Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Okus lakote

01.10.2021


On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse.

On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse. Ljubezen, družino, kariero, strast, otroke in tudi Michelinovo zvezdico. Vse. On sprva malo dvomi, da je VSE dosegljivo, ona ne dvomi prav nič. In deset let ter dva otroka pozneje se zdi, da sta na pravi poti. Njuni izjemni restavraciji se namreč obeta največje kuharsko priznanje, njun zakon je še vedno poln strasti in sploh je videti vse naravnost sanjsko. A seveda se tik pred zdajci močno zalomi. Zaškripa in se poruši. Če namreč želiš imeti vse, potem moraš vse tudi vložiti in ko gre nekaj narobe, lahko tudi izgubiš prav vse.

Pri scenariju za svoj zadnji celovečerni film Okus lakote je danski režiser Christoffer Boe združil moči z izredno priznanim rojakom Tobiasom Lindholmom in poskusil ob vzporejanju s svetom vrhunske kulinarike predstaviti razmerje dveh ambicioznih ljudi, para, ki v pristnem hlepenju po čim bolj polnem življenju, kakršno sodobna družba ne le omogoča, ampak skoraj zahteva, v nekem trenutku izgubi tla pod nogami. Padec je seveda boleč, ker je bil vložek tako visok, a konec vseeno ni tako boleč, kot bi lahko bil in bi za boljši učinek zgodbe pravzaprav celo moral biti. Tudi sicer združevanje dveh principov filmske pripovedi – Boe pravi, da si on poskuša stvari izmisliti, medtem ko si Lindholm poskuša izmisliti čim manj – deluje le deloma, nekako toplo-hladno. Zgodba je razdeljena na pet poglavij, vsako je označeno z enim okusom, ki mu je potem dodana vsebina iz življenja glavnih protagonistov. Ko je sladko, se zaljubljata, ko je pekoče, se seveda razhajata. Rahlo pravljični pristop k resničnemu življenju, v katerem je vrhunska kulinarika ostala le kot ogrodje, kot prostor, v katerem se odvijajo osebne travme nekega odnosa, žal po precej bolj klišejskem ključu, kakšnega smo pri skandinavskih filmskih ustvarjalcih sicer vajeni. Ona vara v trenutku šibkosti in ker ima mož zanjo v tistem hipu premalo časa. Potem se skoraj zgodi družinska tragedija, ki jo strezni, in nazadnje se njeno razmerje, ki to sploh ni, razkrije v najbolj neprimernem času in na dobesedno najbolj papirnat način – s pisemcem. Vse ostalo, izjemna restavracija, ki ji s trdo roko in klišejskim glavnim nožem vlada mož, njuno krčevito prizadevanje za Michelinovo zvezdico in tako naprej, je le kulisa, ki je režiser ni znal do kraja izkoristiti.

Okus lakote je film, ki je, kot se za vrhunsko kulinariko tudi spodobi, izjemno lepo postrežen, fotografija in igra sta namreč fantastični, manjka pa mu ščepec ali dva začimb, da bi zares zadišal in bi okus po njem še dolgo ostal v spominu.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Okus lakote

01.10.2021


On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse.

On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse. Ljubezen, družino, kariero, strast, otroke in tudi Michelinovo zvezdico. Vse. On sprva malo dvomi, da je VSE dosegljivo, ona ne dvomi prav nič. In deset let ter dva otroka pozneje se zdi, da sta na pravi poti. Njuni izjemni restavraciji se namreč obeta največje kuharsko priznanje, njun zakon je še vedno poln strasti in sploh je videti vse naravnost sanjsko. A seveda se tik pred zdajci močno zalomi. Zaškripa in se poruši. Če namreč želiš imeti vse, potem moraš vse tudi vložiti in ko gre nekaj narobe, lahko tudi izgubiš prav vse.

Pri scenariju za svoj zadnji celovečerni film Okus lakote je danski režiser Christoffer Boe združil moči z izredno priznanim rojakom Tobiasom Lindholmom in poskusil ob vzporejanju s svetom vrhunske kulinarike predstaviti razmerje dveh ambicioznih ljudi, para, ki v pristnem hlepenju po čim bolj polnem življenju, kakršno sodobna družba ne le omogoča, ampak skoraj zahteva, v nekem trenutku izgubi tla pod nogami. Padec je seveda boleč, ker je bil vložek tako visok, a konec vseeno ni tako boleč, kot bi lahko bil in bi za boljši učinek zgodbe pravzaprav celo moral biti. Tudi sicer združevanje dveh principov filmske pripovedi – Boe pravi, da si on poskuša stvari izmisliti, medtem ko si Lindholm poskuša izmisliti čim manj – deluje le deloma, nekako toplo-hladno. Zgodba je razdeljena na pet poglavij, vsako je označeno z enim okusom, ki mu je potem dodana vsebina iz življenja glavnih protagonistov. Ko je sladko, se zaljubljata, ko je pekoče, se seveda razhajata. Rahlo pravljični pristop k resničnemu življenju, v katerem je vrhunska kulinarika ostala le kot ogrodje, kot prostor, v katerem se odvijajo osebne travme nekega odnosa, žal po precej bolj klišejskem ključu, kakšnega smo pri skandinavskih filmskih ustvarjalcih sicer vajeni. Ona vara v trenutku šibkosti in ker ima mož zanjo v tistem hipu premalo časa. Potem se skoraj zgodi družinska tragedija, ki jo strezni, in nazadnje se njeno razmerje, ki to sploh ni, razkrije v najbolj neprimernem času in na dobesedno najbolj papirnat način – s pisemcem. Vse ostalo, izjemna restavracija, ki ji s trdo roko in klišejskim glavnim nožem vlada mož, njuno krčevito prizadevanje za Michelinovo zvezdico in tako naprej, je le kulisa, ki je režiser ni znal do kraja izkoristiti.

Okus lakote je film, ki je, kot se za vrhunsko kulinariko tudi spodobi, izjemno lepo postrežen, fotografija in igra sta namreč fantastični, manjka pa mu ščepec ali dva začimb, da bi zares zadišal in bi okus po njem še dolgo ostal v spominu.


27.04.2018

Drama SNG Ljubljana - Matiček se ženi

Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan


14.05.2018

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.


21.04.2018

P. Mlakar, D. Živadinov: Odilo. Zatemnitev. Oratorij.

Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank


04.11.2017

Mohamed El Khatib: Naj bo konec lep

Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep


Stran 102 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov