Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Dekleva: Pet za kvartet

01.11.2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Pet za kvartet je v nekaterih ozirih roman o glasbi, temi, ki pri vsestranskem književnem ustvarjalcu Milanu Deklevi ni prisotna prvič in ki ob njegovem poglobljenem ukvarjanju z glasbo ni nič nenavadnega. Ne gre zgolj za naslov in za naslovnico, ki roko na srce nekoliko estetsko neprepričljivo preigrava podobo manjšega godala in ženskega hrbta, temveč tudi za nastopajoče in kraje dogajanja.

Osnova sta dva dela knjige: v prvem, ki se odvija v Salzburgu, spremljamo Klavdija, glasbenega producenta godalnega kvarteta Lajbah, ki tako kot tista trboveljska zasedba išče mednarodno prepoznavnost in preboj. In ja, s priredbami. A Klavdija naposled, ne glede na njegovo mesto v svetu, ne zaposluje toliko glasba, temveč prej čista filozofska vprašanja in nesojena ljubezen do Eve, članice godalnega kvarteta. Čeravno je Klavdij že poročen z Anastazijo.

Eva pa, skupaj z Ljubljano po kateri se giblje, predstavlja osrednjo figuro drugega dela romana – dvotirna struktura se pri pisatelju ne pojavi prvič. Zdi se, da je tu najti kakšen razmislek o glasbi več, a osnova, kljub manjši razrvanosti, ostaja podobna: nekaj filozofije in nekaj čustev. Morda je izrazito pomembno nekaj drugega: če se zdi, da se Klavdij z vizijami Kanta, govorečim psom in osebami, ki ne brez naključja nosijo priimke, kot sta Schelling ali Metternich, v veliki meri potika po fiktivnem, je tega v drugem delu knjige manj, če odmislimo govorečega pajka ali nastop Rozenkranca. Zdi se, da se trdnejša osnova izgrajuje tudi zato, ker se druga polovica večinoma odigrava znotraj realnega kvarteta, ki ga poleg Eve, sestavljajo še Zala, Dragan in Mircea. A to ne pomeni, da bi v drugem delu knjige verjeli prav vsemu. V pripoved se namreč prikrade nedoločen motiv tujega tajnega agenta, ki se zazdi stična točka med paranoidnostjo tega trenutka in nemilostjo, pod katero se lahko znajde na primer umetnost.

Iz zapisanega je razvidno, da je pomembna raven Deklevovega novega romanesknega dela nekakšna literarna igra, implicirana že z igrivim naslovom. Ludistični elementi, mešanje tako imenovanih resnih in manj resnih, visokih in popkulturnih referenc, morda prikličejo kakšen naslov iz spektra literature, kot jo najdemo na primer v ustvarjanju Mateja Krajnca, ki pa je v svojem načinu vendarle radikalnejši. In še ena referenca se mi je prikradla: pogovori ujeti med refleksijo umetnosti in filozofije, ter zapleteni medosebni odnosi lahko zazvenijo kot pogovor iz katerega od filmov Woodyja Allena, še posebej ker se svet in provenienca nastopajočih zdita nekako sorodna.

A pod črto je Dekleva vendar zavezan bolj občim in bolj temeljnim vprašanjem, takim iz jedra (klasične) filozofije. Na tem mestu se pojavi tudi potencialna težava dela Pet za kvartet, saj se marsikaj v svetu romana zdi neupravičeno samoumevno, denimo prav bolj ali manj meščanska provenienca nastopajočih. Kopica naslovljenih vprašanj, najsi gre za mesto kulture v tem časoprostoru, vprašanje spola in homoerotike ali denimo identitete – nacionalne ali katere druge –, med replikami kar nekako zvodeni.

Slednje je morda posledica izrazito drveče narave romana Pet za kvartet, v katerem se sicer ne zgodi zelo veliko, saj velik del besedila zavzemajo refleksije nastopajočih, a se naposled zgodi hitro. Drvenje, ki ga ponazarjajo motiv vožnje po avtocesti, ko se Klavdiju mudi v Ljubljano, ali pa pogosto zvonjenje mobilnih telefonov in nemirno, urno premikanje po mestu, se kaže tudi na slogovni ravni. K opisom se hitro prilepijo bežne besedne igre, jezikovnega okrasja je malo, pogosti pa so tudi hitri dialogi z le malo premori ali, pogojno rečeno, didaskalijami.

Če Milan Dekleva s tovrstnim pristopom po eni strani izkazuje ljubezen do jezika in jezikovnih iger ter odkriva njegovo bogastvo in estetskost, pa se ponekod vendarle zgodi, da je kakšen pasus izpeljan prehitro, morda celo rokohitrsko. Morda to še posebej pride do izraza na mestih, kjer prihaja do najbolj izrazitega mešanja žanrov, referenc in ne nazadnje kulturnih okolij oziroma časov: občasno se zdi, da se med seboj ne prepletejo najbolj uspešno. Ne gre za to, da bi tako različni elementi morali nastopati skladno, saj tega nikakor ni mogoče razumeti kot namen, temveč da med njimi ni zaznati enakovredne zavezanosti k duhu knjige. Čeprav delo postavlja tudi vprašanja o statusu realnosti in resnice, s čimer si zagotavlja vsaj nekaj pravice do tovrstnega kolažiranja, pa s tem vendarle pušča tudi neizkoriščen nivo pripovedi.

Pet za kvartet Milana Dekleve je tekoče branje in pod črto dobrodošla hvalnica zavezanosti umetnosti, jeziku in igri z njima, a bi šel roman ponekod morda lahko nekoliko dlje, še posebej na mestih, kjer skuša ubrati aktualnejše akorde, a jih vpelje pretirano nezavezujoče.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Milan Dekleva: Pet za kvartet

01.11.2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Pet za kvartet je v nekaterih ozirih roman o glasbi, temi, ki pri vsestranskem književnem ustvarjalcu Milanu Deklevi ni prisotna prvič in ki ob njegovem poglobljenem ukvarjanju z glasbo ni nič nenavadnega. Ne gre zgolj za naslov in za naslovnico, ki roko na srce nekoliko estetsko neprepričljivo preigrava podobo manjšega godala in ženskega hrbta, temveč tudi za nastopajoče in kraje dogajanja.

Osnova sta dva dela knjige: v prvem, ki se odvija v Salzburgu, spremljamo Klavdija, glasbenega producenta godalnega kvarteta Lajbah, ki tako kot tista trboveljska zasedba išče mednarodno prepoznavnost in preboj. In ja, s priredbami. A Klavdija naposled, ne glede na njegovo mesto v svetu, ne zaposluje toliko glasba, temveč prej čista filozofska vprašanja in nesojena ljubezen do Eve, članice godalnega kvarteta. Čeravno je Klavdij že poročen z Anastazijo.

Eva pa, skupaj z Ljubljano po kateri se giblje, predstavlja osrednjo figuro drugega dela romana – dvotirna struktura se pri pisatelju ne pojavi prvič. Zdi se, da je tu najti kakšen razmislek o glasbi več, a osnova, kljub manjši razrvanosti, ostaja podobna: nekaj filozofije in nekaj čustev. Morda je izrazito pomembno nekaj drugega: če se zdi, da se Klavdij z vizijami Kanta, govorečim psom in osebami, ki ne brez naključja nosijo priimke, kot sta Schelling ali Metternich, v veliki meri potika po fiktivnem, je tega v drugem delu knjige manj, če odmislimo govorečega pajka ali nastop Rozenkranca. Zdi se, da se trdnejša osnova izgrajuje tudi zato, ker se druga polovica večinoma odigrava znotraj realnega kvarteta, ki ga poleg Eve, sestavljajo še Zala, Dragan in Mircea. A to ne pomeni, da bi v drugem delu knjige verjeli prav vsemu. V pripoved se namreč prikrade nedoločen motiv tujega tajnega agenta, ki se zazdi stična točka med paranoidnostjo tega trenutka in nemilostjo, pod katero se lahko znajde na primer umetnost.

Iz zapisanega je razvidno, da je pomembna raven Deklevovega novega romanesknega dela nekakšna literarna igra, implicirana že z igrivim naslovom. Ludistični elementi, mešanje tako imenovanih resnih in manj resnih, visokih in popkulturnih referenc, morda prikličejo kakšen naslov iz spektra literature, kot jo najdemo na primer v ustvarjanju Mateja Krajnca, ki pa je v svojem načinu vendarle radikalnejši. In še ena referenca se mi je prikradla: pogovori ujeti med refleksijo umetnosti in filozofije, ter zapleteni medosebni odnosi lahko zazvenijo kot pogovor iz katerega od filmov Woodyja Allena, še posebej ker se svet in provenienca nastopajočih zdita nekako sorodna.

A pod črto je Dekleva vendar zavezan bolj občim in bolj temeljnim vprašanjem, takim iz jedra (klasične) filozofije. Na tem mestu se pojavi tudi potencialna težava dela Pet za kvartet, saj se marsikaj v svetu romana zdi neupravičeno samoumevno, denimo prav bolj ali manj meščanska provenienca nastopajočih. Kopica naslovljenih vprašanj, najsi gre za mesto kulture v tem časoprostoru, vprašanje spola in homoerotike ali denimo identitete – nacionalne ali katere druge –, med replikami kar nekako zvodeni.

Slednje je morda posledica izrazito drveče narave romana Pet za kvartet, v katerem se sicer ne zgodi zelo veliko, saj velik del besedila zavzemajo refleksije nastopajočih, a se naposled zgodi hitro. Drvenje, ki ga ponazarjajo motiv vožnje po avtocesti, ko se Klavdiju mudi v Ljubljano, ali pa pogosto zvonjenje mobilnih telefonov in nemirno, urno premikanje po mestu, se kaže tudi na slogovni ravni. K opisom se hitro prilepijo bežne besedne igre, jezikovnega okrasja je malo, pogosti pa so tudi hitri dialogi z le malo premori ali, pogojno rečeno, didaskalijami.

Če Milan Dekleva s tovrstnim pristopom po eni strani izkazuje ljubezen do jezika in jezikovnih iger ter odkriva njegovo bogastvo in estetskost, pa se ponekod vendarle zgodi, da je kakšen pasus izpeljan prehitro, morda celo rokohitrsko. Morda to še posebej pride do izraza na mestih, kjer prihaja do najbolj izrazitega mešanja žanrov, referenc in ne nazadnje kulturnih okolij oziroma časov: občasno se zdi, da se med seboj ne prepletejo najbolj uspešno. Ne gre za to, da bi tako različni elementi morali nastopati skladno, saj tega nikakor ni mogoče razumeti kot namen, temveč da med njimi ni zaznati enakovredne zavezanosti k duhu knjige. Čeprav delo postavlja tudi vprašanja o statusu realnosti in resnice, s čimer si zagotavlja vsaj nekaj pravice do tovrstnega kolažiranja, pa s tem vendarle pušča tudi neizkoriščen nivo pripovedi.

Pet za kvartet Milana Dekleve je tekoče branje in pod črto dobrodošla hvalnica zavezanosti umetnosti, jeziku in igri z njima, a bi šel roman ponekod morda lahko nekoliko dlje, še posebej na mestih, kjer skuša ubrati aktualnejše akorde, a jih vpelje pretirano nezavezujoče.


18.10.2019

Deževen dan v New Yorku

V zadnjem letu in pol se je o Woodyju Allenu in njegovem zadnjem, že petdesetem celovečernem filmu, pod katerega se je podpisal kot režiser in scenarist, pogosto in veliko govorilo. Žal pa te, na trenutke močno razgrete debate, v središče niso postavljale samega dela in njegove več kot pet desetletij trajajoče in nadvse plodne ustvarjalne kariere, pač pa so se skoraj izključno usmerjale le na obtožbe o nadlegovanju, ki jih je izrekla njegova posvojenka. In čeprav je bil Allen kasneje na sodišču oproščen, sta tako on kot njegovo delo doživela svojski linč. Tako Deževen dan v New Yorku še danes ni dočakal ameriške distribucije, Allenu pa so se javno »odrekli« tudi posamezni igralci, ki so nastopili v filmu. Čeprav je seveda potrebno vse tovrstne obtožbe vzeti nadvse resno in jih raziskati, pa se tokratni napad na Allena, ki so ga uprizorili nekateri preveč zagreti člani gibanja #metoo, še posebno po oprostitvi sodišča zdi le izprijeni »lov na čarovnice«. O tem nenazadnje pričajo tudi sicer zadržane, a nedvoumne izjave nekaterih drugih posameznikov, ki so sodelovali pri Allenovem filmu in ki so se javno izrekli proti gonji, ki jo je ameriška javnost uperila proti Allenu. Pri tem pa je še najbolj žalostno to, da je glavna žrtev celotnega dogodka pravzaprav le njegovo delo, ta znova sočni in duhoviti, v okvir žanra romantične komedije zaviti poklon eni Allenovih največjih ljubezni, mestu New York. Čeprav se nam je zdelo skoraj nemogoče, da bi nas nekdo, ki ga spremljamo že toliko časa in tako intenzivno, kakor prav Woodyja Allena, znova presenetil, pa se je zgodilo prav to. Deževen dan v New Yorku je sicer tipično Allenovo delo. Celo tako zelo tipično, da ga je z opisom težko ločiti od ostalih: mladi par zaljubljencev se v živahnem in pasti polnem urbanem okolju velemesta skozi različne peripetije oddaljuje in znova približuje, pogreva svojo ljubezen in išče razloge, s katerimi bi opravičil »izdajo« partnerja, na koncu pa se prek trenutka samospoznanja, no, vsaj enega izmed zaljubljencev, oba zavesta nezmožnosti njunega razmerja in odkorakata vsak na svojo stran. Zgodba je podobna zgodbam mnogih drugih Allenovih filmov. Toda liki, med katerimi seveda v ospredje stopata mlada Gatsby in Ashleigh, ki ju tako čudovito in pristno, doživeto, utelesita Timothée Chalamet in Elle Fanning, so znova tako edinstveno, živo in barvito zasnovani, kakor jih pri Allenu že dolgo nismo videli. K temu dodajte še obvezno samoironiziranje ter jedke, ostre bodice, ki jih Allen usmerja v privilegirane člane družbene elite, najsi bo intelektualne ali ekonomske, in dobili bomo sočno, iskrivega humorja polno delo, ki se uvršča vsaj med njegova najboljša dela zadnjega desetletja ali kaj več.


18.10.2019

Pogovor z režiserjem Dejanom Baboskom in ocena filma Preboj

Marca 1945 se glavnina nemške vojske z Balkana umika proti severu in pri tem naleti na skupino partizanov, ki se pred divizijo v dolinah zateče na Menino planino, ter jih obkoli. Izčrpanim četam se uspe po krajši bitki pod vodstvom Franca Severja - Frante skoraj brez izgub izviti iz nemškega obroča. Po 75 letih se Franta s preostankom preživelih soborcev spominja tega dogodka. V slovenski kinematografiji je partizanski film pomemben, samosvoj žanr. Nekatera izmed največjih del te filmske zvrsti so ustvarili avtorski velikani, kot so bili Štiglic, Klopčič in Duletič. Film Preboj, ki ga kot režiser in soscenarist podpisuje Dejan Babosek, omenjati v tem kontekstu je svetoskrunstvo. Ob prizanesljivem pristopu bi celovečerec označil za naiven, ljubiteljski poskus zgodovinske inscenacije, z resnejšimi merili pa bi dejal, da filmski umetnosti dela silo. Ponekod deluje kot nenamerna parodija, ali vsaj huda karikatura: ko pokaže partizanski obraz, se zaslišijo milo zveneče violine, ko pokaže nemškega, grozeče bobnenje. In na tej ravni je tudi karakterizacija: iz brezoblične gmote partizanov, ki so vsi predani stvari in potrpežljivo požrtvovalni, izstopa edino Franta v interpretaciji Domna Valiča, ki kaže s svojimi resnobno stisnjenimi ustnicami vse breme odgovornosti. Toda Preboj je vendarle zanimiv, ker kot simptom razkriva resnico o narodnoosvobodilnem boju, ki je bil sestavljen tudi iz bežanja, skrivanja, izmikanja, občasnega izzivanja in kakšne praske, pa spet pobegov in porazov do končnega vkorakanja v izpraznjeno Ljubljano ... Dražgoška bitka je bila obupen fiasko, ki je za sabo pustil opustošenje in civilne žrtve, Pohorski bataljon vojaška katastrofa. Ampak vse to se lepo vklaplja v stanje duha dominantne slovenske kulturosfere, ki je pretežno 'luzerska'. Recimo, naš največji, literarno vrhunski ep slavi brezupen boj, poraz in vdanost v usodo, za svoj moto pa si je citat iz njega, torej iz Prešernovega Krsta pri Savici, vzel tudi Preboj. Vse to seveda ne pomeni, da te zgodbe »strahu in poguma«, kot bi zapisal Kocbek, niso vredne obravnave – to dokazujejo tudi v uvodu omenjeni cineasti, izpostavljam le prevladujočo mentaliteto. Imamo pa Slovenci v zgodovini vsaj dve veličastni, zmagoviti zgodbi. Junak prve je grof Andrej Turjaški, poveljnik kranjskih čet, ki so konec 16. stoletja v bitki pri Sisku premagale trikrat večjo turško vojsko ter tako zaustavile prodor islama v Evropo. Junakinja druge je Teritorialna obramba Republike Slovenije, ki je konec 20. stoletja skoraj neoborožena porazila in pregnala okupatorsko Jugoslovansko ljudsko armado iz Slovenije. Za prvo ve le malokdo, druga nima omembe vredne upodobitve. Živimo pač v časih, ko bi bilo izpostavljanje teh zgodb nekaj politično sila nekorektnega, v nasprotju s signaliziranjem vrlin z ljubiteljsko partizanščino.


18.10.2019

Kromatika 3

Pred novembrsko turnejo po Južni Ameriki so Simfoniki RTV Slovenija sinoči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru abonmaja Kromatika gostili španskega dirigenta Roberta Gonzáleza-Monjasa ter južnokorejsko pianistko Yeol Eum Son. Nekaj vtisov s koncerta je strnil Lovrenc Rogelj.


11.10.2019

SNG Nova Gorica - Iztok Mlakar: Tutošomato

SNG Nova Gorica, Gledališče Koper Iztok Mlakar: Tutošomato Premiera 10. oktober 2019, SNG Nova Gorica, veliki oder 18. oktober 2019, Gledališče Koper Režiser Vito Taufer Asistentka režiserja Tereza Gregorič Avtor besedil in glasbe songov Iztok Mlakar Scenograf Voranc Kumar Kostumograf Matic Hrovat Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Oblikovalec zvoka Borut Čelik Igrajo Urška Taufer, Tjaša Hrovat, Patrizia Jurinčič Finžgar, Luka Cimprič, Žiga Udir, Rok Matek, Matija Rupel, Matjaž Švagelj, David Šuligoj, Roman Kobal V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so premierno uprizorili novo besedilo Iztoka Mlakarja Tutošomato. Avtor je tudi prispeval izvirne pesmi. Predstavo v koprodukciji omenjenega gledališča Gledališča Koper je režiral Vito Taufer. Naslov Tutošomato pomeni »vse v vsem« oziroma »konec koncev«, nanaša pa se na problematične odnose med liki. Dramske osebe so smešne pošasti, je povedal Iztok Mlakar: »S svojimi načrti, s svojimi zarotami, s svojimi neumnostmi, ko se hočejo okoristiti, nekaj vzeti, nekaj dobiti; smešni so v svojem narcisizmu; vsak je devianten na svoj način.« Komedija predstavi starega mafijca in njegove tri hčerke, ki jih ne obvlada. Ogledala si jo je Ivana Zajc. Fhttps://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2019061209215829/oto: Peter Uhan


13.10.2019

SNG Drama Ljubljana - Pogovori o ljubezni

SNG Drama Ljubljana Koproducent Kraljevsko pozorište Zetski dom, Cetinje Pogovori o ljubezni Avtorji besedila so ustvarjalci uprizoritve premieri 14. september 2019 Kraljevsko pozorište Zetski dom na Cetinju, 12. oktober 2019 veliki oder SNG Drama Ljubljana Režiser Jernej Lorenci Dramaturg Matic Starina Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Branko Rožman Koreograf Gregor Luštek Oblikovalci svetlobe Jernej Lorenci, Branko Hojnik, Juš Zidar Lektorica Tatjana Stanič Korepetitorica in svetovalka za petje Zvezdana Novaković Asistent režije in producent Juš Zidar Asistentka kostumografinje Bernarda Popelar Lesjak Igrajo Barbara Folchitto, Daniele Gaggianesi, Janez Škof, Jelena Laban, Karmen Bardak, Krist Lleshi, Maruša Majer, Matia Llupa, Srdjan Grahovac, Zvezdana Novaković Ljubljana je po septembrskih uprizoritvah na Cetinju druga postaja na poti mednarodne koprodukcije projekta z naslovom Pogovori o ljubezni. Nastal je v okviru in s podporo evropskega programa Interreg z igralci iz Črne Gore, Slovenije, Italije in Albanije, z režiserjem Jernejem Lorencijem in njegovo ekipo. Vtise s premiere je strnil Dušan Rogelj. Foto: http://www.drama.si/repertoar/delo?id=3313 Na fotografiji: Jelena Laban, Janez Škof, Krist Lleshi in Matia Llupa Foto: Duško Miljanić


14.10.2019

Slavko Pregl in Leon Pogelšek: Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


14.10.2019

Ivan Antić: Membrane, membrane

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


14.10.2019

Marija Švajncer: Igralca

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


14.10.2019

Daniela Dvořáková: Barbara Celjska

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2019

Mestno gledališče ljubljansko - Ben Jonson, Stefan Zweig: Volpone

Ben Jonson, Stefan Zweig Volpone 1605, 1926 Črna komedija Premiera: 10. oktober 2019 Prevajalec (Ben Jonson) Janez Menart Prevajalka (Stefan Zweig) Mojca Kranjc Avtor priredbe, režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe Diego de Brea Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumograf Leo Kulaš Avtor videa Izidor Farič Lektorica Barbara Rogelj Asistentka kostumografa (študijsko) Lara Kulaš Igrajo Primož Pirnat, Jaka Lah, Gašper Jarni, Jožef Ropoša, Jernej Gašperin, Ana Pavlin k.g., Tanja Dimitrievska, Matej Zemljič, Mario Dragojević k. g., Boris Kerč Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro Volpone; komedijo Bena Jonsona o pohlepu so v Angliji prvič uprizorili leta 1605. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Jonsonovega Volponeja predelal Stefan Zweig; poenostavil ga je, prestavil v prozo in dodal srečen konec. Avtor priredbe in režiser tokratne uprizoritve je Diego de Brea. Vtise po premieri Volponeja na velikem odru Mestnega gledališča je strnila Staša Grahek. Na fotografiji Jaka Lah, Primož Pirnat Avtor Peter Giodani


05.10.2019

SNG Drama Ljubljana - Amelia E.

Drama SNG Ljubljana – Mala drama Amelia E. Na osnovi besedila Preživela Maje Gal Štromar Krstna uprizoritev Premiera 4. oktober 2019 Režiser Dorian Šilec Petek Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Lektor Arko Dramaturška sodelavka in asistentka režiserja Urša Adamič Oblikovalka luči Mojca Sarjaš Igra Zvezdana Mlakar Uprizoritveno različico besedila je oblikovala ekipa. Še veste, kdo je prvi z motornim letalom preletel Atlantik? Seveda … (Charles Lindberg, pisalo se je leto 1927) In kdaj se je tega podviga samostojno lotila ženska? Ne bi vedeli? Samo pet let po Lindbergu (1932) je v prvem poskusu to uspelo Amelii Earhart, pri 35. letih že slavni letalki in nosilki več rekordov. Manj znano, pa sila zanimivo življenjsko zgodbo o drzni in neustavljivi Amelii – (preminila je v nesreči leta 1937, četrtino poti pred koncem etapnega poleta okoli sveta) – je v Mali drami v obliki monodrame izvedla igralka Zvezdana Mlakar. Uprizoritev je pripravil režiser Dorian Šilec Petek s sodelavkami, ogledal si jo je tudi Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3318


07.10.2019

Jože Snoj: Stihožitja in distonije

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


07.10.2019

Franjo Frančič: Vzemi me k sebi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


07.10.2019

Norman Ohler: Popolna omama

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Aleksander Golja.


07.10.2019

Luan Starova: Čas koz

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


04.10.2019

Simfoniki s pianistom Dejanom Lazićem

Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.


04.10.2019

Joker

Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...


04.10.2019

Oroslan

Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...


30.09.2019

Koncert

V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.


30.09.2019

France Pibernik, Zorko Simčič: Dohojene stopinje

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.


Stran 80 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov