Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.

Prevedla Varja Balžarosky Antić; Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Izbrana predavanja in eseji Paula Valéryja v knjigi O poeziji so dokaz, kako je mogoče na nekonvencionalen, iznajditeljski način govoriti o poeziji. Ko prebiramo te strani, ne moremo mimo Valéryjeve pronicljivosti in osebne zavzetosti, ki meji že na strast po vsebinski izvedbi elegantnih izpeljav, temelječih na njegovih osebnih izkušnjah pesnika in tudi na eksaktnih vedah.

Če obravnavamo estetiko ali katerokoli drugo dimenzijo, povezano z vprašanji poezije oziroma umetnosti nasploh, se vedno znajdemo v temeljnem območju prevpraševanja, ki mu je Valéry namenil znatne zmožnosti miselnega raziskovanja, in to na najbolj prefinjen način lucidne presoje, ki v marsičem velja tudi danes, ne glede na množico poetik (ali pa prav zato) in ne glede na relativno oddaljen čas, ko so bila ta razmišljanja zapisana, torej, v letih 1927 do 1938 in se v tem izboru glasijo: O poeziji / Nujnost poezije / Vprašanja o poeziji / Poezija in abstraktno mišljenje / Govor o estetiki / Prvo predavanje o poetiki / Splošni pojem umetnosti / Estetska invencija.

Kot utemeljitelj sodobne poezije je tudi oče moderne literarne teorije z obsežnim metasistemom raziskovanj in opazovanja procesov pisanja poezije, pa tudi odnosa do proze, do bralca, nalog literarne kritike, jezika, govorice, s katerimi sta se kasneje ukvarjali moderna lingvistika in filozofija jezika, najbolj opazna pri Rolandu Barthesu. Skratka, vpliv je bil neizmeren in daljnoviden, pri čemer pa ne smemo pozabiti na čisti užitek pri prebiranju te neverjetne pustolovščine duha, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov, namreč na osebni ravni vsake poetike in vsakega pesniškega zapisa: Ali kot pravi Valéry:

»Kajti pesnik si, če si prizadeva doseči vrhunec svoje umetnosti, ne more želeti drugega kot vključiti drugo dušo v božansko trajanje svojega harmoničnega življenja, v katerem se skladajo in merijo vse oblike in izmenjujejo responzoriji (oblika liturgičnega petja) vseh čutnih in ritmičnih sil.«

Pri tem bi lahko dejali, da ta citat iz predavanja na univerzi Annales leta 1927 morda bolj velja za Valéryjevo izhodišče med čisto in surovo poezijo, pri čemer pa je treba dodati, da je veliko bolj zanimiva, celo dražljiva prav Valéryjeva surova poezija, ki je dolga leta ostala v zapuščini tako imenovanih Zvezkov.

Paul Valéry je bil praktik, torej pesnik, in hkrati je bil teoretik pesniškega glasu. Nenehno ga je razčlenjeval, precejal, postavljal pod vprašaj različnih zornih kotov ali pogledov, pri tem pa je odpiral nove svetove pojmovanja pesniškega dela. Tisto, o čemer danes govorimo kar nekako običajno, namreč o hibridnosti dela ali o hibridni teksturi, je v svojih slavnih Zvezkih že sam vpeljal, ko je vsako jutro sedel za mizo in pisal o različnih stvareh poezije. V knjigi O poeziji na 104. strani piše:

»Izvajanje pesmi je sama pesem. Zunaj izvajanja so to le še nerazložljivi izdelki, niz čudno vkup postavljenih besed.«

Hibridna tekstura Valéryjevih Zvezkov, prehod od navdiha k intelektu, abstraktni značaj poezije, klasicistična zgradba duha, so v temelju preobrnili dojemanje in razpravljanje o poeziji. K temu so precej pripomogli eseji in predavanja, ki jih je imel po mnogih evropskih deželah iz čisto eksistenčnih razlogov, ko je umrl njegov prijatelj in dobrotnik, pri katerem je bil zaposlen kot osebni tajnik.

Z razvojem tehnike, pravi Valéry, se tudi človeku spreminja življenje (njegovo ravnanje, dejanje), pa tudi umetnosti, ki opušča prvotne konvencije in uvaja nova sredstva izraza.

»Prvotno čustvo« teži k uobličenju, pravi nekje drugje, k ustvarjanju trajne stvari. Umetnik si sposoja sredstva, s katerimi ukroti snov in jo postavi v službo svojih neuporabnih ciljev. Poezija je neuporabna, nima tržne vrednosti in njen smoter ni, da bi koristila, ampak je zgolj pripravljena za neskončnokratno obuditev: »Objekt bo izpolnil svojo nalogo in vrnil, kar mu je bilo zaupano … če je bilo narejeno, da kaj vrne!«, s čimer je mislil na bralca in njegov navdih – »poezija se mora razširiti po vsem bitju ... v celovito igro, ki jo globinsko ureja«. Namen tega proizvajanja idej in dejanj ni spreminjati stvari okrog nas, ampak spreminjati nas same, razbliniti neke vrste notranjo zadrego, še pravi Valéry, s tem pa odpira širok razpon možnosti in raznovrstnosti poetike in mišljenja o poeziji kot vrhunski umetnosti.