Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nina Dragičević: To telo, pokončno

15.11.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič

Ljubljana : Škuc, 2021

Prva asociacija, v jezikovnem smislu, ob naslovu druge pesniške knjige Nine Dragičević To telo, pokončno je dramsko besedilo Simone Semenič To jabolko, zlato, nastalo leta 2016, ki je leta 2019 doživelo krstno gledališko uprizoritev v režiji Primoža Ekarta. Ni naključje. In ni na prvo žogo. To telo, pokončno je monodramsko in monodramatično besedilo, ki v avtoričini glasovni interpretaciji, pisano je namreč v prvi osebi ednine, in v postavitvi pred občinstvom deluje kot slemovski nastop, poezija v živo. Ko smo po letu 2000 v Ljubljani kot prvi v Sloveniji uvajali tradicijo zakajenih ameriških pubov, kjer se je govoril »slam poetry«, in v okviru LUD Literatura organizirali prve ljubljanske pesniške sleme, se je poezija držala še precej pokončno, da ne rečem vzvišeno in zadržano. Le redki pesniki so se preizkusili v živem odrskem nastopanju pred občinstvom. Toliko let za tem, ko sem Nino Dragičević, sociologinjo, zvočno glasbenico in pesnico, prvič slišala nastopati z njeno poezijo, je bilo takoj jasno, da sta za upodabljanje v živo potrebna pretečeni čas in glasbeni občutek za ritem. Doseže se ga seveda tudi in predvsem s ponavljanji, kopičenji. To Nina Dragičević zna. In nas kakor njena glasba zapelje.

Ob tihem branju knjige To telo, pokončno zlahka zaslišiš pesničin glas in njeno interpretiranje; če si avtorico le enkrat slišal, je takoj prepoznavna. To je potrdila tudi nagrada občinstva na Pesniškem turnirju 2018 v Mariboru, ki je bila izjemoma podeljena nagrajenki žirije. V prvem besedilu preberemo: nikdar pozabljena; malo naprej: uvožena dostavljena / in suha roba / suha veja, na koncu pa: telo molčeče / telo / ona.

V tem 'besedilu na eno sapo' se izriše lok od molčečega do pokončnega telesa. V enem dihu se izkričijo bes, jeza in upiranje tako imenovanega družbenega telesa. Poudarek mora biti nujno na ednini. Namreč, izjavljalni položaj subjektke oziroma govorke je proč od vsega in vseh. Kot bi anahronistično ponovili že znano pozicijo samotnega subjekta napram »grdega« sveta, kakor smo študijsko analizirali poezijo. Neizprosne subjektkine lastnosti in kategorije, kot so samost, samota in izvzetost iz sveta, imajo samo eno izjemo, in to je omemba osebe Ljúbav ali nagovorni »ti« zanj oz. zanjo. S tem se knjiga nanaša na prvenec, ki se začne s konceptom »telo mina«, in druga knjiga prvo nadaljuje. Tudi z naslovnico komunicira z zunanjo podobo prvenca Ljubav reče greva – tako z nadgradnjo tipografije kot pesničinim portretom, na katerem se v obeh primerih vidi le eno oko. V To telo, pokončno so tudi ležeče izpisani nekateri citati iz Ljubav reče greva. Da obstaja ta Ljubav, da je, da se subjektka nanj oziroma nanjo obrača, je za bralca, vsaj zame je bilo, odrešujoče, saj predstavlja zadnje upanje, poslednje zatočišče, uteho v obliki erotično-partnerske bližine, doma, ljubezni v času povsem ponorelega in neizprosnega sveta.

Vendar, blizu norosti je tudi način prikazovanja soočenja s problemi tega sveta. Iskreno povedati neposredno vse, kar ti pade na misel, popolnoma osvobojeno vseh filtrov, ki jih socializacijsko uporabljamo za družbeno sprejemljivo komuniciranje in obnašanje – vse to me spominja na argentinski film Re loca. V komediji se protagonistka Pilar odloči narediti konec konformističnemu goltanju prek očiščevalnega rituala. Govorka v knjigi To telo, pokončno, ki se zajedljivo obregne med drugim tudi v koncept osebne rasti in preobrazbe, bruha ogenj in jezo na vse, edina izjema je Ljubav. To kontrastno črno-belo slikanje ter agresivno izločanje in obsojanje je značilno za slemanje in poezijo v živo, saj tudi s tem slemar doseže simpatiziranje z občinstvom. Čeprav nekoč trdno razločevalna meja med poezijo in slemovsko poezijo postaja vse bolj porozna, še vedno mislim, da razkorak obstaja in da nekateri prijemi spominjajo na lastnosti in značilnosti pesniških besedil, ki so primarne za govorjeno pesem, pripovedovanje: zvočna plat, ritem s ponavljanjem, vrtoglavo kopičenje skoraj do onemoglosti. Po drugi strani se mi zdijo takšna besedila, ko so zapisana, neprečiščena, z ogromno mašil in prav s tem imitirajo dramski monolog. V zbirki Ljubav reče greva gre smiselno ena prav na račun metaforike in pomena:

najprej jezik metafora, potem jezikovna metafora, dve metafori, pomen pa na giljotini, v kopicah pregovorov in rekov, ki jih, tega mi ni težko priznati, preziram.

Tudi v obravnavanem primeru je jezik občasno obogaten s hrvaščino in angleškimi izrazi, mestoma pa je pravopis zapacan. Razumem namerni del, saj ima učinek govora, vendar velja biti pri zapisu skladen s pravopisno normo (na primer: kalejdoskopski se napiše z j in ne z i, javka z v ne z u).

In če se vrnem na začetek, kjer sem omenila asociacijo na To jabolko, zlato. Ni naključje. To telo, pokončno ni sorodno le z naslovom, ampak tudi z zasukom paradigme. Če naj bi To jabolko, zlato govorilo o ženski plati seksualnosti in govori o določenem tipu sodobne ženske in govori predvsem grobo, neposredno, tudi surovo in točno tako, kakor bi govoril ali hotel slišati moški iz svoje pozicije, samo da govori ženska, ker si zdaj upa, tako To telo, pokončno seveda govori o sodobnem kriku pesnice umetnice v današnjem položaju. Gre za bruhanje monologa od Naše žene do jeznega in razkačenega odziva na današnji utrip. Vendar je to eden od načinov. Poleg neposrednosti je precej agresiven, izključujoč, ciničen, zajedljiv (vaše avtentično gonilna sila uničenja, beremo na 53. strani), tudi izključevalen (do strejtov), uničevalen (kjer misel na razkroj je naše vezivo, beremo 59. na strani) in glas besedne vojščakinje 2021. Na 84. strani beremo:

ozaveščena in upravičeno ohola / v resnici pa svakojake bednosti maštam / pljuvam po družinah in si jo želim / rogam se skupinskim plesom / in kaj

nato ne plešem / k njej se tiščala in k meni ona / pa je rekla čisto sva sami / pa kako nama je lepo / vsakič bi kar kaj razbila / z motorko pa take fore / pa tega ne smem zapisati / kao mirovniška / kao zgled.

Iz vsega hudournika monoloških in notranje monoloških besed je v govoru vojščakinje besed zaznati tudi krhkost, bolečino, zapakirano v cinizem, na več mestih na primer o nasledstvu: suha veja (stran 13); samo ničesar za menoj (stran 47); za nami nikogar […] nam ne more za nikogar biti mar      tako zelo skupne / skoz nekaj zaljubljene pa skregane (stran 56); nobenih odtisov nobenih zapuščin (stran 59). Tematiziranju telesa, ki je pri slovenskih pesnicah in pesnikih v zadnjem obdobju precej pogosto, vendar tudi sporadično, se je posvetila tudi Nina Dragičević in ga v knjigi zarisala od širše družbenih kontekstov, ob reviji Naša žena, prek zasebnosti in intime do pojmovanja, značilnega za okvir L-scene, do katere je skrajno kritična, kar smo brali tudi že pri Nataši Velikonja, in zajedljiva, tako kot tudi do vsega drugega njo obkrožajočega. Pokončno telo gleda pred seboj zdajšnji trenutek in je v odnosu z jezikom kritično, sočno, jezno. Ne pozabimo na mavrico – da je, je iz različnih barv. In morda le namig, če bi se koga ob branju polastil občutek krivde ali nepripadanja. Če parafraziram avtorico, lahko mirne vesti sklenem: Kjer je ta knjiga konveksna, jaz nisem konkavna.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Nina Dragičević: To telo, pokončno

15.11.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič

Ljubljana : Škuc, 2021

Prva asociacija, v jezikovnem smislu, ob naslovu druge pesniške knjige Nine Dragičević To telo, pokončno je dramsko besedilo Simone Semenič To jabolko, zlato, nastalo leta 2016, ki je leta 2019 doživelo krstno gledališko uprizoritev v režiji Primoža Ekarta. Ni naključje. In ni na prvo žogo. To telo, pokončno je monodramsko in monodramatično besedilo, ki v avtoričini glasovni interpretaciji, pisano je namreč v prvi osebi ednine, in v postavitvi pred občinstvom deluje kot slemovski nastop, poezija v živo. Ko smo po letu 2000 v Ljubljani kot prvi v Sloveniji uvajali tradicijo zakajenih ameriških pubov, kjer se je govoril »slam poetry«, in v okviru LUD Literatura organizirali prve ljubljanske pesniške sleme, se je poezija držala še precej pokončno, da ne rečem vzvišeno in zadržano. Le redki pesniki so se preizkusili v živem odrskem nastopanju pred občinstvom. Toliko let za tem, ko sem Nino Dragičević, sociologinjo, zvočno glasbenico in pesnico, prvič slišala nastopati z njeno poezijo, je bilo takoj jasno, da sta za upodabljanje v živo potrebna pretečeni čas in glasbeni občutek za ritem. Doseže se ga seveda tudi in predvsem s ponavljanji, kopičenji. To Nina Dragičević zna. In nas kakor njena glasba zapelje.

Ob tihem branju knjige To telo, pokončno zlahka zaslišiš pesničin glas in njeno interpretiranje; če si avtorico le enkrat slišal, je takoj prepoznavna. To je potrdila tudi nagrada občinstva na Pesniškem turnirju 2018 v Mariboru, ki je bila izjemoma podeljena nagrajenki žirije. V prvem besedilu preberemo: nikdar pozabljena; malo naprej: uvožena dostavljena / in suha roba / suha veja, na koncu pa: telo molčeče / telo / ona.

V tem 'besedilu na eno sapo' se izriše lok od molčečega do pokončnega telesa. V enem dihu se izkričijo bes, jeza in upiranje tako imenovanega družbenega telesa. Poudarek mora biti nujno na ednini. Namreč, izjavljalni položaj subjektke oziroma govorke je proč od vsega in vseh. Kot bi anahronistično ponovili že znano pozicijo samotnega subjekta napram »grdega« sveta, kakor smo študijsko analizirali poezijo. Neizprosne subjektkine lastnosti in kategorije, kot so samost, samota in izvzetost iz sveta, imajo samo eno izjemo, in to je omemba osebe Ljúbav ali nagovorni »ti« zanj oz. zanjo. S tem se knjiga nanaša na prvenec, ki se začne s konceptom »telo mina«, in druga knjiga prvo nadaljuje. Tudi z naslovnico komunicira z zunanjo podobo prvenca Ljubav reče greva – tako z nadgradnjo tipografije kot pesničinim portretom, na katerem se v obeh primerih vidi le eno oko. V To telo, pokončno so tudi ležeče izpisani nekateri citati iz Ljubav reče greva. Da obstaja ta Ljubav, da je, da se subjektka nanj oziroma nanjo obrača, je za bralca, vsaj zame je bilo, odrešujoče, saj predstavlja zadnje upanje, poslednje zatočišče, uteho v obliki erotično-partnerske bližine, doma, ljubezni v času povsem ponorelega in neizprosnega sveta.

Vendar, blizu norosti je tudi način prikazovanja soočenja s problemi tega sveta. Iskreno povedati neposredno vse, kar ti pade na misel, popolnoma osvobojeno vseh filtrov, ki jih socializacijsko uporabljamo za družbeno sprejemljivo komuniciranje in obnašanje – vse to me spominja na argentinski film Re loca. V komediji se protagonistka Pilar odloči narediti konec konformističnemu goltanju prek očiščevalnega rituala. Govorka v knjigi To telo, pokončno, ki se zajedljivo obregne med drugim tudi v koncept osebne rasti in preobrazbe, bruha ogenj in jezo na vse, edina izjema je Ljubav. To kontrastno črno-belo slikanje ter agresivno izločanje in obsojanje je značilno za slemanje in poezijo v živo, saj tudi s tem slemar doseže simpatiziranje z občinstvom. Čeprav nekoč trdno razločevalna meja med poezijo in slemovsko poezijo postaja vse bolj porozna, še vedno mislim, da razkorak obstaja in da nekateri prijemi spominjajo na lastnosti in značilnosti pesniških besedil, ki so primarne za govorjeno pesem, pripovedovanje: zvočna plat, ritem s ponavljanjem, vrtoglavo kopičenje skoraj do onemoglosti. Po drugi strani se mi zdijo takšna besedila, ko so zapisana, neprečiščena, z ogromno mašil in prav s tem imitirajo dramski monolog. V zbirki Ljubav reče greva gre smiselno ena prav na račun metaforike in pomena:

najprej jezik metafora, potem jezikovna metafora, dve metafori, pomen pa na giljotini, v kopicah pregovorov in rekov, ki jih, tega mi ni težko priznati, preziram.

Tudi v obravnavanem primeru je jezik občasno obogaten s hrvaščino in angleškimi izrazi, mestoma pa je pravopis zapacan. Razumem namerni del, saj ima učinek govora, vendar velja biti pri zapisu skladen s pravopisno normo (na primer: kalejdoskopski se napiše z j in ne z i, javka z v ne z u).

In če se vrnem na začetek, kjer sem omenila asociacijo na To jabolko, zlato. Ni naključje. To telo, pokončno ni sorodno le z naslovom, ampak tudi z zasukom paradigme. Če naj bi To jabolko, zlato govorilo o ženski plati seksualnosti in govori o določenem tipu sodobne ženske in govori predvsem grobo, neposredno, tudi surovo in točno tako, kakor bi govoril ali hotel slišati moški iz svoje pozicije, samo da govori ženska, ker si zdaj upa, tako To telo, pokončno seveda govori o sodobnem kriku pesnice umetnice v današnjem položaju. Gre za bruhanje monologa od Naše žene do jeznega in razkačenega odziva na današnji utrip. Vendar je to eden od načinov. Poleg neposrednosti je precej agresiven, izključujoč, ciničen, zajedljiv (vaše avtentično gonilna sila uničenja, beremo na 53. strani), tudi izključevalen (do strejtov), uničevalen (kjer misel na razkroj je naše vezivo, beremo 59. na strani) in glas besedne vojščakinje 2021. Na 84. strani beremo:

ozaveščena in upravičeno ohola / v resnici pa svakojake bednosti maštam / pljuvam po družinah in si jo želim / rogam se skupinskim plesom / in kaj

nato ne plešem / k njej se tiščala in k meni ona / pa je rekla čisto sva sami / pa kako nama je lepo / vsakič bi kar kaj razbila / z motorko pa take fore / pa tega ne smem zapisati / kao mirovniška / kao zgled.

Iz vsega hudournika monoloških in notranje monoloških besed je v govoru vojščakinje besed zaznati tudi krhkost, bolečino, zapakirano v cinizem, na več mestih na primer o nasledstvu: suha veja (stran 13); samo ničesar za menoj (stran 47); za nami nikogar […] nam ne more za nikogar biti mar      tako zelo skupne / skoz nekaj zaljubljene pa skregane (stran 56); nobenih odtisov nobenih zapuščin (stran 59). Tematiziranju telesa, ki je pri slovenskih pesnicah in pesnikih v zadnjem obdobju precej pogosto, vendar tudi sporadično, se je posvetila tudi Nina Dragičević in ga v knjigi zarisala od širše družbenih kontekstov, ob reviji Naša žena, prek zasebnosti in intime do pojmovanja, značilnega za okvir L-scene, do katere je skrajno kritična, kar smo brali tudi že pri Nataši Velikonja, in zajedljiva, tako kot tudi do vsega drugega njo obkrožajočega. Pokončno telo gleda pred seboj zdajšnji trenutek in je v odnosu z jezikom kritično, sočno, jezno. Ne pozabimo na mavrico – da je, je iz različnih barv. In morda le namig, če bi se koga ob branju polastil občutek krivde ali nepripadanja. Če parafraziram avtorico, lahko mirne vesti sklenem: Kjer je ta knjiga konveksna, jaz nisem konkavna.


29.06.2020

Robert Simonišek: Kar dopuščajo čuti

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Semezdin Mehmedinović: Me'med, rdeča ruta in snežinka

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


29.06.2020

KOŠČKI SVETLOBE

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani


22.06.2020

Marija Klobčar: Poslušaj štimo mojo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko


22.06.2020

Branko Cestnik: Sonce Petovione

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko


22.06.2020

Michael Ondaatje: Luč vojne

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman


22.06.2020

Sylvia Plath: Ljubezenska pesem norega dekleta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ana Bohte


22.06.2020

Paloma

Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT


22.06.2020

Lara

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.06.2020

Snežana Brumec: Eden izmed nas

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


15.06.2020

Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Ana Bohte


15.06.2020

Veronika Simoniti: Fugato

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič


15.06.2020

Krištof Dovjak: Hemingwayeve ustnice

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Mateja Perpar.


12.06.2020

Seks z neznanci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.06.2020

Gejm

Gejm Režija: Žiga Divjak Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring. Premiera: 10. 6. 2020 V Slovenskem mladinskem gledališču so tik pred koncem sezone premierno uprizorili predstavo Gejm. Gre za pretresljiv dokumentarni izsek iz življenja beguncev, ki jim v večkratnih poskusih uspe ali pa ne uspe – odtod tudi poimenovanje: Gejm / Igra - priti v deželo upanja Evropsko unijo. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Matej Povše


11.06.2020

Delo v tujini

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.06.2020

Čarobne noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.06.2020

Hči Camorre

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.06.2020

Željko Perović: Vzgibanka

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bere: Mateja Perpar


Stran 69 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov