Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse.
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse. Ljubezen, družino, kariero, strast, otroke in tudi Michelinovo zvezdico. Vse. On sprva malo dvomi, da je VSE dosegljivo, ona ne dvomi prav nič. In deset let ter dva otroka pozneje se zdi, da sta na pravi poti. Njuni izjemni restavraciji se namreč obeta največje kuharsko priznanje, njun zakon je še vedno poln strasti in sploh je videti vse naravnost sanjsko. A seveda se tik pred zdajci močno zalomi. Zaškripa in se poruši. Če namreč želiš imeti vse, potem moraš vse tudi vložiti in ko gre nekaj narobe, lahko tudi izgubiš prav vse.
Pri scenariju za svoj zadnji celovečerni film Okus lakote je danski režiser Christoffer Boe združil moči z izredno priznanim rojakom Tobiasom Lindholmom in poskusil ob vzporejanju s svetom vrhunske kulinarike predstaviti razmerje dveh ambicioznih ljudi, para, ki v pristnem hlepenju po čim bolj polnem življenju, kakršno sodobna družba ne le omogoča, ampak skoraj zahteva, v nekem trenutku izgubi tla pod nogami. Padec je seveda boleč, ker je bil vložek tako visok, a konec vseeno ni tako boleč, kot bi lahko bil in bi za boljši učinek zgodbe pravzaprav celo moral biti. Tudi sicer združevanje dveh principov filmske pripovedi – Boe pravi, da si on poskuša stvari izmisliti, medtem ko si Lindholm poskuša izmisliti čim manj – deluje le deloma, nekako toplo-hladno. Zgodba je razdeljena na pet poglavij, vsako je označeno z enim okusom, ki mu je potem dodana vsebina iz življenja glavnih protagonistov. Ko je sladko, se zaljubljata, ko je pekoče, se seveda razhajata. Rahlo pravljični pristop k resničnemu življenju, v katerem je vrhunska kulinarika ostala le kot ogrodje, kot prostor, v katerem se odvijajo osebne travme nekega odnosa, žal po precej bolj klišejskem ključu, kakšnega smo pri skandinavskih filmskih ustvarjalcih sicer vajeni. Ona vara v trenutku šibkosti in ker ima mož zanjo v tistem hipu premalo časa. Potem se skoraj zgodi družinska tragedija, ki jo strezni, in nazadnje se njeno razmerje, ki to sploh ni, razkrije v najbolj neprimernem času in na dobesedno najbolj papirnat način – s pisemcem. Vse ostalo, izjemna restavracija, ki ji s trdo roko in klišejskim glavnim nožem vlada mož, njuno krčevito prizadevanje za Michelinovo zvezdico in tako naprej, je le kulisa, ki je režiser ni znal do kraja izkoristiti.
Okus lakote je film, ki je, kot se za vrhunsko kulinariko tudi spodobi, izjemno lepo postrežen, fotografija in igra sta namreč fantastični, manjka pa mu ščepec ali dva začimb, da bi zares zadišal in bi okus po njem še dolgo ostal v spominu.
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse.
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse. Ljubezen, družino, kariero, strast, otroke in tudi Michelinovo zvezdico. Vse. On sprva malo dvomi, da je VSE dosegljivo, ona ne dvomi prav nič. In deset let ter dva otroka pozneje se zdi, da sta na pravi poti. Njuni izjemni restavraciji se namreč obeta največje kuharsko priznanje, njun zakon je še vedno poln strasti in sploh je videti vse naravnost sanjsko. A seveda se tik pred zdajci močno zalomi. Zaškripa in se poruši. Če namreč želiš imeti vse, potem moraš vse tudi vložiti in ko gre nekaj narobe, lahko tudi izgubiš prav vse.
Pri scenariju za svoj zadnji celovečerni film Okus lakote je danski režiser Christoffer Boe združil moči z izredno priznanim rojakom Tobiasom Lindholmom in poskusil ob vzporejanju s svetom vrhunske kulinarike predstaviti razmerje dveh ambicioznih ljudi, para, ki v pristnem hlepenju po čim bolj polnem življenju, kakršno sodobna družba ne le omogoča, ampak skoraj zahteva, v nekem trenutku izgubi tla pod nogami. Padec je seveda boleč, ker je bil vložek tako visok, a konec vseeno ni tako boleč, kot bi lahko bil in bi za boljši učinek zgodbe pravzaprav celo moral biti. Tudi sicer združevanje dveh principov filmske pripovedi – Boe pravi, da si on poskuša stvari izmisliti, medtem ko si Lindholm poskuša izmisliti čim manj – deluje le deloma, nekako toplo-hladno. Zgodba je razdeljena na pet poglavij, vsako je označeno z enim okusom, ki mu je potem dodana vsebina iz življenja glavnih protagonistov. Ko je sladko, se zaljubljata, ko je pekoče, se seveda razhajata. Rahlo pravljični pristop k resničnemu življenju, v katerem je vrhunska kulinarika ostala le kot ogrodje, kot prostor, v katerem se odvijajo osebne travme nekega odnosa, žal po precej bolj klišejskem ključu, kakšnega smo pri skandinavskih filmskih ustvarjalcih sicer vajeni. Ona vara v trenutku šibkosti in ker ima mož zanjo v tistem hipu premalo časa. Potem se skoraj zgodi družinska tragedija, ki jo strezni, in nazadnje se njeno razmerje, ki to sploh ni, razkrije v najbolj neprimernem času in na dobesedno najbolj papirnat način – s pisemcem. Vse ostalo, izjemna restavracija, ki ji s trdo roko in klišejskim glavnim nožem vlada mož, njuno krčevito prizadevanje za Michelinovo zvezdico in tako naprej, je le kulisa, ki je režiser ni znal do kraja izkoristiti.
Okus lakote je film, ki je, kot se za vrhunsko kulinariko tudi spodobi, izjemno lepo postrežen, fotografija in igra sta namreč fantastični, manjka pa mu ščepec ali dva začimb, da bi zares zadišal in bi okus po njem še dolgo ostal v spominu.
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Neveljaven email naslov