Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni.
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni. Po eni strani imajo zaradi znane osebnosti, ki jo na platnu oživljajo, vsaj do neke mere zagotovljeno dodatno medijsko pozornost in tudi občinstvo, po drugi pa se neizbežno vedno najdejo dvomljivci, ki projekt že vnaprej obsodijo na propad, ker je pač nemogoče, da bi bilo vse prikazano točno tako, kot se je v resnici zgodilo. Obe plati seveda rasteta premo sorazmerno s popularnostjo osebe, ki ji je film posvečen.
Naloga, ki si jo je z biografskim celovečernim filmom o kraljici soula Arethi Franklin zadala ameriška režiserka južnoafriškega rodu Liesl Tommy, je bila tako vse prej kot lahka. Predstaviti tako izjemno življenje tako izjemne ženske in še bolj izjemne umetnice je bil namreč velik zalogaj, ki bi mu bili zares lahko kos le redki in ustvarjalcem filma Respect se žal ni povsem posrečilo. Niti zares fantastična Jennifer Hudson, ki jo je za lastno upodobitev že pred leti menda izbrala kar Aretha sama, niti veliko, morda celo nekoliko preveč dobre glasbe ne more popraviti ne ravno domišljenega scenarija, oropanega prave živosti, sočnosti – po domače, pravega »žmohta«, ki je sicer prežemal vso kariero pevke.
Zgodba, bolj ali manj zvesta resničnim dejstvom, se odvija v izjemno počasnem, skoraj melanholičnem ritmu, namerno se izogiba vsem bolj izrazitim vrhuncem, ki bi za gledalce res morda lahko bili nekoliko neprijetni, česar se je zbala režiserka, a bi jih hkrati čustveno veliko bolj povezali z glavno junakinjo. Arethina pot od otroške pevke gospela v očetovi cerkvi do svetovno priznane kraljice soula je bila vse prej kot lahka; nasprotno, bila je trnova, polna psihičnega in fizičnega nasilja, borbe za rasno enakopravnost in še in še. Vse to se v filmu Respect, torej Spoštovanje, ki nosi naslov po eni njenih prvih glasbenih uspešnic in poskuša prikazati, kakšen pogum se skriva v pravem pomenu te besede, da slutiti le deloma, le skozi pretirano omehčane prizore, oropane vsake resnične življenjske ostrine.
Poleg odlične Jennifer Hudson, ki vse pesmi v filmu tudi izjemno odpoje, si vse pohvale zaslužijo tudi ostali člani igralske zasedbe, na čelu s Skye Dakoto Turner, ki je izvrstna Aretha v mladih letih. Močna, samozavestna in odločna, vse to, kar ta skoraj dve uri in pol dolg film o njej nikakor ni, čeprav bi si legendarna kraljica soula to vsekakor še kako zaslužila.
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni.
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni. Po eni strani imajo zaradi znane osebnosti, ki jo na platnu oživljajo, vsaj do neke mere zagotovljeno dodatno medijsko pozornost in tudi občinstvo, po drugi pa se neizbežno vedno najdejo dvomljivci, ki projekt že vnaprej obsodijo na propad, ker je pač nemogoče, da bi bilo vse prikazano točno tako, kot se je v resnici zgodilo. Obe plati seveda rasteta premo sorazmerno s popularnostjo osebe, ki ji je film posvečen.
Naloga, ki si jo je z biografskim celovečernim filmom o kraljici soula Arethi Franklin zadala ameriška režiserka južnoafriškega rodu Liesl Tommy, je bila tako vse prej kot lahka. Predstaviti tako izjemno življenje tako izjemne ženske in še bolj izjemne umetnice je bil namreč velik zalogaj, ki bi mu bili zares lahko kos le redki in ustvarjalcem filma Respect se žal ni povsem posrečilo. Niti zares fantastična Jennifer Hudson, ki jo je za lastno upodobitev že pred leti menda izbrala kar Aretha sama, niti veliko, morda celo nekoliko preveč dobre glasbe ne more popraviti ne ravno domišljenega scenarija, oropanega prave živosti, sočnosti – po domače, pravega »žmohta«, ki je sicer prežemal vso kariero pevke.
Zgodba, bolj ali manj zvesta resničnim dejstvom, se odvija v izjemno počasnem, skoraj melanholičnem ritmu, namerno se izogiba vsem bolj izrazitim vrhuncem, ki bi za gledalce res morda lahko bili nekoliko neprijetni, česar se je zbala režiserka, a bi jih hkrati čustveno veliko bolj povezali z glavno junakinjo. Arethina pot od otroške pevke gospela v očetovi cerkvi do svetovno priznane kraljice soula je bila vse prej kot lahka; nasprotno, bila je trnova, polna psihičnega in fizičnega nasilja, borbe za rasno enakopravnost in še in še. Vse to se v filmu Respect, torej Spoštovanje, ki nosi naslov po eni njenih prvih glasbenih uspešnic in poskuša prikazati, kakšen pogum se skriva v pravem pomenu te besede, da slutiti le deloma, le skozi pretirano omehčane prizore, oropane vsake resnične življenjske ostrine.
Poleg odlične Jennifer Hudson, ki vse pesmi v filmu tudi izjemno odpoje, si vse pohvale zaslužijo tudi ostali člani igralske zasedbe, na čelu s Skye Dakoto Turner, ki je izvrstna Aretha v mladih letih. Močna, samozavestna in odločna, vse to, kar ta skoraj dve uri in pol dolg film o njej nikakor ni, čeprav bi si legendarna kraljica soula to vsekakor še kako zaslužila.
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov