Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2021
Meta Kušar je v pesniški zbirki Zmaj ubesedila nekaj, kar je sila redko v tem času. A ne gre toliko za to, da se o tem ne bi pisalo, gre bolj za veščino, saj je ubesedeno izpisano precizno in s prav posebno lepoto. Ta ni pretirana ali izprijeno v nebo vpijajoča, pač pa razkošna zlasti v izbiri besedišča in miselnosti. Vse to je močno tudi zaradi zelo realnih podob, ki nam jih slika na fine detajle pozorna pesnica, v zadnjih verzih posameznih pesmih pa dodaja poudarjeno izražene pomisleke.
Meta Kušar je leta 2015 za pesniško zbirko Vrt prejela Veronikino nagrado. V zbirki se kaže avtoričin izjemni občutek za zajezitev občutij oziroma trenutkov. V zbirki Zmaj je ta način še bolj odprt, pesmi veliko bolj odpirajo pogled in predstavo o ubesedeni podobi. Verzi tečejo gladko, nekatere pesmi so po dolžini blizu pripovedim. Opuščanje ločil ni konsistentno in ni pogosto, je pa v skladu z razvijanjem pesmi. V pesmi Veliko na primer s ponavljanjem besede pomeni izpelje nepogostost proti razsežnosti samega dejanja: »pomeni mi veliko / če si malo pri meni«. Naslov resda lahko asociira na kaj slabega, če motiv zmaja povežemo z zahodnjaško interpretacijo, a v zbirki gre predvsem za dva vidika. Prvi je motrenje ali varjenje, kot pravi M. Kušar v pesmi Varilka: »Kako praznino vrta naseliti z dišečim cvetjem?« Drugi vidik pa je prav lepota videnega, opazovanega, torej občutenega, Zmaj nas namreč vabi v svet hvaležnosti, lepote besed, odnosov. Za to pa mora biti zaslužen predvsem posameznik oziroma posameznica. Ob nekaterih osebnoizpovednih pesmih je zbirka o obstoju lepega. Tistega, na kar danes skorajda pozabljamo. Za primer navajam verza iz pesmi Zdravilna hrana: »Ko besede naložim na skorjo belega kruha, / postanejo sladke.« Pa vendar vsa lepota in premirje nista večna, kot pravita verza v pesmi Taki majski dnevi: »Srčna vez je čudovita vez, / ampak ne traja.«
Pesnica Meta Kušar nam torej kaže tudi praznino in hladnost sveta. To je kot krik, opozorilo na izrečenost krutega. Posamezni deli namigujejo na prekletstvo, ki ni pozabljeno. Pesmi torej gradijo tudi na mitskem izročilu in poskušajo postati preroške prav v smislu, da sta zloveščost in zloba podobni ognju in zmajevemu repu. Oboje se vrača in kaznuje. Za čuda ti nauki ne delujejo žugajoče ali utilitaristično, prej nas uvedejo v razmislek in presojo o tem, v čem se lahko znajdemo oziroma smo se že kar znašli.
Pesmi v zbirki Zmaj so na nenehni tehtnici in presoji. Ta pa postaja tudi vprašljiva. Zlasti je to pesem Istega dne, v kateri pesnica pravi: »Feminizem lahko manipulira enako kot patriarhat. / Toplo srce, kadar je, žensko in moško, drugemu krila razpre.« Po eni strani avtorica provocira in po drugi strani zagovarja predvsem tradicionalno zagovarjanje moške in ženske energije.
Tomaž Šalamun je o zbirki Jaspis zapisal, da je to najboljša zbirka Mete Kušar doslej. Mirno lahko rečem, da avtorica postaja celo boljša v svojem poetičnem izrazu. Ta je gibek in izbran v jeziku ter tehten v občutenju sveta, ki je lahko lep predvsem v naravi in redki človekovi dobroti, če je že človek človeku postal volk. Dobra poanta zbirke pa je tudi v diametralnosti sveta, ki jo pesnica ves čas podaja skozi zbirko.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2021
Meta Kušar je v pesniški zbirki Zmaj ubesedila nekaj, kar je sila redko v tem času. A ne gre toliko za to, da se o tem ne bi pisalo, gre bolj za veščino, saj je ubesedeno izpisano precizno in s prav posebno lepoto. Ta ni pretirana ali izprijeno v nebo vpijajoča, pač pa razkošna zlasti v izbiri besedišča in miselnosti. Vse to je močno tudi zaradi zelo realnih podob, ki nam jih slika na fine detajle pozorna pesnica, v zadnjih verzih posameznih pesmih pa dodaja poudarjeno izražene pomisleke.
Meta Kušar je leta 2015 za pesniško zbirko Vrt prejela Veronikino nagrado. V zbirki se kaže avtoričin izjemni občutek za zajezitev občutij oziroma trenutkov. V zbirki Zmaj je ta način še bolj odprt, pesmi veliko bolj odpirajo pogled in predstavo o ubesedeni podobi. Verzi tečejo gladko, nekatere pesmi so po dolžini blizu pripovedim. Opuščanje ločil ni konsistentno in ni pogosto, je pa v skladu z razvijanjem pesmi. V pesmi Veliko na primer s ponavljanjem besede pomeni izpelje nepogostost proti razsežnosti samega dejanja: »pomeni mi veliko / če si malo pri meni«. Naslov resda lahko asociira na kaj slabega, če motiv zmaja povežemo z zahodnjaško interpretacijo, a v zbirki gre predvsem za dva vidika. Prvi je motrenje ali varjenje, kot pravi M. Kušar v pesmi Varilka: »Kako praznino vrta naseliti z dišečim cvetjem?« Drugi vidik pa je prav lepota videnega, opazovanega, torej občutenega, Zmaj nas namreč vabi v svet hvaležnosti, lepote besed, odnosov. Za to pa mora biti zaslužen predvsem posameznik oziroma posameznica. Ob nekaterih osebnoizpovednih pesmih je zbirka o obstoju lepega. Tistega, na kar danes skorajda pozabljamo. Za primer navajam verza iz pesmi Zdravilna hrana: »Ko besede naložim na skorjo belega kruha, / postanejo sladke.« Pa vendar vsa lepota in premirje nista večna, kot pravita verza v pesmi Taki majski dnevi: »Srčna vez je čudovita vez, / ampak ne traja.«
Pesnica Meta Kušar nam torej kaže tudi praznino in hladnost sveta. To je kot krik, opozorilo na izrečenost krutega. Posamezni deli namigujejo na prekletstvo, ki ni pozabljeno. Pesmi torej gradijo tudi na mitskem izročilu in poskušajo postati preroške prav v smislu, da sta zloveščost in zloba podobni ognju in zmajevemu repu. Oboje se vrača in kaznuje. Za čuda ti nauki ne delujejo žugajoče ali utilitaristično, prej nas uvedejo v razmislek in presojo o tem, v čem se lahko znajdemo oziroma smo se že kar znašli.
Pesmi v zbirki Zmaj so na nenehni tehtnici in presoji. Ta pa postaja tudi vprašljiva. Zlasti je to pesem Istega dne, v kateri pesnica pravi: »Feminizem lahko manipulira enako kot patriarhat. / Toplo srce, kadar je, žensko in moško, drugemu krila razpre.« Po eni strani avtorica provocira in po drugi strani zagovarja predvsem tradicionalno zagovarjanje moške in ženske energije.
Tomaž Šalamun je o zbirki Jaspis zapisal, da je to najboljša zbirka Mete Kušar doslej. Mirno lahko rečem, da avtorica postaja celo boljša v svojem poetičnem izrazu. Ta je gibek in izbran v jeziku ter tehten v občutenju sveta, ki je lahko lep predvsem v naravi in redki človekovi dobroti, če je že človek človeku postal volk. Dobra poanta zbirke pa je tudi v diametralnosti sveta, ki jo pesnica ves čas podaja skozi zbirko.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov