Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Literarni kritik, komparativist, prevajalec, pisatelj in pesnik Jernej Županič je stroko leta 2016 navdušil že s pesniškim prvencem Tatar. Uspešen je bil tudi z leposlovnim prevajanjem in pisanjem proze, nič drugače pa ni z novo pesniško zbirko Orodje za razgradnjo imperija, ki še bolj suvereno in neizprosno sega v bistvo pesniške figure in jezika. Vidi se, da Županič zelo natančno obvlada jezik, pri tem ni spregledati niti njegovega lektorskega dela pri različnih založbah.
Njegova druga pesniška zbirka je namreč vse tisto, kar sem v zadnjih letih mogoče pogrešala. To je dejanski spopad in vprašanje jezika kot takega. Kje se danes nahajajo jezik, njegov zven in pomen ter kako je z razvijanjem pesniške podobe, nista preprosti vprašanji. Tak način pesnjenja pogosto izvisi samo kot poskus, včasih dober začetniški nastavek, a v obravnavani zbirki je povsem drugače. To je pesniški jezik, ki spet poskuša biti samosvoj. In to mu tudi uspe. Jezik je namreč natančen, dosleden in torej v fazi celovite razgradnje. Je orodje, s katerim Županič operira z različnih vidikov. To razume tudi kot dolgotrajen postopek. Jezik mu pomeni habitat, v katerem biva in se je tudi postaral. Če je še Tatar operiral z ritmom in sočutjem, je v tej zbirki v središču predvsem analiziranje, slačenje in preobračanje vsakega pojma posebej. Obenem pa jezik in podoba spet postaneta celota.
Jernej Županič se konkretno loteva analiziranja jezika oziroma pesniškega jaza. Ta jaz ni toliko obremenjen z bivanjsko stisko, ampak bolj s splošnim vprašanjem obstoja. Že v tem se vidi velika spretnost ubesedovanja. Lirski subjekt je namreč bolj ali manj odsoten, po drugi strani pa neposredno doživlja, opazuje in izpisuje vso zgodovino obstoja, tako posameznika kot človeštva. Zbirka Orodje za razgradnjo imperija predstavlja delo s pesniškim jezikom, jezik postane skelet, na katerem Županič razgrajuje in gradi pesmi. Videti je, da jih je premislil in pregnetel do najmanjšega simbola. Kajti, če citiram avtorja iz pesmi Oster rob sveta: »Če ne razumeš dela, ne delaš.«
Zbirka torej predstavlja premislek o jeziku in poeziji kot taki. Domiselno in zrelo. Županič resno preigrava jezikovno analizo, premišljevanje in številne literarne, glasbene, filozofske in zgodovinske reference. Opozoriti je, da avtor ni cinik. Ne igra se boga in ne zapušča plemena, temveč je pesniški jaz novi raziskovalec. Kritičen je do ureditve sveta in do mikrokozmosov. Tak strog odnos, kot ga goji do jezika in sveta, ima tudi do beročega, denimo v pesmi Morske ribe: »Delaj pravilne odnose, človek, / delaj si zaloge za zimo, / bi moral reči.« Ali pa v pesmi Turist: »On je kot pika na črnem nebu / in je nepomemben, / ampak ne zna biti nepomemben.«
Županičev nagrajeni prvenec Tatar je napovedoval nov suveren pesniški glas, zbirka Orodje za razgradnjo imperija pa je skorajda prelomna ne le za avtorja, temveč tudi današnjo sodobno poezijo. Pesmi v njej so dodelane v vsaki večstavčni povedi, izpiljene so že skorajda matematične primerjave, izreki in negacije. Prepleta se poznavanje več znanosti, hkrati pa je to resen premislek o svetu, ki ga živimo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Literarni kritik, komparativist, prevajalec, pisatelj in pesnik Jernej Županič je stroko leta 2016 navdušil že s pesniškim prvencem Tatar. Uspešen je bil tudi z leposlovnim prevajanjem in pisanjem proze, nič drugače pa ni z novo pesniško zbirko Orodje za razgradnjo imperija, ki še bolj suvereno in neizprosno sega v bistvo pesniške figure in jezika. Vidi se, da Županič zelo natančno obvlada jezik, pri tem ni spregledati niti njegovega lektorskega dela pri različnih založbah.
Njegova druga pesniška zbirka je namreč vse tisto, kar sem v zadnjih letih mogoče pogrešala. To je dejanski spopad in vprašanje jezika kot takega. Kje se danes nahajajo jezik, njegov zven in pomen ter kako je z razvijanjem pesniške podobe, nista preprosti vprašanji. Tak način pesnjenja pogosto izvisi samo kot poskus, včasih dober začetniški nastavek, a v obravnavani zbirki je povsem drugače. To je pesniški jezik, ki spet poskuša biti samosvoj. In to mu tudi uspe. Jezik je namreč natančen, dosleden in torej v fazi celovite razgradnje. Je orodje, s katerim Županič operira z različnih vidikov. To razume tudi kot dolgotrajen postopek. Jezik mu pomeni habitat, v katerem biva in se je tudi postaral. Če je še Tatar operiral z ritmom in sočutjem, je v tej zbirki v središču predvsem analiziranje, slačenje in preobračanje vsakega pojma posebej. Obenem pa jezik in podoba spet postaneta celota.
Jernej Županič se konkretno loteva analiziranja jezika oziroma pesniškega jaza. Ta jaz ni toliko obremenjen z bivanjsko stisko, ampak bolj s splošnim vprašanjem obstoja. Že v tem se vidi velika spretnost ubesedovanja. Lirski subjekt je namreč bolj ali manj odsoten, po drugi strani pa neposredno doživlja, opazuje in izpisuje vso zgodovino obstoja, tako posameznika kot človeštva. Zbirka Orodje za razgradnjo imperija predstavlja delo s pesniškim jezikom, jezik postane skelet, na katerem Županič razgrajuje in gradi pesmi. Videti je, da jih je premislil in pregnetel do najmanjšega simbola. Kajti, če citiram avtorja iz pesmi Oster rob sveta: »Če ne razumeš dela, ne delaš.«
Zbirka torej predstavlja premislek o jeziku in poeziji kot taki. Domiselno in zrelo. Županič resno preigrava jezikovno analizo, premišljevanje in številne literarne, glasbene, filozofske in zgodovinske reference. Opozoriti je, da avtor ni cinik. Ne igra se boga in ne zapušča plemena, temveč je pesniški jaz novi raziskovalec. Kritičen je do ureditve sveta in do mikrokozmosov. Tak strog odnos, kot ga goji do jezika in sveta, ima tudi do beročega, denimo v pesmi Morske ribe: »Delaj pravilne odnose, človek, / delaj si zaloge za zimo, / bi moral reči.« Ali pa v pesmi Turist: »On je kot pika na črnem nebu / in je nepomemben, / ampak ne zna biti nepomemben.«
Županičev nagrajeni prvenec Tatar je napovedoval nov suveren pesniški glas, zbirka Orodje za razgradnjo imperija pa je skorajda prelomna ne le za avtorja, temveč tudi današnjo sodobno poezijo. Pesmi v njej so dodelane v vsaki večstavčni povedi, izpiljene so že skorajda matematične primerjave, izreki in negacije. Prepleta se poznavanje več znanosti, hkrati pa je to resen premislek o svetu, ki ga živimo.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov