s katerim ga seznani stari prijatelj Felix Leiter, ga prepriča, da se ponovno aktivira, čeprav je bila značka agenta 007 pri MI6 že predana njegovi – naslednici.
Petindvajseti Bond z naslovom Ni čas za smrt je pripovedno nadaljevanje filma Spectre (2015), s katerim ga je priporočljivo gledati v paru, hkrati pa lepo končuje dramski lok niza filmov z Danielom Craigom, ki je v portret agenta vnesel več dvoma vase, travm in čustvenih pretresov kot predhodniki. S povezovanjem niti usode Ni čas za smrt predstavlja elegično slovo. Uvodna glasbena spremljava in vožnja po priobalni cesti sta neposredno preneseni iz piscu te recenzije najljubšega Bonda V službi njenega veličanstva (1969), in če kdo ta citat zamudi, se ponovi z melanholičnim Armstrongom v zaključni špici. Avtorji torej ne skrivajo navezav na edini Bondov film, v katerem se je večni samec iskreno zaljubil in poročil.
Kljub nedvoumnemu sporočilu, da Bond tokrat misli resno, kar je bilo nekakšno skrito vodilo zadnjih petih delov, gre seveda še vedno za spektakularen film-dogodek z izvrstno režiranimi posameznimi akcijskimi prizori, ki jih je prvič vodil Američan Cary Joji Fukunaga. Precej likov se ponovi, prestol osrednjega antagonista pa zasede Rami Malek kot zlikovec, ki je povsem nor, ni pa neumen in deluje na lokaciji, skoraj identični tisti iz filma Samo dvakrat se živi (1967). Da ne bi pretiraval s hvalospevi, se mi zdi vendarle škoda, da ni tudi tega dela režiral Sam Mendes, ki je znal iz Craigovega Bonda potegniti tisto res najboljše, in je posamezne prizore tudi veliko bolj uravnoteženo povezoval.
Če se ozremo na skoraj 60 let, odkar se je na velikih platnih pojavil agent 007, lahko ugotovimo, da je ta v vseh utelesitvah odseval lastnosti svojega časa. Pet filmov z Danielom Craigom se zdi kot samostojna televizijska serija z zelo dolgimi časovnimi razmiki med epizodami, vendar tega ne mislimo slabšalno. In to bi lahko bil odsev naše dobe vzpona kakovostne televizije. Craig je s svojim nastopom v celoti izbrisal vse začetne zadržke do svetlolasega in modrookega Bonda in redefiniral lik agenta 007: pri njem ni več nezavezujoče lahkotnosti, seksualne igrivosti, manj je zanašanja na vrtoglave kaskaderske podvige in bistroumne tehnične pripomočke, bolj neposredno je soočen z nepredvidljivimi sovražniki in nepričakovanimi izdajami, tudi telesnim in čustvenim trpinčenjem. Hkrati je licenco za ubijanje uporabljal precej svobodno in pretežno mimo volje nadrejenih. V primerjavi s prejšnjimi, bolj uživaškimi utelesitvami je bil Craig pravzaprav angel smrti, bledolični ubijalec oziroma asketski samuraj, resnejši in kompleksnejši; pri njem je reševanje sveta neločljivo povezano s poravnavanjem osebnih zamer. In tu komaj še utegne zvrniti vase svoj vodka-martini.
O njem že zdaj govorimo v preteklosti, z otožnostjo in nostalgijo, in konec filma Ni čas za smrt se zdi precej dokončen in poetično pravičen. Tudi smiseln: svet, v katerem imajo spolne in rasne manjšine po nujni politični korektnosti vsaka svojega predstavnika v sestavi zgodbe, ne more biti več svet za starega Bonda. A kot je ta enkrat v preteklosti že dokazal: Nikoli ne reci nikoli več.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe. Ker sumi, da je njegova draga zvestejša pokojnemu očetu kot njemu, se razočaran umakne v samotarsko življenje na Jamajki. A megalomanski bioteroristični načrt, s katerim ga seznani stari prijatelj Felix Leiter, ga prepriča, da se ponovno aktivira, čeprav je bila značka agenta 007 pri MI6 že predana njegovi – naslednici.
Petindvajseti Bond z naslovom Ni čas za smrt je pripovedno nadaljevanje filma Spectre (2015), s katerim ga je priporočljivo gledati v paru, hkrati pa lepo končuje dramski lok niza filmov z Danielom Craigom, ki je v portret agenta vnesel več dvoma vase, travm in čustvenih pretresov kot predhodniki. S povezovanjem niti usode Ni čas za smrt predstavlja elegično slovo. Uvodna glasbena spremljava in vožnja po priobalni cesti sta neposredno preneseni iz piscu te recenzije najljubšega Bonda V službi njenega veličanstva (1969), in če kdo ta citat zamudi, se ponovi z melanholičnim Armstrongom v zaključni špici. Avtorji torej ne skrivajo navezav na edini Bondov film, v katerem se je večni samec iskreno zaljubil in poročil.
Kljub nedvoumnemu sporočilu, da Bond tokrat misli resno, kar je bilo nekakšno skrito vodilo zadnjih petih delov, gre seveda še vedno za spektakularen film-dogodek z izvrstno režiranimi posameznimi akcijskimi prizori, ki jih je prvič vodil Američan Cary Joji Fukunaga. Precej likov se ponovi, prestol osrednjega antagonista pa zasede Rami Malek kot zlikovec, ki je povsem nor, ni pa neumen in deluje na lokaciji, skoraj identični tisti iz filma Samo dvakrat se živi (1967). Da ne bi pretiraval s hvalospevi, se mi zdi vendarle škoda, da ni tudi tega dela režiral Sam Mendes, ki je znal iz Craigovega Bonda potegniti tisto res najboljše, in je posamezne prizore tudi veliko bolj uravnoteženo povezoval.
Če se ozremo na skoraj 60 let, odkar se je na velikih platnih pojavil agent 007, lahko ugotovimo, da je ta v vseh utelesitvah odseval lastnosti svojega časa. Pet filmov z Danielom Craigom se zdi kot samostojna televizijska serija z zelo dolgimi časovnimi razmiki med epizodami, vendar tega ne mislimo slabšalno. In to bi lahko bil odsev naše dobe vzpona kakovostne televizije. Craig je s svojim nastopom v celoti izbrisal vse začetne zadržke do svetlolasega in modrookega Bonda in redefiniral lik agenta 007: pri njem ni več nezavezujoče lahkotnosti, seksualne igrivosti, manj je zanašanja na vrtoglave kaskaderske podvige in bistroumne tehnične pripomočke, bolj neposredno je soočen z nepredvidljivimi sovražniki in nepričakovanimi izdajami, tudi telesnim in čustvenim trpinčenjem. Hkrati je licenco za ubijanje uporabljal precej svobodno in pretežno mimo volje nadrejenih. V primerjavi s prejšnjimi, bolj uživaškimi utelesitvami je bil Craig pravzaprav angel smrti, bledolični ubijalec oziroma asketski samuraj, resnejši in kompleksnejši; pri njem je reševanje sveta neločljivo povezano s poravnavanjem osebnih zamer. In tu komaj še utegne zvrniti vase svoj vodka-martini.
O njem že zdaj govorimo v preteklosti, z otožnostjo in nostalgijo, in konec filma Ni čas za smrt se zdi precej dokončen in poetično pravičen. Tudi smiseln: svet, v katerem imajo spolne in rasne manjšine po nujni politični korektnosti vsaka svojega predstavnika v sestavi zgodbe, ne more biti več svet za starega Bonda. A kot je ta enkrat v preteklosti že dokazal: Nikoli ne reci nikoli več.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov