Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2021
Meta Kušar je v pesniški zbirki Zmaj ubesedila nekaj, kar je sila redko v tem času. A ne gre toliko za to, da se o tem ne bi pisalo, gre bolj za veščino, saj je ubesedeno izpisano precizno in s prav posebno lepoto. Ta ni pretirana ali izprijeno v nebo vpijajoča, pač pa razkošna zlasti v izbiri besedišča in miselnosti. Vse to je močno tudi zaradi zelo realnih podob, ki nam jih slika na fine detajle pozorna pesnica, v zadnjih verzih posameznih pesmih pa dodaja poudarjeno izražene pomisleke.
Meta Kušar je leta 2015 za pesniško zbirko Vrt prejela Veronikino nagrado. V zbirki se kaže avtoričin izjemni občutek za zajezitev občutij oziroma trenutkov. V zbirki Zmaj je ta način še bolj odprt, pesmi veliko bolj odpirajo pogled in predstavo o ubesedeni podobi. Verzi tečejo gladko, nekatere pesmi so po dolžini blizu pripovedim. Opuščanje ločil ni konsistentno in ni pogosto, je pa v skladu z razvijanjem pesmi. V pesmi Veliko na primer s ponavljanjem besede pomeni izpelje nepogostost proti razsežnosti samega dejanja: »pomeni mi veliko / če si malo pri meni«. Naslov resda lahko asociira na kaj slabega, če motiv zmaja povežemo z zahodnjaško interpretacijo, a v zbirki gre predvsem za dva vidika. Prvi je motrenje ali varjenje, kot pravi M. Kušar v pesmi Varilka: »Kako praznino vrta naseliti z dišečim cvetjem?« Drugi vidik pa je prav lepota videnega, opazovanega, torej občutenega, Zmaj nas namreč vabi v svet hvaležnosti, lepote besed, odnosov. Za to pa mora biti zaslužen predvsem posameznik oziroma posameznica. Ob nekaterih osebnoizpovednih pesmih je zbirka o obstoju lepega. Tistega, na kar danes skorajda pozabljamo. Za primer navajam verza iz pesmi Zdravilna hrana: »Ko besede naložim na skorjo belega kruha, / postanejo sladke.« Pa vendar vsa lepota in premirje nista večna, kot pravita verza v pesmi Taki majski dnevi: »Srčna vez je čudovita vez, / ampak ne traja.«
Pesnica Meta Kušar nam torej kaže tudi praznino in hladnost sveta. To je kot krik, opozorilo na izrečenost krutega. Posamezni deli namigujejo na prekletstvo, ki ni pozabljeno. Pesmi torej gradijo tudi na mitskem izročilu in poskušajo postati preroške prav v smislu, da sta zloveščost in zloba podobni ognju in zmajevemu repu. Oboje se vrača in kaznuje. Za čuda ti nauki ne delujejo žugajoče ali utilitaristično, prej nas uvedejo v razmislek in presojo o tem, v čem se lahko znajdemo oziroma smo se že kar znašli.
Pesmi v zbirki Zmaj so na nenehni tehtnici in presoji. Ta pa postaja tudi vprašljiva. Zlasti je to pesem Istega dne, v kateri pesnica pravi: »Feminizem lahko manipulira enako kot patriarhat. / Toplo srce, kadar je, žensko in moško, drugemu krila razpre.« Po eni strani avtorica provocira in po drugi strani zagovarja predvsem tradicionalno zagovarjanje moške in ženske energije.
Tomaž Šalamun je o zbirki Jaspis zapisal, da je to najboljša zbirka Mete Kušar doslej. Mirno lahko rečem, da avtorica postaja celo boljša v svojem poetičnem izrazu. Ta je gibek in izbran v jeziku ter tehten v občutenju sveta, ki je lahko lep predvsem v naravi in redki človekovi dobroti, če je že človek človeku postal volk. Dobra poanta zbirke pa je tudi v diametralnosti sveta, ki jo pesnica ves čas podaja skozi zbirko.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2021
Meta Kušar je v pesniški zbirki Zmaj ubesedila nekaj, kar je sila redko v tem času. A ne gre toliko za to, da se o tem ne bi pisalo, gre bolj za veščino, saj je ubesedeno izpisano precizno in s prav posebno lepoto. Ta ni pretirana ali izprijeno v nebo vpijajoča, pač pa razkošna zlasti v izbiri besedišča in miselnosti. Vse to je močno tudi zaradi zelo realnih podob, ki nam jih slika na fine detajle pozorna pesnica, v zadnjih verzih posameznih pesmih pa dodaja poudarjeno izražene pomisleke.
Meta Kušar je leta 2015 za pesniško zbirko Vrt prejela Veronikino nagrado. V zbirki se kaže avtoričin izjemni občutek za zajezitev občutij oziroma trenutkov. V zbirki Zmaj je ta način še bolj odprt, pesmi veliko bolj odpirajo pogled in predstavo o ubesedeni podobi. Verzi tečejo gladko, nekatere pesmi so po dolžini blizu pripovedim. Opuščanje ločil ni konsistentno in ni pogosto, je pa v skladu z razvijanjem pesmi. V pesmi Veliko na primer s ponavljanjem besede pomeni izpelje nepogostost proti razsežnosti samega dejanja: »pomeni mi veliko / če si malo pri meni«. Naslov resda lahko asociira na kaj slabega, če motiv zmaja povežemo z zahodnjaško interpretacijo, a v zbirki gre predvsem za dva vidika. Prvi je motrenje ali varjenje, kot pravi M. Kušar v pesmi Varilka: »Kako praznino vrta naseliti z dišečim cvetjem?« Drugi vidik pa je prav lepota videnega, opazovanega, torej občutenega, Zmaj nas namreč vabi v svet hvaležnosti, lepote besed, odnosov. Za to pa mora biti zaslužen predvsem posameznik oziroma posameznica. Ob nekaterih osebnoizpovednih pesmih je zbirka o obstoju lepega. Tistega, na kar danes skorajda pozabljamo. Za primer navajam verza iz pesmi Zdravilna hrana: »Ko besede naložim na skorjo belega kruha, / postanejo sladke.« Pa vendar vsa lepota in premirje nista večna, kot pravita verza v pesmi Taki majski dnevi: »Srčna vez je čudovita vez, / ampak ne traja.«
Pesnica Meta Kušar nam torej kaže tudi praznino in hladnost sveta. To je kot krik, opozorilo na izrečenost krutega. Posamezni deli namigujejo na prekletstvo, ki ni pozabljeno. Pesmi torej gradijo tudi na mitskem izročilu in poskušajo postati preroške prav v smislu, da sta zloveščost in zloba podobni ognju in zmajevemu repu. Oboje se vrača in kaznuje. Za čuda ti nauki ne delujejo žugajoče ali utilitaristično, prej nas uvedejo v razmislek in presojo o tem, v čem se lahko znajdemo oziroma smo se že kar znašli.
Pesmi v zbirki Zmaj so na nenehni tehtnici in presoji. Ta pa postaja tudi vprašljiva. Zlasti je to pesem Istega dne, v kateri pesnica pravi: »Feminizem lahko manipulira enako kot patriarhat. / Toplo srce, kadar je, žensko in moško, drugemu krila razpre.« Po eni strani avtorica provocira in po drugi strani zagovarja predvsem tradicionalno zagovarjanje moške in ženske energije.
Tomaž Šalamun je o zbirki Jaspis zapisal, da je to najboljša zbirka Mete Kušar doslej. Mirno lahko rečem, da avtorica postaja celo boljša v svojem poetičnem izrazu. Ta je gibek in izbran v jeziku ter tehten v občutenju sveta, ki je lahko lep predvsem v naravi in redki človekovi dobroti, če je že človek človeku postal volk. Dobra poanta zbirke pa je tudi v diametralnosti sveta, ki jo pesnica ves čas podaja skozi zbirko.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
Neveljaven email naslov