Prevedla Urša Zabukovec; Novo mesto : založba Goga, 2021

Fjodor Mihajlovič Dostojevski se je pisanja feljtonov lotil, ko se je kot mlad pisatelj spoprijemal z ustvarjalnimi in finančnimi težavami. Feljton z naslovom Peterburški letopis je pisal za revijo Sankt-Peterburgskie vedomosti spomladi 1847. Predmet njegovega kritičnega in posmehljivega pisanja je predvsem višji družbeni sloj peterburškega prebivalstva in njihov način življenja, ki ga vznemirjajo predvsem žgoče aktualne novice, danes bi temu brez pretiravanja rekli trači. Po pisateljevem mnenju so najbolj razširjeni v številnih majhnih krožkih, katerih člani svojo dolgočasno družabnost, ko piše, preživljajo »med spletkami in zehanjem«. Razveseljujejo jih predvsem opera in plesi v maskah, ob prvih pomladanskih sončnih žarkih pa se odpravijo v svoje dače na podeželju. Nad razsvetljenstvom se navdušujejo zaradi evropske materialne blaginje, sami pa gojijo so mračnjaštvo, nezadovoljstvo nad samim seboj, skepticizem in nekakšno vzhodnjaško predestinacijo. V življenju se ne znajo sprostiti, si odpočiti in uživati, saj vse to jemljejo kot dolžnost, ki naj bi bila zahtevno in naporno opravilo.

Mladi Dostojevski je kritičen do tedanjega ruskega razumevanja Evrope, ta pa bralca spominja tudi na sodobno rusko dojemanje Evrope. Ko se pisatelj sproščeno sprehaja po Peterburgu, se mu porajajo vprašanja o pomenu in koristnosti umetnosti, saj prebivalci po njegovem niti ne slutijo, »da življenje pomeni iz samega sebe narediti umetniško delo«, in da so njegova vrednota in njegovo delovanje skupni interesi. Tu pisatelj postavi pomembno razliko med dejavnim oziroma ustvarjalnim človekom, ki dela v dobro družbe, in sanjačem, ki se umika v svet fantazije. To nasprotje upodablja tudi v poznejših delih. Prevajalka Urša Zabukovec v spremni besedi pomenljivo ugotavlja, da je Peterburški rokopis »v nekem smislu pisateljevo ustvarjalno naročje, kalilnica sloga, tipov in idej tako za literarne kot publicistične tekste«.

Povest Bele noči je bila prvič objavljena leta 1848 v reviji Otečestvennye zapiski. Kompozicijska členitev na noči, ne na poglavja, ima bogato tradicijo v literaturi romantike. V povesti je osrednja oseba brezimni pripovedovalec, nekakšen »sanjač« in »nočna mora«. Nekega večera v Peterburgu opazi ob rečnem kanalu dekle, ki jo nadleguje vinjen moški. Pristopi k dekletu in odžene vsiljivca ter jo pospremi do njenega doma. Če si želi še srečevati z njo, ji mora obljubiti, da se ne bo zaljubil vanjo. Ona namreč pričakuje zaročenca, ki ji je zagotovil, da se bo po letu dni vrnil v njen objem. Pripovedovalec priseže, da si želi le »bratsko sočutje«, ona pa želi od njega »bratski nasvet«. Toda sčasoma nastane konflikt med bratstvom in izključujočo ljubeznijo, ki se razplete v štirih nezaporednih nočeh. V tretji noči pripovedovalec ne vzdrži in Nastenjki, tako je dekletu ime, izpove ljubezen ter ji hkrati očita zaledenelo srce. Izkaže se, da bratska ljubezen ni uresničljiva, realnost je le izključujoča ljubezen.

Motiv o bratstvu je povzet po masonskem razumevanju vesoljnega bratstva, ugotavlja Urša Zabukovec. Dostojevski je namreč Bele noči posvetil prijatelju in pesniku Pleščejevu, prostozidarju in avtorju masonskih himen, tako da v knjigi najdemo več tovrstnih motivov. Povezave Dostojevskega z masoni še do danes ostajajo uganka. V literarni vedi šele v zadnjem času posvečajo pozornost njegovim zgodnjim delom in jih označujejo za pomembna in zanimiva ter jih po strukturi primerjajo s pisateljevimi poznejšimi deli, za katere je značilna povezana zgodba na zunanji, sižejski ravni, medtem ko se idejna vsebina navezuje na svetopisemske epizode in junake, ki dajejo smisel dogajanju. V zgodnjih delih pa je zgodba nezapletena in povezana ter anagoška, zunanja čutno-nazorna raven pa nepovezana ali nelogična, kar spominja na zgradbo gnostičnih spisov.