Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe. Ker sumi, da je njegova draga zvestejša pokojnemu očetu kot njemu, se razočaran umakne v samotarsko življenje na Jamajki. A megalomanski bioteroristični načrt, s katerim ga seznani stari prijatelj Felix Leiter, ga prepriča, da se ponovno aktivira, čeprav je bila značka agenta 007 pri MI6 že predana njegovi – naslednici.
Petindvajseti Bond z naslovom Ni čas za smrt je pripovedno nadaljevanje filma Spectre (2015), s katerim ga je priporočljivo gledati v paru, hkrati pa lepo končuje dramski lok niza filmov z Danielom Craigom, ki je v portret agenta vnesel več dvoma vase, travm in čustvenih pretresov kot predhodniki. S povezovanjem niti usode Ni čas za smrt predstavlja elegično slovo. Uvodna glasbena spremljava in vožnja po priobalni cesti sta neposredno preneseni iz piscu te recenzije najljubšega Bonda V službi njenega veličanstva (1969), in če kdo ta citat zamudi, se ponovi z melanholičnim Armstrongom v zaključni špici. Avtorji torej ne skrivajo navezav na edini Bondov film, v katerem se je večni samec iskreno zaljubil in poročil.
Kljub nedvoumnemu sporočilu, da Bond tokrat misli resno, kar je bilo nekakšno skrito vodilo zadnjih petih delov, gre seveda še vedno za spektakularen film-dogodek z izvrstno režiranimi posameznimi akcijskimi prizori, ki jih je prvič vodil Američan Cary Joji Fukunaga. Precej likov se ponovi, prestol osrednjega antagonista pa zasede Rami Malek kot zlikovec, ki je povsem nor, ni pa neumen in deluje na lokaciji, skoraj identični tisti iz filma Samo dvakrat se živi (1967). Da ne bi pretiraval s hvalospevi, se mi zdi vendarle škoda, da ni tudi tega dela režiral Sam Mendes, ki je znal iz Craigovega Bonda potegniti tisto res najboljše, in je posamezne prizore tudi veliko bolj uravnoteženo povezoval.
Če se ozremo na skoraj 60 let, odkar se je na velikih platnih pojavil agent 007, lahko ugotovimo, da je ta v vseh utelesitvah odseval lastnosti svojega časa. Pet filmov z Danielom Craigom se zdi kot samostojna televizijska serija z zelo dolgimi časovnimi razmiki med epizodami, vendar tega ne mislimo slabšalno. In to bi lahko bil odsev naše dobe vzpona kakovostne televizije. Craig je s svojim nastopom v celoti izbrisal vse začetne zadržke do svetlolasega in modrookega Bonda in redefiniral lik agenta 007: pri njem ni več nezavezujoče lahkotnosti, seksualne igrivosti, manj je zanašanja na vrtoglave kaskaderske podvige in bistroumne tehnične pripomočke, bolj neposredno je soočen z nepredvidljivimi sovražniki in nepričakovanimi izdajami, tudi telesnim in čustvenim trpinčenjem. Hkrati je licenco za ubijanje uporabljal precej svobodno in pretežno mimo volje nadrejenih. V primerjavi s prejšnjimi, bolj uživaškimi utelesitvami je bil Craig pravzaprav angel smrti, bledolični ubijalec oziroma asketski samuraj, resnejši in kompleksnejši; pri njem je reševanje sveta neločljivo povezano s poravnavanjem osebnih zamer. In tu komaj še utegne zvrniti vase svoj vodka-martini.
O njem že zdaj govorimo v preteklosti, z otožnostjo in nostalgijo, in konec filma Ni čas za smrt se zdi precej dokončen in poetično pravičen. Tudi smiseln: svet, v katerem imajo spolne in rasne manjšine po nujni politični korektnosti vsaka svojega predstavnika v sestavi zgodbe, ne more biti več svet za starega Bonda. A kot je ta enkrat v preteklosti že dokazal: Nikoli ne reci nikoli več.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe. Ker sumi, da je njegova draga zvestejša pokojnemu očetu kot njemu, se razočaran umakne v samotarsko življenje na Jamajki. A megalomanski bioteroristični načrt, s katerim ga seznani stari prijatelj Felix Leiter, ga prepriča, da se ponovno aktivira, čeprav je bila značka agenta 007 pri MI6 že predana njegovi – naslednici.
Petindvajseti Bond z naslovom Ni čas za smrt je pripovedno nadaljevanje filma Spectre (2015), s katerim ga je priporočljivo gledati v paru, hkrati pa lepo končuje dramski lok niza filmov z Danielom Craigom, ki je v portret agenta vnesel več dvoma vase, travm in čustvenih pretresov kot predhodniki. S povezovanjem niti usode Ni čas za smrt predstavlja elegično slovo. Uvodna glasbena spremljava in vožnja po priobalni cesti sta neposredno preneseni iz piscu te recenzije najljubšega Bonda V službi njenega veličanstva (1969), in če kdo ta citat zamudi, se ponovi z melanholičnim Armstrongom v zaključni špici. Avtorji torej ne skrivajo navezav na edini Bondov film, v katerem se je večni samec iskreno zaljubil in poročil.
Kljub nedvoumnemu sporočilu, da Bond tokrat misli resno, kar je bilo nekakšno skrito vodilo zadnjih petih delov, gre seveda še vedno za spektakularen film-dogodek z izvrstno režiranimi posameznimi akcijskimi prizori, ki jih je prvič vodil Američan Cary Joji Fukunaga. Precej likov se ponovi, prestol osrednjega antagonista pa zasede Rami Malek kot zlikovec, ki je povsem nor, ni pa neumen in deluje na lokaciji, skoraj identični tisti iz filma Samo dvakrat se živi (1967). Da ne bi pretiraval s hvalospevi, se mi zdi vendarle škoda, da ni tudi tega dela režiral Sam Mendes, ki je znal iz Craigovega Bonda potegniti tisto res najboljše, in je posamezne prizore tudi veliko bolj uravnoteženo povezoval.
Če se ozremo na skoraj 60 let, odkar se je na velikih platnih pojavil agent 007, lahko ugotovimo, da je ta v vseh utelesitvah odseval lastnosti svojega časa. Pet filmov z Danielom Craigom se zdi kot samostojna televizijska serija z zelo dolgimi časovnimi razmiki med epizodami, vendar tega ne mislimo slabšalno. In to bi lahko bil odsev naše dobe vzpona kakovostne televizije. Craig je s svojim nastopom v celoti izbrisal vse začetne zadržke do svetlolasega in modrookega Bonda in redefiniral lik agenta 007: pri njem ni več nezavezujoče lahkotnosti, seksualne igrivosti, manj je zanašanja na vrtoglave kaskaderske podvige in bistroumne tehnične pripomočke, bolj neposredno je soočen z nepredvidljivimi sovražniki in nepričakovanimi izdajami, tudi telesnim in čustvenim trpinčenjem. Hkrati je licenco za ubijanje uporabljal precej svobodno in pretežno mimo volje nadrejenih. V primerjavi s prejšnjimi, bolj uživaškimi utelesitvami je bil Craig pravzaprav angel smrti, bledolični ubijalec oziroma asketski samuraj, resnejši in kompleksnejši; pri njem je reševanje sveta neločljivo povezano s poravnavanjem osebnih zamer. In tu komaj še utegne zvrniti vase svoj vodka-martini.
O njem že zdaj govorimo v preteklosti, z otožnostjo in nostalgijo, in konec filma Ni čas za smrt se zdi precej dokončen in poetično pravičen. Tudi smiseln: svet, v katerem imajo spolne in rasne manjšine po nujni politični korektnosti vsaka svojega predstavnika v sestavi zgodbe, ne more biti več svet za starega Bonda. A kot je ta enkrat v preteklosti že dokazal: Nikoli ne reci nikoli več.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Neveljaven email naslov