Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Literarni kritik, komparativist, prevajalec, pisatelj in pesnik Jernej Županič je stroko leta 2016 navdušil že s pesniškim prvencem Tatar. Uspešen je bil tudi z leposlovnim prevajanjem in pisanjem proze, nič drugače pa ni z novo pesniško zbirko Orodje za razgradnjo imperija, ki še bolj suvereno in neizprosno sega v bistvo pesniške figure in jezika. Vidi se, da Županič zelo natančno obvlada jezik, pri tem ni spregledati niti njegovega lektorskega dela pri različnih založbah.
Njegova druga pesniška zbirka je namreč vse tisto, kar sem v zadnjih letih mogoče pogrešala. To je dejanski spopad in vprašanje jezika kot takega. Kje se danes nahajajo jezik, njegov zven in pomen ter kako je z razvijanjem pesniške podobe, nista preprosti vprašanji. Tak način pesnjenja pogosto izvisi samo kot poskus, včasih dober začetniški nastavek, a v obravnavani zbirki je povsem drugače. To je pesniški jezik, ki spet poskuša biti samosvoj. In to mu tudi uspe. Jezik je namreč natančen, dosleden in torej v fazi celovite razgradnje. Je orodje, s katerim Županič operira z različnih vidikov. To razume tudi kot dolgotrajen postopek. Jezik mu pomeni habitat, v katerem biva in se je tudi postaral. Če je še Tatar operiral z ritmom in sočutjem, je v tej zbirki v središču predvsem analiziranje, slačenje in preobračanje vsakega pojma posebej. Obenem pa jezik in podoba spet postaneta celota.
Jernej Županič se konkretno loteva analiziranja jezika oziroma pesniškega jaza. Ta jaz ni toliko obremenjen z bivanjsko stisko, ampak bolj s splošnim vprašanjem obstoja. Že v tem se vidi velika spretnost ubesedovanja. Lirski subjekt je namreč bolj ali manj odsoten, po drugi strani pa neposredno doživlja, opazuje in izpisuje vso zgodovino obstoja, tako posameznika kot človeštva. Zbirka Orodje za razgradnjo imperija predstavlja delo s pesniškim jezikom, jezik postane skelet, na katerem Županič razgrajuje in gradi pesmi. Videti je, da jih je premislil in pregnetel do najmanjšega simbola. Kajti, če citiram avtorja iz pesmi Oster rob sveta: »Če ne razumeš dela, ne delaš.«
Zbirka torej predstavlja premislek o jeziku in poeziji kot taki. Domiselno in zrelo. Županič resno preigrava jezikovno analizo, premišljevanje in številne literarne, glasbene, filozofske in zgodovinske reference. Opozoriti je, da avtor ni cinik. Ne igra se boga in ne zapušča plemena, temveč je pesniški jaz novi raziskovalec. Kritičen je do ureditve sveta in do mikrokozmosov. Tak strog odnos, kot ga goji do jezika in sveta, ima tudi do beročega, denimo v pesmi Morske ribe: »Delaj pravilne odnose, človek, / delaj si zaloge za zimo, / bi moral reči.« Ali pa v pesmi Turist: »On je kot pika na črnem nebu / in je nepomemben, / ampak ne zna biti nepomemben.«
Županičev nagrajeni prvenec Tatar je napovedoval nov suveren pesniški glas, zbirka Orodje za razgradnjo imperija pa je skorajda prelomna ne le za avtorja, temveč tudi današnjo sodobno poezijo. Pesmi v njej so dodelane v vsaki večstavčni povedi, izpiljene so že skorajda matematične primerjave, izreki in negacije. Prepleta se poznavanje več znanosti, hkrati pa je to resen premislek o svetu, ki ga živimo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Literarni kritik, komparativist, prevajalec, pisatelj in pesnik Jernej Županič je stroko leta 2016 navdušil že s pesniškim prvencem Tatar. Uspešen je bil tudi z leposlovnim prevajanjem in pisanjem proze, nič drugače pa ni z novo pesniško zbirko Orodje za razgradnjo imperija, ki še bolj suvereno in neizprosno sega v bistvo pesniške figure in jezika. Vidi se, da Županič zelo natančno obvlada jezik, pri tem ni spregledati niti njegovega lektorskega dela pri različnih založbah.
Njegova druga pesniška zbirka je namreč vse tisto, kar sem v zadnjih letih mogoče pogrešala. To je dejanski spopad in vprašanje jezika kot takega. Kje se danes nahajajo jezik, njegov zven in pomen ter kako je z razvijanjem pesniške podobe, nista preprosti vprašanji. Tak način pesnjenja pogosto izvisi samo kot poskus, včasih dober začetniški nastavek, a v obravnavani zbirki je povsem drugače. To je pesniški jezik, ki spet poskuša biti samosvoj. In to mu tudi uspe. Jezik je namreč natančen, dosleden in torej v fazi celovite razgradnje. Je orodje, s katerim Županič operira z različnih vidikov. To razume tudi kot dolgotrajen postopek. Jezik mu pomeni habitat, v katerem biva in se je tudi postaral. Če je še Tatar operiral z ritmom in sočutjem, je v tej zbirki v središču predvsem analiziranje, slačenje in preobračanje vsakega pojma posebej. Obenem pa jezik in podoba spet postaneta celota.
Jernej Županič se konkretno loteva analiziranja jezika oziroma pesniškega jaza. Ta jaz ni toliko obremenjen z bivanjsko stisko, ampak bolj s splošnim vprašanjem obstoja. Že v tem se vidi velika spretnost ubesedovanja. Lirski subjekt je namreč bolj ali manj odsoten, po drugi strani pa neposredno doživlja, opazuje in izpisuje vso zgodovino obstoja, tako posameznika kot človeštva. Zbirka Orodje za razgradnjo imperija predstavlja delo s pesniškim jezikom, jezik postane skelet, na katerem Županič razgrajuje in gradi pesmi. Videti je, da jih je premislil in pregnetel do najmanjšega simbola. Kajti, če citiram avtorja iz pesmi Oster rob sveta: »Če ne razumeš dela, ne delaš.«
Zbirka torej predstavlja premislek o jeziku in poeziji kot taki. Domiselno in zrelo. Županič resno preigrava jezikovno analizo, premišljevanje in številne literarne, glasbene, filozofske in zgodovinske reference. Opozoriti je, da avtor ni cinik. Ne igra se boga in ne zapušča plemena, temveč je pesniški jaz novi raziskovalec. Kritičen je do ureditve sveta in do mikrokozmosov. Tak strog odnos, kot ga goji do jezika in sveta, ima tudi do beročega, denimo v pesmi Morske ribe: »Delaj pravilne odnose, človek, / delaj si zaloge za zimo, / bi moral reči.« Ali pa v pesmi Turist: »On je kot pika na črnem nebu / in je nepomemben, / ampak ne zna biti nepomemben.«
Županičev nagrajeni prvenec Tatar je napovedoval nov suveren pesniški glas, zbirka Orodje za razgradnjo imperija pa je skorajda prelomna ne le za avtorja, temveč tudi današnjo sodobno poezijo. Pesmi v njej so dodelane v vsaki večstavčni povedi, izpiljene so že skorajda matematične primerjave, izreki in negacije. Prepleta se poznavanje več znanosti, hkrati pa je to resen premislek o svetu, ki ga živimo.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Neveljaven email naslov