Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Paul Valéry: O poeziji

18.10.2021

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.

Prevedla Varja Balžarosky Antić; Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Izbrana predavanja in eseji Paula Valéryja v knjigi O poeziji so dokaz, kako je mogoče na nekonvencionalen, iznajditeljski način govoriti o poeziji. Ko prebiramo te strani, ne moremo mimo Valéryjeve pronicljivosti in osebne zavzetosti, ki meji že na strast po vsebinski izvedbi elegantnih izpeljav, temelječih na njegovih osebnih izkušnjah pesnika in tudi na eksaktnih vedah.

Če obravnavamo estetiko ali katerokoli drugo dimenzijo, povezano z vprašanji poezije oziroma umetnosti nasploh, se vedno znajdemo v temeljnem območju prevpraševanja, ki mu je Valéry namenil znatne zmožnosti miselnega raziskovanja, in to na najbolj prefinjen način lucidne presoje, ki v marsičem velja tudi danes, ne glede na množico poetik (ali pa prav zato) in ne glede na relativno oddaljen čas, ko so bila ta razmišljanja zapisana, torej, v letih 1927 do 1938 in se v tem izboru glasijo: O poeziji / Nujnost poezije / Vprašanja o poeziji / Poezija in abstraktno mišljenje / Govor o estetiki / Prvo predavanje o poetiki / Splošni pojem umetnosti / Estetska invencija.

Kot utemeljitelj sodobne poezije je tudi oče moderne literarne teorije z obsežnim metasistemom raziskovanj in opazovanja procesov pisanja poezije, pa tudi odnosa do proze, do bralca, nalog literarne kritike, jezika, govorice, s katerimi sta se kasneje ukvarjali moderna lingvistika in filozofija jezika, najbolj opazna pri Rolandu Barthesu. Skratka, vpliv je bil neizmeren in daljnoviden, pri čemer pa ne smemo pozabiti na čisti užitek pri prebiranju te neverjetne pustolovščine duha, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov, namreč na osebni ravni vsake poetike in vsakega pesniškega zapisa: Ali kot pravi Valéry:

»Kajti pesnik si, če si prizadeva doseči vrhunec svoje umetnosti, ne more želeti drugega kot vključiti drugo dušo v božansko trajanje svojega harmoničnega življenja, v katerem se skladajo in merijo vse oblike in izmenjujejo responzoriji (oblika liturgičnega petja) vseh čutnih in ritmičnih sil.«

Pri tem bi lahko dejali, da ta citat iz predavanja na univerzi Annales leta 1927 morda bolj velja za Valéryjevo izhodišče med čisto in surovo poezijo, pri čemer pa je treba dodati, da je veliko bolj zanimiva, celo dražljiva prav Valéryjeva surova poezija, ki je dolga leta ostala v zapuščini tako imenovanih Zvezkov.

Paul Valéry je bil praktik, torej pesnik, in hkrati je bil teoretik pesniškega glasu. Nenehno ga je razčlenjeval, precejal, postavljal pod vprašaj različnih zornih kotov ali pogledov, pri tem pa je odpiral nove svetove pojmovanja pesniškega dela. Tisto, o čemer danes govorimo kar nekako običajno, namreč o hibridnosti dela ali o hibridni teksturi, je v svojih slavnih Zvezkih že sam vpeljal, ko je vsako jutro sedel za mizo in pisal o različnih stvareh poezije. V knjigi O poeziji na 104. strani piše:

»Izvajanje pesmi je sama pesem. Zunaj izvajanja so to le še nerazložljivi izdelki, niz čudno vkup postavljenih besed.«

Hibridna tekstura Valéryjevih Zvezkov, prehod od navdiha k intelektu, abstraktni značaj poezije, klasicistična zgradba duha, so v temelju preobrnili dojemanje in razpravljanje o poeziji. K temu so precej pripomogli eseji in predavanja, ki jih je imel po mnogih evropskih deželah iz čisto eksistenčnih razlogov, ko je umrl njegov prijatelj in dobrotnik, pri katerem je bil zaposlen kot osebni tajnik.

Z razvojem tehnike, pravi Valéry, se tudi človeku spreminja življenje (njegovo ravnanje, dejanje), pa tudi umetnosti, ki opušča prvotne konvencije in uvaja nova sredstva izraza.

»Prvotno čustvo« teži k uobličenju, pravi nekje drugje, k ustvarjanju trajne stvari. Umetnik si sposoja sredstva, s katerimi ukroti snov in jo postavi v službo svojih neuporabnih ciljev. Poezija je neuporabna, nima tržne vrednosti in njen smoter ni, da bi koristila, ampak je zgolj pripravljena za neskončnokratno obuditev: »Objekt bo izpolnil svojo nalogo in vrnil, kar mu je bilo zaupano … če je bilo narejeno, da kaj vrne!«, s čimer je mislil na bralca in njegov navdih – »poezija se mora razširiti po vsem bitju ... v celovito igro, ki jo globinsko ureja«. Namen tega proizvajanja idej in dejanj ni spreminjati stvari okrog nas, ampak spreminjati nas same, razbliniti neke vrste notranjo zadrego, še pravi Valéry, s tem pa odpira širok razpon možnosti in raznovrstnosti poetike in mišljenja o poeziji kot vrhunski umetnosti.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Paul Valéry: O poeziji

18.10.2021

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.

Prevedla Varja Balžarosky Antić; Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Izbrana predavanja in eseji Paula Valéryja v knjigi O poeziji so dokaz, kako je mogoče na nekonvencionalen, iznajditeljski način govoriti o poeziji. Ko prebiramo te strani, ne moremo mimo Valéryjeve pronicljivosti in osebne zavzetosti, ki meji že na strast po vsebinski izvedbi elegantnih izpeljav, temelječih na njegovih osebnih izkušnjah pesnika in tudi na eksaktnih vedah.

Če obravnavamo estetiko ali katerokoli drugo dimenzijo, povezano z vprašanji poezije oziroma umetnosti nasploh, se vedno znajdemo v temeljnem območju prevpraševanja, ki mu je Valéry namenil znatne zmožnosti miselnega raziskovanja, in to na najbolj prefinjen način lucidne presoje, ki v marsičem velja tudi danes, ne glede na množico poetik (ali pa prav zato) in ne glede na relativno oddaljen čas, ko so bila ta razmišljanja zapisana, torej, v letih 1927 do 1938 in se v tem izboru glasijo: O poeziji / Nujnost poezije / Vprašanja o poeziji / Poezija in abstraktno mišljenje / Govor o estetiki / Prvo predavanje o poetiki / Splošni pojem umetnosti / Estetska invencija.

Kot utemeljitelj sodobne poezije je tudi oče moderne literarne teorije z obsežnim metasistemom raziskovanj in opazovanja procesov pisanja poezije, pa tudi odnosa do proze, do bralca, nalog literarne kritike, jezika, govorice, s katerimi sta se kasneje ukvarjali moderna lingvistika in filozofija jezika, najbolj opazna pri Rolandu Barthesu. Skratka, vpliv je bil neizmeren in daljnoviden, pri čemer pa ne smemo pozabiti na čisti užitek pri prebiranju te neverjetne pustolovščine duha, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov, namreč na osebni ravni vsake poetike in vsakega pesniškega zapisa: Ali kot pravi Valéry:

»Kajti pesnik si, če si prizadeva doseči vrhunec svoje umetnosti, ne more želeti drugega kot vključiti drugo dušo v božansko trajanje svojega harmoničnega življenja, v katerem se skladajo in merijo vse oblike in izmenjujejo responzoriji (oblika liturgičnega petja) vseh čutnih in ritmičnih sil.«

Pri tem bi lahko dejali, da ta citat iz predavanja na univerzi Annales leta 1927 morda bolj velja za Valéryjevo izhodišče med čisto in surovo poezijo, pri čemer pa je treba dodati, da je veliko bolj zanimiva, celo dražljiva prav Valéryjeva surova poezija, ki je dolga leta ostala v zapuščini tako imenovanih Zvezkov.

Paul Valéry je bil praktik, torej pesnik, in hkrati je bil teoretik pesniškega glasu. Nenehno ga je razčlenjeval, precejal, postavljal pod vprašaj različnih zornih kotov ali pogledov, pri tem pa je odpiral nove svetove pojmovanja pesniškega dela. Tisto, o čemer danes govorimo kar nekako običajno, namreč o hibridnosti dela ali o hibridni teksturi, je v svojih slavnih Zvezkih že sam vpeljal, ko je vsako jutro sedel za mizo in pisal o različnih stvareh poezije. V knjigi O poeziji na 104. strani piše:

»Izvajanje pesmi je sama pesem. Zunaj izvajanja so to le še nerazložljivi izdelki, niz čudno vkup postavljenih besed.«

Hibridna tekstura Valéryjevih Zvezkov, prehod od navdiha k intelektu, abstraktni značaj poezije, klasicistična zgradba duha, so v temelju preobrnili dojemanje in razpravljanje o poeziji. K temu so precej pripomogli eseji in predavanja, ki jih je imel po mnogih evropskih deželah iz čisto eksistenčnih razlogov, ko je umrl njegov prijatelj in dobrotnik, pri katerem je bil zaposlen kot osebni tajnik.

Z razvojem tehnike, pravi Valéry, se tudi človeku spreminja življenje (njegovo ravnanje, dejanje), pa tudi umetnosti, ki opušča prvotne konvencije in uvaja nova sredstva izraza.

»Prvotno čustvo« teži k uobličenju, pravi nekje drugje, k ustvarjanju trajne stvari. Umetnik si sposoja sredstva, s katerimi ukroti snov in jo postavi v službo svojih neuporabnih ciljev. Poezija je neuporabna, nima tržne vrednosti in njen smoter ni, da bi koristila, ampak je zgolj pripravljena za neskončnokratno obuditev: »Objekt bo izpolnil svojo nalogo in vrnil, kar mu je bilo zaupano … če je bilo narejeno, da kaj vrne!«, s čimer je mislil na bralca in njegov navdih – »poezija se mora razširiti po vsem bitju ... v celovito igro, ki jo globinsko ureja«. Namen tega proizvajanja idej in dejanj ni spreminjati stvari okrog nas, ampak spreminjati nas same, razbliniti neke vrste notranjo zadrego, še pravi Valéry, s tem pa odpira širok razpon možnosti in raznovrstnosti poetike in mišljenja o poeziji kot vrhunski umetnosti.


18.01.2021

Miha Maurič: Mašinerija mogotcev

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


15.01.2021

Dan gneva

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.01.2021

Iztok Osojnik: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Sanja Rejc.


11.01.2021

Agata Tomažič: Nož v ustih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.01.2021

ur. Luka Vidmar: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.01.2021

David Terčon: Vračanje v gnojnico sanj

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


11.01.2021

Zgodba o treh sestrah

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.01.2021

Forman proti Formanu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.01.2021

Marija Švajncer: Veselje do življenja ali filozofija radoživosti

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta: Ambrož Kvartič in Eva Longyka Marušič


04.01.2021

Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Matjaž Romih.


04.01.2021

Ivo Svetina: Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.


04.01.2021

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


31.12.2020

Leto življenja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.12.2020

Ciril Kosmač: Lovim pomladni veter

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Sanja Rejc.


21.12.2020

Alojz Rebula: Apokrif

Avtor recenzije: Andrej Arko Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.


21.12.2020

Boštjan Videmšek: Plan B

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Boštjan Romih.


21.12.2020

Matea Gorjup: Pišem

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič


14.12.2020

Aleš Berger: Breze

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Barbara Zupan.


14.12.2020

Marko Kravos: Matični vosek

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


14.12.2020

Tomaž Lapajne Dekleva: Zelo kratke zgodbe

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


Stran 63 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov