Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Literarni kritik, komparativist, prevajalec, pisatelj in pesnik Jernej Županič je stroko leta 2016 navdušil že s pesniškim prvencem Tatar. Uspešen je bil tudi z leposlovnim prevajanjem in pisanjem proze, nič drugače pa ni z novo pesniško zbirko Orodje za razgradnjo imperija, ki še bolj suvereno in neizprosno sega v bistvo pesniške figure in jezika. Vidi se, da Županič zelo natančno obvlada jezik, pri tem ni spregledati niti njegovega lektorskega dela pri različnih založbah.
Njegova druga pesniška zbirka je namreč vse tisto, kar sem v zadnjih letih mogoče pogrešala. To je dejanski spopad in vprašanje jezika kot takega. Kje se danes nahajajo jezik, njegov zven in pomen ter kako je z razvijanjem pesniške podobe, nista preprosti vprašanji. Tak način pesnjenja pogosto izvisi samo kot poskus, včasih dober začetniški nastavek, a v obravnavani zbirki je povsem drugače. To je pesniški jezik, ki spet poskuša biti samosvoj. In to mu tudi uspe. Jezik je namreč natančen, dosleden in torej v fazi celovite razgradnje. Je orodje, s katerim Županič operira z različnih vidikov. To razume tudi kot dolgotrajen postopek. Jezik mu pomeni habitat, v katerem biva in se je tudi postaral. Če je še Tatar operiral z ritmom in sočutjem, je v tej zbirki v središču predvsem analiziranje, slačenje in preobračanje vsakega pojma posebej. Obenem pa jezik in podoba spet postaneta celota.
Jernej Županič se konkretno loteva analiziranja jezika oziroma pesniškega jaza. Ta jaz ni toliko obremenjen z bivanjsko stisko, ampak bolj s splošnim vprašanjem obstoja. Že v tem se vidi velika spretnost ubesedovanja. Lirski subjekt je namreč bolj ali manj odsoten, po drugi strani pa neposredno doživlja, opazuje in izpisuje vso zgodovino obstoja, tako posameznika kot človeštva. Zbirka Orodje za razgradnjo imperija predstavlja delo s pesniškim jezikom, jezik postane skelet, na katerem Županič razgrajuje in gradi pesmi. Videti je, da jih je premislil in pregnetel do najmanjšega simbola. Kajti, če citiram avtorja iz pesmi Oster rob sveta: »Če ne razumeš dela, ne delaš.«
Zbirka torej predstavlja premislek o jeziku in poeziji kot taki. Domiselno in zrelo. Županič resno preigrava jezikovno analizo, premišljevanje in številne literarne, glasbene, filozofske in zgodovinske reference. Opozoriti je, da avtor ni cinik. Ne igra se boga in ne zapušča plemena, temveč je pesniški jaz novi raziskovalec. Kritičen je do ureditve sveta in do mikrokozmosov. Tak strog odnos, kot ga goji do jezika in sveta, ima tudi do beročega, denimo v pesmi Morske ribe: »Delaj pravilne odnose, človek, / delaj si zaloge za zimo, / bi moral reči.« Ali pa v pesmi Turist: »On je kot pika na črnem nebu / in je nepomemben, / ampak ne zna biti nepomemben.«
Županičev nagrajeni prvenec Tatar je napovedoval nov suveren pesniški glas, zbirka Orodje za razgradnjo imperija pa je skorajda prelomna ne le za avtorja, temveč tudi današnjo sodobno poezijo. Pesmi v njej so dodelane v vsaki večstavčni povedi, izpiljene so že skorajda matematične primerjave, izreki in negacije. Prepleta se poznavanje več znanosti, hkrati pa je to resen premislek o svetu, ki ga živimo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Literarni kritik, komparativist, prevajalec, pisatelj in pesnik Jernej Županič je stroko leta 2016 navdušil že s pesniškim prvencem Tatar. Uspešen je bil tudi z leposlovnim prevajanjem in pisanjem proze, nič drugače pa ni z novo pesniško zbirko Orodje za razgradnjo imperija, ki še bolj suvereno in neizprosno sega v bistvo pesniške figure in jezika. Vidi se, da Županič zelo natančno obvlada jezik, pri tem ni spregledati niti njegovega lektorskega dela pri različnih založbah.
Njegova druga pesniška zbirka je namreč vse tisto, kar sem v zadnjih letih mogoče pogrešala. To je dejanski spopad in vprašanje jezika kot takega. Kje se danes nahajajo jezik, njegov zven in pomen ter kako je z razvijanjem pesniške podobe, nista preprosti vprašanji. Tak način pesnjenja pogosto izvisi samo kot poskus, včasih dober začetniški nastavek, a v obravnavani zbirki je povsem drugače. To je pesniški jezik, ki spet poskuša biti samosvoj. In to mu tudi uspe. Jezik je namreč natančen, dosleden in torej v fazi celovite razgradnje. Je orodje, s katerim Županič operira z različnih vidikov. To razume tudi kot dolgotrajen postopek. Jezik mu pomeni habitat, v katerem biva in se je tudi postaral. Če je še Tatar operiral z ritmom in sočutjem, je v tej zbirki v središču predvsem analiziranje, slačenje in preobračanje vsakega pojma posebej. Obenem pa jezik in podoba spet postaneta celota.
Jernej Županič se konkretno loteva analiziranja jezika oziroma pesniškega jaza. Ta jaz ni toliko obremenjen z bivanjsko stisko, ampak bolj s splošnim vprašanjem obstoja. Že v tem se vidi velika spretnost ubesedovanja. Lirski subjekt je namreč bolj ali manj odsoten, po drugi strani pa neposredno doživlja, opazuje in izpisuje vso zgodovino obstoja, tako posameznika kot človeštva. Zbirka Orodje za razgradnjo imperija predstavlja delo s pesniškim jezikom, jezik postane skelet, na katerem Županič razgrajuje in gradi pesmi. Videti je, da jih je premislil in pregnetel do najmanjšega simbola. Kajti, če citiram avtorja iz pesmi Oster rob sveta: »Če ne razumeš dela, ne delaš.«
Zbirka torej predstavlja premislek o jeziku in poeziji kot taki. Domiselno in zrelo. Županič resno preigrava jezikovno analizo, premišljevanje in številne literarne, glasbene, filozofske in zgodovinske reference. Opozoriti je, da avtor ni cinik. Ne igra se boga in ne zapušča plemena, temveč je pesniški jaz novi raziskovalec. Kritičen je do ureditve sveta in do mikrokozmosov. Tak strog odnos, kot ga goji do jezika in sveta, ima tudi do beročega, denimo v pesmi Morske ribe: »Delaj pravilne odnose, človek, / delaj si zaloge za zimo, / bi moral reči.« Ali pa v pesmi Turist: »On je kot pika na črnem nebu / in je nepomemben, / ampak ne zna biti nepomemben.«
Županičev nagrajeni prvenec Tatar je napovedoval nov suveren pesniški glas, zbirka Orodje za razgradnjo imperija pa je skorajda prelomna ne le za avtorja, temveč tudi današnjo sodobno poezijo. Pesmi v njej so dodelane v vsaki večstavčni povedi, izpiljene so že skorajda matematične primerjave, izreki in negacije. Prepleta se poznavanje več znanosti, hkrati pa je to resen premislek o svetu, ki ga živimo.
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Neveljaven email naslov