Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.

Kupšinci : Zavod Droplja, 2021

Prekmurčanka Mateja Horvat je znana predvsem kot pevka in skladateljica z umetniškim imenom Moira. Svoje glasbeno ustvarjanje je leta 2005 predstavila na zgoščenki z naslovom Ne bodi kot drugi, na kateri je uglasbila in odpela pesmi Ferija Lainščka. Njena druga zgoščenka z naslovom Svet ljubezni je povsem avtorska, saj na njej predstavlja tako svoja besedila kot svojo glasbo. Moiro se je prijela oznaka pevka prekmurskih ravnic.

Knjižico Pisma v šatulji je podarila sebi ob svoji petdesetletnici in pa seveda vsem, ki jo želijo spoznati tudi na takšen način. Kot že naslov pove, gre za besedila v obliki pisem, ta pa so – formalistično gledano – lahko pisma, pesmi ali pesmi v prozi. In prav takšne oblike so besedila v tej zbirki. Proti koncu knjižice lahko preberemo: „Napisala je veliko pisem. Nekatera so prišla na pravi naslov, nekatera so se izgubila z vetrom. Vse je prav, je pomislila. Zaupala je vetru.“

Moira je predvsem pevka in zato ni čudno, da so se nekatera njena sporočila izgubila z vetrom, nekatera pa so se s črkami prizemljila v zbirko. Knjižico krasijo slike pesnice, ki jih je posnel Ljubo Maroša, in prav lik ženske, ustvarjalke je osnovni in pravzaprav edini motiv. Ženska nastopa v vseh oblikah: v prvi in tretji osebi ednine; v odnosih, s katerimi mora in hoče uveljaviti svoj svet in pogled nase; v liričnih prikazih hrepenenja, koprnenja in želja. O sebi in svojem iskanju se izpiše v besedilu z naslovom Pismo resnice: „Prehodila je dolgo pot. Nikoli se ni pritoževala nad utrujenostjo, ki jo je občasno čutila v nogah, ki so jo sicer čudovito nosile po poti izbranega življenja. Vsak kotiček je hotela poduhati in otipati z vsemi čutili.“ Prav veselje do odkrivanja in obilje radoživosti sta glavni sestavini te pravzaprav nenavadne zbirke, v kateri odsevajo tudi osebe, ki so jo soustvarile. V njej se namreč pojavijo pesmi Ferija Lainščka, pesmi in besedilo Milana Krajnca in dragoceno opažanje Simone Šarotar Žižek, temelječe na spoznavanju Moirinih besedil. Slednja je v besedilu z naslovom Ženska, boginja stvarstva zapisala tudi: „Kaj pa drugega ženska je, če ne boginja. Je boginja. Ona je tista, ki daje novo življenje in s tem stvarstvu podarja tisto, kar je največjega, najlepšega in najdragocenejšega.“ Besede, ki se rahlo spogledujejo s feminizmom, odsevajo svet ženske, ki ni obremenjena s svojim klasičnim položajem glede na moškega. In prav ta svet v svoje pesmi vpleta Moira. Ta svet ženskega je svetel, poln optimizma, moči in vedno novih perspektiv.

Odlika teh besedil je prav v tem, da v njih ni sledu o žalobnosti, razočaranjih, ponižanjih ali o še kakšnih takšnih stanjih, ki so že pogovorno pripisana ženskemu oziroma ženski. In še ena sestavina je pomembna: navezanost na Prekmurje, a to ne na tisto Prekmurje, ki je zaznamovano s klišejsko predstavo o megli in ljudeh, ki so tik pred samomorom. Prav nasprotno. Moira trosi s seboj in okrog sebe vedrino in veselje in tako po svoje prispeva k razbijanju ustaljene predstave o eni od slovenskih pokrajin. A knjižica še ni vse, priložena ji je še zgoščenka z enajstimi skladbami. Večino besedil je prispevala Moira, ostale pa prekmurski pesniki.

Za napotilo k prebiranju in poslušanju pa naj bo stavek, ki odpira zbirko: „Ni zaprla vrat za sabo.“