Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Ana Bohte
Ljubljana : Beletrina, 2021
Piksli Jasmina B. Freliha nikakor niso lahkotno branje, kakor ni niti zdaleč lahkoten svet njihovih protagonistov. Gre za obsežno in pisano zbirko zgodb o obsesijah našega časa. Vsaka izmed zgodb vpelje protagonista z drugačnim ozadjem in danostmi ter drugačnimi odločitvami in posledicami, ki bolj kot iz odločitev izhajajo iz drugačnih danosti. Izkaže se, da so življenja teh v marsičem diametralno nasprotnih oseb povezana bolj, kot bi domnevali. Lepotica, ki ji pohlep omrači um, asketski opazovalec, ki se kaznuje za zločin v preteklosti, malomeščanski par, delavec, ki izgublja razsodnost, in skupina umetnikov so le nekateri izmed nastopajočih v tej večplastni in razvejani zbirki zgodb.
Pripovedovalec je tretjeosebni, a vselej personalni, kar bralca potegne v negotov svet osebne in kolektivne norosti. Z njim izgubljamo razum in zaman tipamo za kakršnim koli smerokazom, ki bi nam namignil ne le, kaj storiti, temveč predvsem, kaj sploh je tisto, kar vidimo pred seboj. Konec zgodb je bodisi odprt bodisi ima nepričakovan zasuk. Marsikaj ostane nepojasnjeno, na meji med norostjo, fantazijo in v očitnem nasprotju z obdajajočo banalnostjo, preberemo na primer: »Govorila je nimfa, punca si je s palico trebila blato iz brazd podplata.« Vse bolj postaja očitno, da zgodbe ne delujejo le vsaka zase, temveč tudi kot del romanesknega sveta, brbotajočega in polnega detajlov kot panj. Čeprav vsaka zgodba govori s svojim lastnim besediščem in slogom, postajajo vedno bolj prepletene ne le med sabo, ampak vse bolj polifone tudi v sebi. Besedni register je obširen, a osebi primeren. Od pozunanjenosti oziroma refleksivnosti je odvisen tudi obseg zunanjega oziroma notranjega dogajanja. Jezik je knjižni, občutenje biti v svetu je naslikano ne zgolj z vsebino, temveč tudi z obliko, njuna nepredvidljivost in baročna kompleksnost pa bralca prepuščata na milost in nemilost avtorju. Frelih nas v pripovedovalčevo mentalno stanje vrže tudi s strukturo povedi. V primeru mrzličnega toka zavesti se povedi vijejo čez celotne strani, z mnogimi vrinjenimi stavki, vrtinci obsesij, ki v subjekta vdirajo z več strani hkrati. Pripoved se vedno pogosteje prekinjena z nenadnim rezom, ki mu sledi neka povsem druga zgodba, kakor da bi avtor s tem ponazarjal pozornost sodobnega subjekta, ki ne zdrži dolgo pri isti stvari. Povsem nepričakovano ponekod vznikne subtilen, situacijski humor kot poudarjanje protislovja med mišljenim in storjenim, med namerami in nepredvidljivimi rezultati. Na primer:
»… ampak koliko pa je pravzaprav možnosti, da mu bo človek v teh nekaj minutah iz kovčka ukradel kakšno srajco, kaj pa če se vmes kaj zgodi, kaj če se recimo ne bo dalo odkleniti ključavnice na WC-ju in bo potem kovček ostal kar tam, ali pa, ali pa, ali pa, Jöran je spet prepletel prste, stisnil roke, zazehal«.
Vse od prve zgodbe, ki je nekakšna sodobna verzija Raskolnikova, se karte med žrtvijo in storilcem vedno bolj mešajo. Če je bilo krivdo sprva mogoče vsaj še locirati, četudi ne zadovoljivo razložiti motivov zanjo, postaja človeško bitje vedno bolj krivo že s tem, ker biva. Kakor da bi biblični izvirni greh dobil novo obliko. Vseprisotna krivda kot diktatorjeva fotografija vsepovsod spremlja subjekta:
»Anja se je zazrla proti vratom balkona, kot da bi vsak hip pričakovala vrano z nožem v peruti, ki bi jo prišla razmesarit za vsak liter bencina, ki so ga na poti do stanovanja sežgale njene stvari.«
Jasmin B. Frelih artikulira in prikaže tisto, kar v sodobnem subjektu še ni povsem ozaveščeno in artikulirano, a vztrajno sili na površje, najsi gre za osebno travmo, bolj ali manj kolektivno krivdo, hlepenje po upravičenju lastne minljivosti ali najraje kar mešanico vsega tega. Piksli v naslovu ne namigujejo zgolj, da sestavljajo naš svet, temveč vse bolj postajajo naš svet sam.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Ana Bohte
Ljubljana : Beletrina, 2021
Piksli Jasmina B. Freliha nikakor niso lahkotno branje, kakor ni niti zdaleč lahkoten svet njihovih protagonistov. Gre za obsežno in pisano zbirko zgodb o obsesijah našega časa. Vsaka izmed zgodb vpelje protagonista z drugačnim ozadjem in danostmi ter drugačnimi odločitvami in posledicami, ki bolj kot iz odločitev izhajajo iz drugačnih danosti. Izkaže se, da so življenja teh v marsičem diametralno nasprotnih oseb povezana bolj, kot bi domnevali. Lepotica, ki ji pohlep omrači um, asketski opazovalec, ki se kaznuje za zločin v preteklosti, malomeščanski par, delavec, ki izgublja razsodnost, in skupina umetnikov so le nekateri izmed nastopajočih v tej večplastni in razvejani zbirki zgodb.
Pripovedovalec je tretjeosebni, a vselej personalni, kar bralca potegne v negotov svet osebne in kolektivne norosti. Z njim izgubljamo razum in zaman tipamo za kakršnim koli smerokazom, ki bi nam namignil ne le, kaj storiti, temveč predvsem, kaj sploh je tisto, kar vidimo pred seboj. Konec zgodb je bodisi odprt bodisi ima nepričakovan zasuk. Marsikaj ostane nepojasnjeno, na meji med norostjo, fantazijo in v očitnem nasprotju z obdajajočo banalnostjo, preberemo na primer: »Govorila je nimfa, punca si je s palico trebila blato iz brazd podplata.« Vse bolj postaja očitno, da zgodbe ne delujejo le vsaka zase, temveč tudi kot del romanesknega sveta, brbotajočega in polnega detajlov kot panj. Čeprav vsaka zgodba govori s svojim lastnim besediščem in slogom, postajajo vedno bolj prepletene ne le med sabo, ampak vse bolj polifone tudi v sebi. Besedni register je obširen, a osebi primeren. Od pozunanjenosti oziroma refleksivnosti je odvisen tudi obseg zunanjega oziroma notranjega dogajanja. Jezik je knjižni, občutenje biti v svetu je naslikano ne zgolj z vsebino, temveč tudi z obliko, njuna nepredvidljivost in baročna kompleksnost pa bralca prepuščata na milost in nemilost avtorju. Frelih nas v pripovedovalčevo mentalno stanje vrže tudi s strukturo povedi. V primeru mrzličnega toka zavesti se povedi vijejo čez celotne strani, z mnogimi vrinjenimi stavki, vrtinci obsesij, ki v subjekta vdirajo z več strani hkrati. Pripoved se vedno pogosteje prekinjena z nenadnim rezom, ki mu sledi neka povsem druga zgodba, kakor da bi avtor s tem ponazarjal pozornost sodobnega subjekta, ki ne zdrži dolgo pri isti stvari. Povsem nepričakovano ponekod vznikne subtilen, situacijski humor kot poudarjanje protislovja med mišljenim in storjenim, med namerami in nepredvidljivimi rezultati. Na primer:
»… ampak koliko pa je pravzaprav možnosti, da mu bo človek v teh nekaj minutah iz kovčka ukradel kakšno srajco, kaj pa če se vmes kaj zgodi, kaj če se recimo ne bo dalo odkleniti ključavnice na WC-ju in bo potem kovček ostal kar tam, ali pa, ali pa, ali pa, Jöran je spet prepletel prste, stisnil roke, zazehal«.
Vse od prve zgodbe, ki je nekakšna sodobna verzija Raskolnikova, se karte med žrtvijo in storilcem vedno bolj mešajo. Če je bilo krivdo sprva mogoče vsaj še locirati, četudi ne zadovoljivo razložiti motivov zanjo, postaja človeško bitje vedno bolj krivo že s tem, ker biva. Kakor da bi biblični izvirni greh dobil novo obliko. Vseprisotna krivda kot diktatorjeva fotografija vsepovsod spremlja subjekta:
»Anja se je zazrla proti vratom balkona, kot da bi vsak hip pričakovala vrano z nožem v peruti, ki bi jo prišla razmesarit za vsak liter bencina, ki so ga na poti do stanovanja sežgale njene stvari.«
Jasmin B. Frelih artikulira in prikaže tisto, kar v sodobnem subjektu še ni povsem ozaveščeno in artikulirano, a vztrajno sili na površje, najsi gre za osebno travmo, bolj ali manj kolektivno krivdo, hlepenje po upravičenju lastne minljivosti ali najraje kar mešanico vsega tega. Piksli v naslovu ne namigujejo zgolj, da sestavljajo naš svet, temveč vse bolj postajajo naš svet sam.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov