Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse.
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse. Ljubezen, družino, kariero, strast, otroke in tudi Michelinovo zvezdico. Vse. On sprva malo dvomi, da je VSE dosegljivo, ona ne dvomi prav nič. In deset let ter dva otroka pozneje se zdi, da sta na pravi poti. Njuni izjemni restavraciji se namreč obeta največje kuharsko priznanje, njun zakon je še vedno poln strasti in sploh je videti vse naravnost sanjsko. A seveda se tik pred zdajci močno zalomi. Zaškripa in se poruši. Če namreč želiš imeti vse, potem moraš vse tudi vložiti in ko gre nekaj narobe, lahko tudi izgubiš prav vse.
Pri scenariju za svoj zadnji celovečerni film Okus lakote je danski režiser Christoffer Boe združil moči z izredno priznanim rojakom Tobiasom Lindholmom in poskusil ob vzporejanju s svetom vrhunske kulinarike predstaviti razmerje dveh ambicioznih ljudi, para, ki v pristnem hlepenju po čim bolj polnem življenju, kakršno sodobna družba ne le omogoča, ampak skoraj zahteva, v nekem trenutku izgubi tla pod nogami. Padec je seveda boleč, ker je bil vložek tako visok, a konec vseeno ni tako boleč, kot bi lahko bil in bi za boljši učinek zgodbe pravzaprav celo moral biti. Tudi sicer združevanje dveh principov filmske pripovedi – Boe pravi, da si on poskuša stvari izmisliti, medtem ko si Lindholm poskuša izmisliti čim manj – deluje le deloma, nekako toplo-hladno. Zgodba je razdeljena na pet poglavij, vsako je označeno z enim okusom, ki mu je potem dodana vsebina iz življenja glavnih protagonistov. Ko je sladko, se zaljubljata, ko je pekoče, se seveda razhajata. Rahlo pravljični pristop k resničnemu življenju, v katerem je vrhunska kulinarika ostala le kot ogrodje, kot prostor, v katerem se odvijajo osebne travme nekega odnosa, žal po precej bolj klišejskem ključu, kakšnega smo pri skandinavskih filmskih ustvarjalcih sicer vajeni. Ona vara v trenutku šibkosti in ker ima mož zanjo v tistem hipu premalo časa. Potem se skoraj zgodi družinska tragedija, ki jo strezni, in nazadnje se njeno razmerje, ki to sploh ni, razkrije v najbolj neprimernem času in na dobesedno najbolj papirnat način – s pisemcem. Vse ostalo, izjemna restavracija, ki ji s trdo roko in klišejskim glavnim nožem vlada mož, njuno krčevito prizadevanje za Michelinovo zvezdico in tako naprej, je le kulisa, ki je režiser ni znal do kraja izkoristiti.
Okus lakote je film, ki je, kot se za vrhunsko kulinariko tudi spodobi, izjemno lepo postrežen, fotografija in igra sta namreč fantastični, manjka pa mu ščepec ali dva začimb, da bi zares zadišal in bi okus po njem še dolgo ostal v spominu.
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse.
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse. Ljubezen, družino, kariero, strast, otroke in tudi Michelinovo zvezdico. Vse. On sprva malo dvomi, da je VSE dosegljivo, ona ne dvomi prav nič. In deset let ter dva otroka pozneje se zdi, da sta na pravi poti. Njuni izjemni restavraciji se namreč obeta največje kuharsko priznanje, njun zakon je še vedno poln strasti in sploh je videti vse naravnost sanjsko. A seveda se tik pred zdajci močno zalomi. Zaškripa in se poruši. Če namreč želiš imeti vse, potem moraš vse tudi vložiti in ko gre nekaj narobe, lahko tudi izgubiš prav vse.
Pri scenariju za svoj zadnji celovečerni film Okus lakote je danski režiser Christoffer Boe združil moči z izredno priznanim rojakom Tobiasom Lindholmom in poskusil ob vzporejanju s svetom vrhunske kulinarike predstaviti razmerje dveh ambicioznih ljudi, para, ki v pristnem hlepenju po čim bolj polnem življenju, kakršno sodobna družba ne le omogoča, ampak skoraj zahteva, v nekem trenutku izgubi tla pod nogami. Padec je seveda boleč, ker je bil vložek tako visok, a konec vseeno ni tako boleč, kot bi lahko bil in bi za boljši učinek zgodbe pravzaprav celo moral biti. Tudi sicer združevanje dveh principov filmske pripovedi – Boe pravi, da si on poskuša stvari izmisliti, medtem ko si Lindholm poskuša izmisliti čim manj – deluje le deloma, nekako toplo-hladno. Zgodba je razdeljena na pet poglavij, vsako je označeno z enim okusom, ki mu je potem dodana vsebina iz življenja glavnih protagonistov. Ko je sladko, se zaljubljata, ko je pekoče, se seveda razhajata. Rahlo pravljični pristop k resničnemu življenju, v katerem je vrhunska kulinarika ostala le kot ogrodje, kot prostor, v katerem se odvijajo osebne travme nekega odnosa, žal po precej bolj klišejskem ključu, kakšnega smo pri skandinavskih filmskih ustvarjalcih sicer vajeni. Ona vara v trenutku šibkosti in ker ima mož zanjo v tistem hipu premalo časa. Potem se skoraj zgodi družinska tragedija, ki jo strezni, in nazadnje se njeno razmerje, ki to sploh ni, razkrije v najbolj neprimernem času in na dobesedno najbolj papirnat način – s pisemcem. Vse ostalo, izjemna restavracija, ki ji s trdo roko in klišejskim glavnim nožem vlada mož, njuno krčevito prizadevanje za Michelinovo zvezdico in tako naprej, je le kulisa, ki je režiser ni znal do kraja izkoristiti.
Okus lakote je film, ki je, kot se za vrhunsko kulinariko tudi spodobi, izjemno lepo postrežen, fotografija in igra sta namreč fantastični, manjka pa mu ščepec ali dva začimb, da bi zares zadišal in bi okus po njem še dolgo ostal v spominu.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov