Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni.
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni. Po eni strani imajo zaradi znane osebnosti, ki jo na platnu oživljajo, vsaj do neke mere zagotovljeno dodatno medijsko pozornost in tudi občinstvo, po drugi pa se neizbežno vedno najdejo dvomljivci, ki projekt že vnaprej obsodijo na propad, ker je pač nemogoče, da bi bilo vse prikazano točno tako, kot se je v resnici zgodilo. Obe plati seveda rasteta premo sorazmerno s popularnostjo osebe, ki ji je film posvečen.
Naloga, ki si jo je z biografskim celovečernim filmom o kraljici soula Arethi Franklin zadala ameriška režiserka južnoafriškega rodu Liesl Tommy, je bila tako vse prej kot lahka. Predstaviti tako izjemno življenje tako izjemne ženske in še bolj izjemne umetnice je bil namreč velik zalogaj, ki bi mu bili zares lahko kos le redki in ustvarjalcem filma Respect se žal ni povsem posrečilo. Niti zares fantastična Jennifer Hudson, ki jo je za lastno upodobitev že pred leti menda izbrala kar Aretha sama, niti veliko, morda celo nekoliko preveč dobre glasbe ne more popraviti ne ravno domišljenega scenarija, oropanega prave živosti, sočnosti – po domače, pravega »žmohta«, ki je sicer prežemal vso kariero pevke.
Zgodba, bolj ali manj zvesta resničnim dejstvom, se odvija v izjemno počasnem, skoraj melanholičnem ritmu, namerno se izogiba vsem bolj izrazitim vrhuncem, ki bi za gledalce res morda lahko bili nekoliko neprijetni, česar se je zbala režiserka, a bi jih hkrati čustveno veliko bolj povezali z glavno junakinjo. Arethina pot od otroške pevke gospela v očetovi cerkvi do svetovno priznane kraljice soula je bila vse prej kot lahka; nasprotno, bila je trnova, polna psihičnega in fizičnega nasilja, borbe za rasno enakopravnost in še in še. Vse to se v filmu Respect, torej Spoštovanje, ki nosi naslov po eni njenih prvih glasbenih uspešnic in poskuša prikazati, kakšen pogum se skriva v pravem pomenu te besede, da slutiti le deloma, le skozi pretirano omehčane prizore, oropane vsake resnične življenjske ostrine.
Poleg odlične Jennifer Hudson, ki vse pesmi v filmu tudi izjemno odpoje, si vse pohvale zaslužijo tudi ostali člani igralske zasedbe, na čelu s Skye Dakoto Turner, ki je izvrstna Aretha v mladih letih. Močna, samozavestna in odločna, vse to, kar ta skoraj dve uri in pol dolg film o njej nikakor ni, čeprav bi si legendarna kraljica soula to vsekakor še kako zaslužila.
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni.
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni. Po eni strani imajo zaradi znane osebnosti, ki jo na platnu oživljajo, vsaj do neke mere zagotovljeno dodatno medijsko pozornost in tudi občinstvo, po drugi pa se neizbežno vedno najdejo dvomljivci, ki projekt že vnaprej obsodijo na propad, ker je pač nemogoče, da bi bilo vse prikazano točno tako, kot se je v resnici zgodilo. Obe plati seveda rasteta premo sorazmerno s popularnostjo osebe, ki ji je film posvečen.
Naloga, ki si jo je z biografskim celovečernim filmom o kraljici soula Arethi Franklin zadala ameriška režiserka južnoafriškega rodu Liesl Tommy, je bila tako vse prej kot lahka. Predstaviti tako izjemno življenje tako izjemne ženske in še bolj izjemne umetnice je bil namreč velik zalogaj, ki bi mu bili zares lahko kos le redki in ustvarjalcem filma Respect se žal ni povsem posrečilo. Niti zares fantastična Jennifer Hudson, ki jo je za lastno upodobitev že pred leti menda izbrala kar Aretha sama, niti veliko, morda celo nekoliko preveč dobre glasbe ne more popraviti ne ravno domišljenega scenarija, oropanega prave živosti, sočnosti – po domače, pravega »žmohta«, ki je sicer prežemal vso kariero pevke.
Zgodba, bolj ali manj zvesta resničnim dejstvom, se odvija v izjemno počasnem, skoraj melanholičnem ritmu, namerno se izogiba vsem bolj izrazitim vrhuncem, ki bi za gledalce res morda lahko bili nekoliko neprijetni, česar se je zbala režiserka, a bi jih hkrati čustveno veliko bolj povezali z glavno junakinjo. Arethina pot od otroške pevke gospela v očetovi cerkvi do svetovno priznane kraljice soula je bila vse prej kot lahka; nasprotno, bila je trnova, polna psihičnega in fizičnega nasilja, borbe za rasno enakopravnost in še in še. Vse to se v filmu Respect, torej Spoštovanje, ki nosi naslov po eni njenih prvih glasbenih uspešnic in poskuša prikazati, kakšen pogum se skriva v pravem pomenu te besede, da slutiti le deloma, le skozi pretirano omehčane prizore, oropane vsake resnične življenjske ostrine.
Poleg odlične Jennifer Hudson, ki vse pesmi v filmu tudi izjemno odpoje, si vse pohvale zaslužijo tudi ostali člani igralske zasedbe, na čelu s Skye Dakoto Turner, ki je izvrstna Aretha v mladih letih. Močna, samozavestna in odločna, vse to, kar ta skoraj dve uri in pol dolg film o njej nikakor ni, čeprav bi si legendarna kraljica soula to vsekakor še kako zaslužila.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
"Bilo je nekoč v Hollywoodu je elegija in pravljica; gre za v osnovi trdo, kruto in tragično resnično zgodbo, ki jo Tarantino s filmskimi sredstvi konča z vero v moč fantazije in v odrešitveno moč filma." - Gorazd Trušnovec Vir fotografije: Kinodvor.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov