Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Paul Valéry: O poeziji

18.10.2021

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.

Prevedla Varja Balžarosky Antić; Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Izbrana predavanja in eseji Paula Valéryja v knjigi O poeziji so dokaz, kako je mogoče na nekonvencionalen, iznajditeljski način govoriti o poeziji. Ko prebiramo te strani, ne moremo mimo Valéryjeve pronicljivosti in osebne zavzetosti, ki meji že na strast po vsebinski izvedbi elegantnih izpeljav, temelječih na njegovih osebnih izkušnjah pesnika in tudi na eksaktnih vedah.

Če obravnavamo estetiko ali katerokoli drugo dimenzijo, povezano z vprašanji poezije oziroma umetnosti nasploh, se vedno znajdemo v temeljnem območju prevpraševanja, ki mu je Valéry namenil znatne zmožnosti miselnega raziskovanja, in to na najbolj prefinjen način lucidne presoje, ki v marsičem velja tudi danes, ne glede na množico poetik (ali pa prav zato) in ne glede na relativno oddaljen čas, ko so bila ta razmišljanja zapisana, torej, v letih 1927 do 1938 in se v tem izboru glasijo: O poeziji / Nujnost poezije / Vprašanja o poeziji / Poezija in abstraktno mišljenje / Govor o estetiki / Prvo predavanje o poetiki / Splošni pojem umetnosti / Estetska invencija.

Kot utemeljitelj sodobne poezije je tudi oče moderne literarne teorije z obsežnim metasistemom raziskovanj in opazovanja procesov pisanja poezije, pa tudi odnosa do proze, do bralca, nalog literarne kritike, jezika, govorice, s katerimi sta se kasneje ukvarjali moderna lingvistika in filozofija jezika, najbolj opazna pri Rolandu Barthesu. Skratka, vpliv je bil neizmeren in daljnoviden, pri čemer pa ne smemo pozabiti na čisti užitek pri prebiranju te neverjetne pustolovščine duha, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov, namreč na osebni ravni vsake poetike in vsakega pesniškega zapisa: Ali kot pravi Valéry:

»Kajti pesnik si, če si prizadeva doseči vrhunec svoje umetnosti, ne more želeti drugega kot vključiti drugo dušo v božansko trajanje svojega harmoničnega življenja, v katerem se skladajo in merijo vse oblike in izmenjujejo responzoriji (oblika liturgičnega petja) vseh čutnih in ritmičnih sil.«

Pri tem bi lahko dejali, da ta citat iz predavanja na univerzi Annales leta 1927 morda bolj velja za Valéryjevo izhodišče med čisto in surovo poezijo, pri čemer pa je treba dodati, da je veliko bolj zanimiva, celo dražljiva prav Valéryjeva surova poezija, ki je dolga leta ostala v zapuščini tako imenovanih Zvezkov.

Paul Valéry je bil praktik, torej pesnik, in hkrati je bil teoretik pesniškega glasu. Nenehno ga je razčlenjeval, precejal, postavljal pod vprašaj različnih zornih kotov ali pogledov, pri tem pa je odpiral nove svetove pojmovanja pesniškega dela. Tisto, o čemer danes govorimo kar nekako običajno, namreč o hibridnosti dela ali o hibridni teksturi, je v svojih slavnih Zvezkih že sam vpeljal, ko je vsako jutro sedel za mizo in pisal o različnih stvareh poezije. V knjigi O poeziji na 104. strani piše:

»Izvajanje pesmi je sama pesem. Zunaj izvajanja so to le še nerazložljivi izdelki, niz čudno vkup postavljenih besed.«

Hibridna tekstura Valéryjevih Zvezkov, prehod od navdiha k intelektu, abstraktni značaj poezije, klasicistična zgradba duha, so v temelju preobrnili dojemanje in razpravljanje o poeziji. K temu so precej pripomogli eseji in predavanja, ki jih je imel po mnogih evropskih deželah iz čisto eksistenčnih razlogov, ko je umrl njegov prijatelj in dobrotnik, pri katerem je bil zaposlen kot osebni tajnik.

Z razvojem tehnike, pravi Valéry, se tudi človeku spreminja življenje (njegovo ravnanje, dejanje), pa tudi umetnosti, ki opušča prvotne konvencije in uvaja nova sredstva izraza.

»Prvotno čustvo« teži k uobličenju, pravi nekje drugje, k ustvarjanju trajne stvari. Umetnik si sposoja sredstva, s katerimi ukroti snov in jo postavi v službo svojih neuporabnih ciljev. Poezija je neuporabna, nima tržne vrednosti in njen smoter ni, da bi koristila, ampak je zgolj pripravljena za neskončnokratno obuditev: »Objekt bo izpolnil svojo nalogo in vrnil, kar mu je bilo zaupano … če je bilo narejeno, da kaj vrne!«, s čimer je mislil na bralca in njegov navdih – »poezija se mora razširiti po vsem bitju ... v celovito igro, ki jo globinsko ureja«. Namen tega proizvajanja idej in dejanj ni spreminjati stvari okrog nas, ampak spreminjati nas same, razbliniti neke vrste notranjo zadrego, še pravi Valéry, s tem pa odpira širok razpon možnosti in raznovrstnosti poetike in mišljenja o poeziji kot vrhunski umetnosti.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Paul Valéry: O poeziji

18.10.2021

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.

Prevedla Varja Balžarosky Antić; Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Izbrana predavanja in eseji Paula Valéryja v knjigi O poeziji so dokaz, kako je mogoče na nekonvencionalen, iznajditeljski način govoriti o poeziji. Ko prebiramo te strani, ne moremo mimo Valéryjeve pronicljivosti in osebne zavzetosti, ki meji že na strast po vsebinski izvedbi elegantnih izpeljav, temelječih na njegovih osebnih izkušnjah pesnika in tudi na eksaktnih vedah.

Če obravnavamo estetiko ali katerokoli drugo dimenzijo, povezano z vprašanji poezije oziroma umetnosti nasploh, se vedno znajdemo v temeljnem območju prevpraševanja, ki mu je Valéry namenil znatne zmožnosti miselnega raziskovanja, in to na najbolj prefinjen način lucidne presoje, ki v marsičem velja tudi danes, ne glede na množico poetik (ali pa prav zato) in ne glede na relativno oddaljen čas, ko so bila ta razmišljanja zapisana, torej, v letih 1927 do 1938 in se v tem izboru glasijo: O poeziji / Nujnost poezije / Vprašanja o poeziji / Poezija in abstraktno mišljenje / Govor o estetiki / Prvo predavanje o poetiki / Splošni pojem umetnosti / Estetska invencija.

Kot utemeljitelj sodobne poezije je tudi oče moderne literarne teorije z obsežnim metasistemom raziskovanj in opazovanja procesov pisanja poezije, pa tudi odnosa do proze, do bralca, nalog literarne kritike, jezika, govorice, s katerimi sta se kasneje ukvarjali moderna lingvistika in filozofija jezika, najbolj opazna pri Rolandu Barthesu. Skratka, vpliv je bil neizmeren in daljnoviden, pri čemer pa ne smemo pozabiti na čisti užitek pri prebiranju te neverjetne pustolovščine duha, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov, namreč na osebni ravni vsake poetike in vsakega pesniškega zapisa: Ali kot pravi Valéry:

»Kajti pesnik si, če si prizadeva doseči vrhunec svoje umetnosti, ne more želeti drugega kot vključiti drugo dušo v božansko trajanje svojega harmoničnega življenja, v katerem se skladajo in merijo vse oblike in izmenjujejo responzoriji (oblika liturgičnega petja) vseh čutnih in ritmičnih sil.«

Pri tem bi lahko dejali, da ta citat iz predavanja na univerzi Annales leta 1927 morda bolj velja za Valéryjevo izhodišče med čisto in surovo poezijo, pri čemer pa je treba dodati, da je veliko bolj zanimiva, celo dražljiva prav Valéryjeva surova poezija, ki je dolga leta ostala v zapuščini tako imenovanih Zvezkov.

Paul Valéry je bil praktik, torej pesnik, in hkrati je bil teoretik pesniškega glasu. Nenehno ga je razčlenjeval, precejal, postavljal pod vprašaj različnih zornih kotov ali pogledov, pri tem pa je odpiral nove svetove pojmovanja pesniškega dela. Tisto, o čemer danes govorimo kar nekako običajno, namreč o hibridnosti dela ali o hibridni teksturi, je v svojih slavnih Zvezkih že sam vpeljal, ko je vsako jutro sedel za mizo in pisal o različnih stvareh poezije. V knjigi O poeziji na 104. strani piše:

»Izvajanje pesmi je sama pesem. Zunaj izvajanja so to le še nerazložljivi izdelki, niz čudno vkup postavljenih besed.«

Hibridna tekstura Valéryjevih Zvezkov, prehod od navdiha k intelektu, abstraktni značaj poezije, klasicistična zgradba duha, so v temelju preobrnili dojemanje in razpravljanje o poeziji. K temu so precej pripomogli eseji in predavanja, ki jih je imel po mnogih evropskih deželah iz čisto eksistenčnih razlogov, ko je umrl njegov prijatelj in dobrotnik, pri katerem je bil zaposlen kot osebni tajnik.

Z razvojem tehnike, pravi Valéry, se tudi človeku spreminja življenje (njegovo ravnanje, dejanje), pa tudi umetnosti, ki opušča prvotne konvencije in uvaja nova sredstva izraza.

»Prvotno čustvo« teži k uobličenju, pravi nekje drugje, k ustvarjanju trajne stvari. Umetnik si sposoja sredstva, s katerimi ukroti snov in jo postavi v službo svojih neuporabnih ciljev. Poezija je neuporabna, nima tržne vrednosti in njen smoter ni, da bi koristila, ampak je zgolj pripravljena za neskončnokratno obuditev: »Objekt bo izpolnil svojo nalogo in vrnil, kar mu je bilo zaupano … če je bilo narejeno, da kaj vrne!«, s čimer je mislil na bralca in njegov navdih – »poezija se mora razširiti po vsem bitju ... v celovito igro, ki jo globinsko ureja«. Namen tega proizvajanja idej in dejanj ni spreminjati stvari okrog nas, ampak spreminjati nas same, razbliniti neke vrste notranjo zadrego, še pravi Valéry, s tem pa odpira širok razpon možnosti in raznovrstnosti poetike in mišljenja o poeziji kot vrhunski umetnosti.


22.11.2021

Marija Švajncer: Virus in filozofija

Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


22.11.2021

Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven

Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Esad Babačić; Včasih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič


15.11.2021

Nina Dragičević: To telo, pokončno

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič


15.11.2021

Irena Svetek: Rdeča kapica

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Goran Marković: Beograjski trio

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov