Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere: Eva Longyka Marušič
Ljubljana : Škuc, 2021
Prva asociacija, v jezikovnem smislu, ob naslovu druge pesniške knjige Nine Dragičević To telo, pokončno je dramsko besedilo Simone Semenič To jabolko, zlato, nastalo leta 2016, ki je leta 2019 doživelo krstno gledališko uprizoritev v režiji Primoža Ekarta. Ni naključje. In ni na prvo žogo. To telo, pokončno je monodramsko in monodramatično besedilo, ki v avtoričini glasovni interpretaciji, pisano je namreč v prvi osebi ednine, in v postavitvi pred občinstvom deluje kot slemovski nastop, poezija v živo. Ko smo po letu 2000 v Ljubljani kot prvi v Sloveniji uvajali tradicijo zakajenih ameriških pubov, kjer se je govoril »slam poetry«, in v okviru LUD Literatura organizirali prve ljubljanske pesniške sleme, se je poezija držala še precej pokončno, da ne rečem vzvišeno in zadržano. Le redki pesniki so se preizkusili v živem odrskem nastopanju pred občinstvom. Toliko let za tem, ko sem Nino Dragičević, sociologinjo, zvočno glasbenico in pesnico, prvič slišala nastopati z njeno poezijo, je bilo takoj jasno, da sta za upodabljanje v živo potrebna pretečeni čas in glasbeni občutek za ritem. Doseže se ga seveda tudi in predvsem s ponavljanji, kopičenji. To Nina Dragičević zna. In nas kakor njena glasba zapelje.
Ob tihem branju knjige To telo, pokončno zlahka zaslišiš pesničin glas in njeno interpretiranje; če si avtorico le enkrat slišal, je takoj prepoznavna. To je potrdila tudi nagrada občinstva na Pesniškem turnirju 2018 v Mariboru, ki je bila izjemoma podeljena nagrajenki žirije. V prvem besedilu preberemo: nikdar pozabljena; malo naprej: uvožena dostavljena / in suha roba / suha veja, na koncu pa: telo molčeče / telo / ona.
V tem 'besedilu na eno sapo' se izriše lok od molčečega do pokončnega telesa. V enem dihu se izkričijo bes, jeza in upiranje tako imenovanega družbenega telesa. Poudarek mora biti nujno na ednini. Namreč, izjavljalni položaj subjektke oziroma govorke je proč od vsega in vseh. Kot bi anahronistično ponovili že znano pozicijo samotnega subjekta napram »grdega« sveta, kakor smo študijsko analizirali poezijo. Neizprosne subjektkine lastnosti in kategorije, kot so samost, samota in izvzetost iz sveta, imajo samo eno izjemo, in to je omemba osebe Ljúbav ali nagovorni »ti« zanj oz. zanjo. S tem se knjiga nanaša na prvenec, ki se začne s konceptom »telo mina«, in druga knjiga prvo nadaljuje. Tudi z naslovnico komunicira z zunanjo podobo prvenca Ljubav reče greva – tako z nadgradnjo tipografije kot pesničinim portretom, na katerem se v obeh primerih vidi le eno oko. V To telo, pokončno so tudi ležeče izpisani nekateri citati iz Ljubav reče greva. Da obstaja ta Ljubav, da je, da se subjektka nanj oziroma nanjo obrača, je za bralca, vsaj zame je bilo, odrešujoče, saj predstavlja zadnje upanje, poslednje zatočišče, uteho v obliki erotično-partnerske bližine, doma, ljubezni v času povsem ponorelega in neizprosnega sveta.
Vendar, blizu norosti je tudi način prikazovanja soočenja s problemi tega sveta. Iskreno povedati neposredno vse, kar ti pade na misel, popolnoma osvobojeno vseh filtrov, ki jih socializacijsko uporabljamo za družbeno sprejemljivo komuniciranje in obnašanje – vse to me spominja na argentinski film Re loca. V komediji se protagonistka Pilar odloči narediti konec konformističnemu goltanju prek očiščevalnega rituala. Govorka v knjigi To telo, pokončno, ki se zajedljivo obregne med drugim tudi v koncept osebne rasti in preobrazbe, bruha ogenj in jezo na vse, edina izjema je Ljubav. To kontrastno črno-belo slikanje ter agresivno izločanje in obsojanje je značilno za slemanje in poezijo v živo, saj tudi s tem slemar doseže simpatiziranje z občinstvom. Čeprav nekoč trdno razločevalna meja med poezijo in slemovsko poezijo postaja vse bolj porozna, še vedno mislim, da razkorak obstaja in da nekateri prijemi spominjajo na lastnosti in značilnosti pesniških besedil, ki so primarne za govorjeno pesem, pripovedovanje: zvočna plat, ritem s ponavljanjem, vrtoglavo kopičenje skoraj do onemoglosti. Po drugi strani se mi zdijo takšna besedila, ko so zapisana, neprečiščena, z ogromno mašil in prav s tem imitirajo dramski monolog. V zbirki Ljubav reče greva gre smiselno ena prav na račun metaforike in pomena:
najprej jezik metafora, potem jezikovna metafora, dve metafori, pomen pa na giljotini, v kopicah pregovorov in rekov, ki jih, tega mi ni težko priznati, preziram.
Tudi v obravnavanem primeru je jezik občasno obogaten s hrvaščino in angleškimi izrazi, mestoma pa je pravopis zapacan. Razumem namerni del, saj ima učinek govora, vendar velja biti pri zapisu skladen s pravopisno normo (na primer: kalejdoskopski se napiše z j in ne z i, javka z v ne z u).
In če se vrnem na začetek, kjer sem omenila asociacijo na To jabolko, zlato. Ni naključje. To telo, pokončno ni sorodno le z naslovom, ampak tudi z zasukom paradigme. Če naj bi To jabolko, zlato govorilo o ženski plati seksualnosti in govori o določenem tipu sodobne ženske in govori predvsem grobo, neposredno, tudi surovo in točno tako, kakor bi govoril ali hotel slišati moški iz svoje pozicije, samo da govori ženska, ker si zdaj upa, tako To telo, pokončno seveda govori o sodobnem kriku pesnice umetnice v današnjem položaju. Gre za bruhanje monologa od Naše žene do jeznega in razkačenega odziva na današnji utrip. Vendar je to eden od načinov. Poleg neposrednosti je precej agresiven, izključujoč, ciničen, zajedljiv (vaše avtentično gonilna sila uničenja, beremo na 53. strani), tudi izključevalen (do strejtov), uničevalen (kjer misel na razkroj je naše vezivo, beremo 59. na strani) in glas besedne vojščakinje 2021. Na 84. strani beremo:
ozaveščena in upravičeno ohola / v resnici pa svakojake bednosti maštam / pljuvam po družinah in si jo želim / rogam se skupinskim plesom / in kaj
nato ne plešem / k njej se tiščala in k meni ona / pa je rekla čisto sva sami / pa kako nama je lepo / vsakič bi kar kaj razbila / z motorko pa take fore / pa tega ne smem zapisati / kao mirovniška / kao zgled.
Iz vsega hudournika monoloških in notranje monoloških besed je v govoru vojščakinje besed zaznati tudi krhkost, bolečino, zapakirano v cinizem, na več mestih na primer o nasledstvu: suha veja (stran 13); samo ničesar za menoj (stran 47); za nami nikogar […] nam ne more za nikogar biti mar tako zelo skupne / skoz nekaj zaljubljene pa skregane (stran 56); nobenih odtisov nobenih zapuščin (stran 59). Tematiziranju telesa, ki je pri slovenskih pesnicah in pesnikih v zadnjem obdobju precej pogosto, vendar tudi sporadično, se je posvetila tudi Nina Dragičević in ga v knjigi zarisala od širše družbenih kontekstov, ob reviji Naša žena, prek zasebnosti in intime do pojmovanja, značilnega za okvir L-scene, do katere je skrajno kritična, kar smo brali tudi že pri Nataši Velikonja, in zajedljiva, tako kot tudi do vsega drugega njo obkrožajočega. Pokončno telo gleda pred seboj zdajšnji trenutek in je v odnosu z jezikom kritično, sočno, jezno. Ne pozabimo na mavrico – da je, je iz različnih barv. In morda le namig, če bi se koga ob branju polastil občutek krivde ali nepripadanja. Če parafraziram avtorico, lahko mirne vesti sklenem: Kjer je ta knjiga konveksna, jaz nisem konkavna.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere: Eva Longyka Marušič
Ljubljana : Škuc, 2021
Prva asociacija, v jezikovnem smislu, ob naslovu druge pesniške knjige Nine Dragičević To telo, pokončno je dramsko besedilo Simone Semenič To jabolko, zlato, nastalo leta 2016, ki je leta 2019 doživelo krstno gledališko uprizoritev v režiji Primoža Ekarta. Ni naključje. In ni na prvo žogo. To telo, pokončno je monodramsko in monodramatično besedilo, ki v avtoričini glasovni interpretaciji, pisano je namreč v prvi osebi ednine, in v postavitvi pred občinstvom deluje kot slemovski nastop, poezija v živo. Ko smo po letu 2000 v Ljubljani kot prvi v Sloveniji uvajali tradicijo zakajenih ameriških pubov, kjer se je govoril »slam poetry«, in v okviru LUD Literatura organizirali prve ljubljanske pesniške sleme, se je poezija držala še precej pokončno, da ne rečem vzvišeno in zadržano. Le redki pesniki so se preizkusili v živem odrskem nastopanju pred občinstvom. Toliko let za tem, ko sem Nino Dragičević, sociologinjo, zvočno glasbenico in pesnico, prvič slišala nastopati z njeno poezijo, je bilo takoj jasno, da sta za upodabljanje v živo potrebna pretečeni čas in glasbeni občutek za ritem. Doseže se ga seveda tudi in predvsem s ponavljanji, kopičenji. To Nina Dragičević zna. In nas kakor njena glasba zapelje.
Ob tihem branju knjige To telo, pokončno zlahka zaslišiš pesničin glas in njeno interpretiranje; če si avtorico le enkrat slišal, je takoj prepoznavna. To je potrdila tudi nagrada občinstva na Pesniškem turnirju 2018 v Mariboru, ki je bila izjemoma podeljena nagrajenki žirije. V prvem besedilu preberemo: nikdar pozabljena; malo naprej: uvožena dostavljena / in suha roba / suha veja, na koncu pa: telo molčeče / telo / ona.
V tem 'besedilu na eno sapo' se izriše lok od molčečega do pokončnega telesa. V enem dihu se izkričijo bes, jeza in upiranje tako imenovanega družbenega telesa. Poudarek mora biti nujno na ednini. Namreč, izjavljalni položaj subjektke oziroma govorke je proč od vsega in vseh. Kot bi anahronistično ponovili že znano pozicijo samotnega subjekta napram »grdega« sveta, kakor smo študijsko analizirali poezijo. Neizprosne subjektkine lastnosti in kategorije, kot so samost, samota in izvzetost iz sveta, imajo samo eno izjemo, in to je omemba osebe Ljúbav ali nagovorni »ti« zanj oz. zanjo. S tem se knjiga nanaša na prvenec, ki se začne s konceptom »telo mina«, in druga knjiga prvo nadaljuje. Tudi z naslovnico komunicira z zunanjo podobo prvenca Ljubav reče greva – tako z nadgradnjo tipografije kot pesničinim portretom, na katerem se v obeh primerih vidi le eno oko. V To telo, pokončno so tudi ležeče izpisani nekateri citati iz Ljubav reče greva. Da obstaja ta Ljubav, da je, da se subjektka nanj oziroma nanjo obrača, je za bralca, vsaj zame je bilo, odrešujoče, saj predstavlja zadnje upanje, poslednje zatočišče, uteho v obliki erotično-partnerske bližine, doma, ljubezni v času povsem ponorelega in neizprosnega sveta.
Vendar, blizu norosti je tudi način prikazovanja soočenja s problemi tega sveta. Iskreno povedati neposredno vse, kar ti pade na misel, popolnoma osvobojeno vseh filtrov, ki jih socializacijsko uporabljamo za družbeno sprejemljivo komuniciranje in obnašanje – vse to me spominja na argentinski film Re loca. V komediji se protagonistka Pilar odloči narediti konec konformističnemu goltanju prek očiščevalnega rituala. Govorka v knjigi To telo, pokončno, ki se zajedljivo obregne med drugim tudi v koncept osebne rasti in preobrazbe, bruha ogenj in jezo na vse, edina izjema je Ljubav. To kontrastno črno-belo slikanje ter agresivno izločanje in obsojanje je značilno za slemanje in poezijo v živo, saj tudi s tem slemar doseže simpatiziranje z občinstvom. Čeprav nekoč trdno razločevalna meja med poezijo in slemovsko poezijo postaja vse bolj porozna, še vedno mislim, da razkorak obstaja in da nekateri prijemi spominjajo na lastnosti in značilnosti pesniških besedil, ki so primarne za govorjeno pesem, pripovedovanje: zvočna plat, ritem s ponavljanjem, vrtoglavo kopičenje skoraj do onemoglosti. Po drugi strani se mi zdijo takšna besedila, ko so zapisana, neprečiščena, z ogromno mašil in prav s tem imitirajo dramski monolog. V zbirki Ljubav reče greva gre smiselno ena prav na račun metaforike in pomena:
najprej jezik metafora, potem jezikovna metafora, dve metafori, pomen pa na giljotini, v kopicah pregovorov in rekov, ki jih, tega mi ni težko priznati, preziram.
Tudi v obravnavanem primeru je jezik občasno obogaten s hrvaščino in angleškimi izrazi, mestoma pa je pravopis zapacan. Razumem namerni del, saj ima učinek govora, vendar velja biti pri zapisu skladen s pravopisno normo (na primer: kalejdoskopski se napiše z j in ne z i, javka z v ne z u).
In če se vrnem na začetek, kjer sem omenila asociacijo na To jabolko, zlato. Ni naključje. To telo, pokončno ni sorodno le z naslovom, ampak tudi z zasukom paradigme. Če naj bi To jabolko, zlato govorilo o ženski plati seksualnosti in govori o določenem tipu sodobne ženske in govori predvsem grobo, neposredno, tudi surovo in točno tako, kakor bi govoril ali hotel slišati moški iz svoje pozicije, samo da govori ženska, ker si zdaj upa, tako To telo, pokončno seveda govori o sodobnem kriku pesnice umetnice v današnjem položaju. Gre za bruhanje monologa od Naše žene do jeznega in razkačenega odziva na današnji utrip. Vendar je to eden od načinov. Poleg neposrednosti je precej agresiven, izključujoč, ciničen, zajedljiv (vaše avtentično gonilna sila uničenja, beremo na 53. strani), tudi izključevalen (do strejtov), uničevalen (kjer misel na razkroj je naše vezivo, beremo 59. na strani) in glas besedne vojščakinje 2021. Na 84. strani beremo:
ozaveščena in upravičeno ohola / v resnici pa svakojake bednosti maštam / pljuvam po družinah in si jo želim / rogam se skupinskim plesom / in kaj
nato ne plešem / k njej se tiščala in k meni ona / pa je rekla čisto sva sami / pa kako nama je lepo / vsakič bi kar kaj razbila / z motorko pa take fore / pa tega ne smem zapisati / kao mirovniška / kao zgled.
Iz vsega hudournika monoloških in notranje monoloških besed je v govoru vojščakinje besed zaznati tudi krhkost, bolečino, zapakirano v cinizem, na več mestih na primer o nasledstvu: suha veja (stran 13); samo ničesar za menoj (stran 47); za nami nikogar […] nam ne more za nikogar biti mar tako zelo skupne / skoz nekaj zaljubljene pa skregane (stran 56); nobenih odtisov nobenih zapuščin (stran 59). Tematiziranju telesa, ki je pri slovenskih pesnicah in pesnikih v zadnjem obdobju precej pogosto, vendar tudi sporadično, se je posvetila tudi Nina Dragičević in ga v knjigi zarisala od širše družbenih kontekstov, ob reviji Naša žena, prek zasebnosti in intime do pojmovanja, značilnega za okvir L-scene, do katere je skrajno kritična, kar smo brali tudi že pri Nataši Velikonja, in zajedljiva, tako kot tudi do vsega drugega njo obkrožajočega. Pokončno telo gleda pred seboj zdajšnji trenutek in je v odnosu z jezikom kritično, sočno, jezno. Ne pozabimo na mavrico – da je, je iz različnih barv. In morda le namig, če bi se koga ob branju polastil občutek krivde ali nepripadanja. Če parafraziram avtorico, lahko mirne vesti sklenem: Kjer je ta knjiga konveksna, jaz nisem konkavna.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov