Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere: Eva Longyka Marušič
Ljubljana : Škuc, 2021
Prva asociacija, v jezikovnem smislu, ob naslovu druge pesniške knjige Nine Dragičević To telo, pokončno je dramsko besedilo Simone Semenič To jabolko, zlato, nastalo leta 2016, ki je leta 2019 doživelo krstno gledališko uprizoritev v režiji Primoža Ekarta. Ni naključje. In ni na prvo žogo. To telo, pokončno je monodramsko in monodramatično besedilo, ki v avtoričini glasovni interpretaciji, pisano je namreč v prvi osebi ednine, in v postavitvi pred občinstvom deluje kot slemovski nastop, poezija v živo. Ko smo po letu 2000 v Ljubljani kot prvi v Sloveniji uvajali tradicijo zakajenih ameriških pubov, kjer se je govoril »slam poetry«, in v okviru LUD Literatura organizirali prve ljubljanske pesniške sleme, se je poezija držala še precej pokončno, da ne rečem vzvišeno in zadržano. Le redki pesniki so se preizkusili v živem odrskem nastopanju pred občinstvom. Toliko let za tem, ko sem Nino Dragičević, sociologinjo, zvočno glasbenico in pesnico, prvič slišala nastopati z njeno poezijo, je bilo takoj jasno, da sta za upodabljanje v živo potrebna pretečeni čas in glasbeni občutek za ritem. Doseže se ga seveda tudi in predvsem s ponavljanji, kopičenji. To Nina Dragičević zna. In nas kakor njena glasba zapelje.
Ob tihem branju knjige To telo, pokončno zlahka zaslišiš pesničin glas in njeno interpretiranje; če si avtorico le enkrat slišal, je takoj prepoznavna. To je potrdila tudi nagrada občinstva na Pesniškem turnirju 2018 v Mariboru, ki je bila izjemoma podeljena nagrajenki žirije. V prvem besedilu preberemo: nikdar pozabljena; malo naprej: uvožena dostavljena / in suha roba / suha veja, na koncu pa: telo molčeče / telo / ona.
V tem 'besedilu na eno sapo' se izriše lok od molčečega do pokončnega telesa. V enem dihu se izkričijo bes, jeza in upiranje tako imenovanega družbenega telesa. Poudarek mora biti nujno na ednini. Namreč, izjavljalni položaj subjektke oziroma govorke je proč od vsega in vseh. Kot bi anahronistično ponovili že znano pozicijo samotnega subjekta napram »grdega« sveta, kakor smo študijsko analizirali poezijo. Neizprosne subjektkine lastnosti in kategorije, kot so samost, samota in izvzetost iz sveta, imajo samo eno izjemo, in to je omemba osebe Ljúbav ali nagovorni »ti« zanj oz. zanjo. S tem se knjiga nanaša na prvenec, ki se začne s konceptom »telo mina«, in druga knjiga prvo nadaljuje. Tudi z naslovnico komunicira z zunanjo podobo prvenca Ljubav reče greva – tako z nadgradnjo tipografije kot pesničinim portretom, na katerem se v obeh primerih vidi le eno oko. V To telo, pokončno so tudi ležeče izpisani nekateri citati iz Ljubav reče greva. Da obstaja ta Ljubav, da je, da se subjektka nanj oziroma nanjo obrača, je za bralca, vsaj zame je bilo, odrešujoče, saj predstavlja zadnje upanje, poslednje zatočišče, uteho v obliki erotično-partnerske bližine, doma, ljubezni v času povsem ponorelega in neizprosnega sveta.
Vendar, blizu norosti je tudi način prikazovanja soočenja s problemi tega sveta. Iskreno povedati neposredno vse, kar ti pade na misel, popolnoma osvobojeno vseh filtrov, ki jih socializacijsko uporabljamo za družbeno sprejemljivo komuniciranje in obnašanje – vse to me spominja na argentinski film Re loca. V komediji se protagonistka Pilar odloči narediti konec konformističnemu goltanju prek očiščevalnega rituala. Govorka v knjigi To telo, pokončno, ki se zajedljivo obregne med drugim tudi v koncept osebne rasti in preobrazbe, bruha ogenj in jezo na vse, edina izjema je Ljubav. To kontrastno črno-belo slikanje ter agresivno izločanje in obsojanje je značilno za slemanje in poezijo v živo, saj tudi s tem slemar doseže simpatiziranje z občinstvom. Čeprav nekoč trdno razločevalna meja med poezijo in slemovsko poezijo postaja vse bolj porozna, še vedno mislim, da razkorak obstaja in da nekateri prijemi spominjajo na lastnosti in značilnosti pesniških besedil, ki so primarne za govorjeno pesem, pripovedovanje: zvočna plat, ritem s ponavljanjem, vrtoglavo kopičenje skoraj do onemoglosti. Po drugi strani se mi zdijo takšna besedila, ko so zapisana, neprečiščena, z ogromno mašil in prav s tem imitirajo dramski monolog. V zbirki Ljubav reče greva gre smiselno ena prav na račun metaforike in pomena:
najprej jezik metafora, potem jezikovna metafora, dve metafori, pomen pa na giljotini, v kopicah pregovorov in rekov, ki jih, tega mi ni težko priznati, preziram.
Tudi v obravnavanem primeru je jezik občasno obogaten s hrvaščino in angleškimi izrazi, mestoma pa je pravopis zapacan. Razumem namerni del, saj ima učinek govora, vendar velja biti pri zapisu skladen s pravopisno normo (na primer: kalejdoskopski se napiše z j in ne z i, javka z v ne z u).
In če se vrnem na začetek, kjer sem omenila asociacijo na To jabolko, zlato. Ni naključje. To telo, pokončno ni sorodno le z naslovom, ampak tudi z zasukom paradigme. Če naj bi To jabolko, zlato govorilo o ženski plati seksualnosti in govori o določenem tipu sodobne ženske in govori predvsem grobo, neposredno, tudi surovo in točno tako, kakor bi govoril ali hotel slišati moški iz svoje pozicije, samo da govori ženska, ker si zdaj upa, tako To telo, pokončno seveda govori o sodobnem kriku pesnice umetnice v današnjem položaju. Gre za bruhanje monologa od Naše žene do jeznega in razkačenega odziva na današnji utrip. Vendar je to eden od načinov. Poleg neposrednosti je precej agresiven, izključujoč, ciničen, zajedljiv (vaše avtentično gonilna sila uničenja, beremo na 53. strani), tudi izključevalen (do strejtov), uničevalen (kjer misel na razkroj je naše vezivo, beremo 59. na strani) in glas besedne vojščakinje 2021. Na 84. strani beremo:
ozaveščena in upravičeno ohola / v resnici pa svakojake bednosti maštam / pljuvam po družinah in si jo želim / rogam se skupinskim plesom / in kaj
nato ne plešem / k njej se tiščala in k meni ona / pa je rekla čisto sva sami / pa kako nama je lepo / vsakič bi kar kaj razbila / z motorko pa take fore / pa tega ne smem zapisati / kao mirovniška / kao zgled.
Iz vsega hudournika monoloških in notranje monoloških besed je v govoru vojščakinje besed zaznati tudi krhkost, bolečino, zapakirano v cinizem, na več mestih na primer o nasledstvu: suha veja (stran 13); samo ničesar za menoj (stran 47); za nami nikogar […] nam ne more za nikogar biti mar tako zelo skupne / skoz nekaj zaljubljene pa skregane (stran 56); nobenih odtisov nobenih zapuščin (stran 59). Tematiziranju telesa, ki je pri slovenskih pesnicah in pesnikih v zadnjem obdobju precej pogosto, vendar tudi sporadično, se je posvetila tudi Nina Dragičević in ga v knjigi zarisala od širše družbenih kontekstov, ob reviji Naša žena, prek zasebnosti in intime do pojmovanja, značilnega za okvir L-scene, do katere je skrajno kritična, kar smo brali tudi že pri Nataši Velikonja, in zajedljiva, tako kot tudi do vsega drugega njo obkrožajočega. Pokončno telo gleda pred seboj zdajšnji trenutek in je v odnosu z jezikom kritično, sočno, jezno. Ne pozabimo na mavrico – da je, je iz različnih barv. In morda le namig, če bi se koga ob branju polastil občutek krivde ali nepripadanja. Če parafraziram avtorico, lahko mirne vesti sklenem: Kjer je ta knjiga konveksna, jaz nisem konkavna.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere: Eva Longyka Marušič
Ljubljana : Škuc, 2021
Prva asociacija, v jezikovnem smislu, ob naslovu druge pesniške knjige Nine Dragičević To telo, pokončno je dramsko besedilo Simone Semenič To jabolko, zlato, nastalo leta 2016, ki je leta 2019 doživelo krstno gledališko uprizoritev v režiji Primoža Ekarta. Ni naključje. In ni na prvo žogo. To telo, pokončno je monodramsko in monodramatično besedilo, ki v avtoričini glasovni interpretaciji, pisano je namreč v prvi osebi ednine, in v postavitvi pred občinstvom deluje kot slemovski nastop, poezija v živo. Ko smo po letu 2000 v Ljubljani kot prvi v Sloveniji uvajali tradicijo zakajenih ameriških pubov, kjer se je govoril »slam poetry«, in v okviru LUD Literatura organizirali prve ljubljanske pesniške sleme, se je poezija držala še precej pokončno, da ne rečem vzvišeno in zadržano. Le redki pesniki so se preizkusili v živem odrskem nastopanju pred občinstvom. Toliko let za tem, ko sem Nino Dragičević, sociologinjo, zvočno glasbenico in pesnico, prvič slišala nastopati z njeno poezijo, je bilo takoj jasno, da sta za upodabljanje v živo potrebna pretečeni čas in glasbeni občutek za ritem. Doseže se ga seveda tudi in predvsem s ponavljanji, kopičenji. To Nina Dragičević zna. In nas kakor njena glasba zapelje.
Ob tihem branju knjige To telo, pokončno zlahka zaslišiš pesničin glas in njeno interpretiranje; če si avtorico le enkrat slišal, je takoj prepoznavna. To je potrdila tudi nagrada občinstva na Pesniškem turnirju 2018 v Mariboru, ki je bila izjemoma podeljena nagrajenki žirije. V prvem besedilu preberemo: nikdar pozabljena; malo naprej: uvožena dostavljena / in suha roba / suha veja, na koncu pa: telo molčeče / telo / ona.
V tem 'besedilu na eno sapo' se izriše lok od molčečega do pokončnega telesa. V enem dihu se izkričijo bes, jeza in upiranje tako imenovanega družbenega telesa. Poudarek mora biti nujno na ednini. Namreč, izjavljalni položaj subjektke oziroma govorke je proč od vsega in vseh. Kot bi anahronistično ponovili že znano pozicijo samotnega subjekta napram »grdega« sveta, kakor smo študijsko analizirali poezijo. Neizprosne subjektkine lastnosti in kategorije, kot so samost, samota in izvzetost iz sveta, imajo samo eno izjemo, in to je omemba osebe Ljúbav ali nagovorni »ti« zanj oz. zanjo. S tem se knjiga nanaša na prvenec, ki se začne s konceptom »telo mina«, in druga knjiga prvo nadaljuje. Tudi z naslovnico komunicira z zunanjo podobo prvenca Ljubav reče greva – tako z nadgradnjo tipografije kot pesničinim portretom, na katerem se v obeh primerih vidi le eno oko. V To telo, pokončno so tudi ležeče izpisani nekateri citati iz Ljubav reče greva. Da obstaja ta Ljubav, da je, da se subjektka nanj oziroma nanjo obrača, je za bralca, vsaj zame je bilo, odrešujoče, saj predstavlja zadnje upanje, poslednje zatočišče, uteho v obliki erotično-partnerske bližine, doma, ljubezni v času povsem ponorelega in neizprosnega sveta.
Vendar, blizu norosti je tudi način prikazovanja soočenja s problemi tega sveta. Iskreno povedati neposredno vse, kar ti pade na misel, popolnoma osvobojeno vseh filtrov, ki jih socializacijsko uporabljamo za družbeno sprejemljivo komuniciranje in obnašanje – vse to me spominja na argentinski film Re loca. V komediji se protagonistka Pilar odloči narediti konec konformističnemu goltanju prek očiščevalnega rituala. Govorka v knjigi To telo, pokončno, ki se zajedljivo obregne med drugim tudi v koncept osebne rasti in preobrazbe, bruha ogenj in jezo na vse, edina izjema je Ljubav. To kontrastno črno-belo slikanje ter agresivno izločanje in obsojanje je značilno za slemanje in poezijo v živo, saj tudi s tem slemar doseže simpatiziranje z občinstvom. Čeprav nekoč trdno razločevalna meja med poezijo in slemovsko poezijo postaja vse bolj porozna, še vedno mislim, da razkorak obstaja in da nekateri prijemi spominjajo na lastnosti in značilnosti pesniških besedil, ki so primarne za govorjeno pesem, pripovedovanje: zvočna plat, ritem s ponavljanjem, vrtoglavo kopičenje skoraj do onemoglosti. Po drugi strani se mi zdijo takšna besedila, ko so zapisana, neprečiščena, z ogromno mašil in prav s tem imitirajo dramski monolog. V zbirki Ljubav reče greva gre smiselno ena prav na račun metaforike in pomena:
najprej jezik metafora, potem jezikovna metafora, dve metafori, pomen pa na giljotini, v kopicah pregovorov in rekov, ki jih, tega mi ni težko priznati, preziram.
Tudi v obravnavanem primeru je jezik občasno obogaten s hrvaščino in angleškimi izrazi, mestoma pa je pravopis zapacan. Razumem namerni del, saj ima učinek govora, vendar velja biti pri zapisu skladen s pravopisno normo (na primer: kalejdoskopski se napiše z j in ne z i, javka z v ne z u).
In če se vrnem na začetek, kjer sem omenila asociacijo na To jabolko, zlato. Ni naključje. To telo, pokončno ni sorodno le z naslovom, ampak tudi z zasukom paradigme. Če naj bi To jabolko, zlato govorilo o ženski plati seksualnosti in govori o določenem tipu sodobne ženske in govori predvsem grobo, neposredno, tudi surovo in točno tako, kakor bi govoril ali hotel slišati moški iz svoje pozicije, samo da govori ženska, ker si zdaj upa, tako To telo, pokončno seveda govori o sodobnem kriku pesnice umetnice v današnjem položaju. Gre za bruhanje monologa od Naše žene do jeznega in razkačenega odziva na današnji utrip. Vendar je to eden od načinov. Poleg neposrednosti je precej agresiven, izključujoč, ciničen, zajedljiv (vaše avtentično gonilna sila uničenja, beremo na 53. strani), tudi izključevalen (do strejtov), uničevalen (kjer misel na razkroj je naše vezivo, beremo 59. na strani) in glas besedne vojščakinje 2021. Na 84. strani beremo:
ozaveščena in upravičeno ohola / v resnici pa svakojake bednosti maštam / pljuvam po družinah in si jo želim / rogam se skupinskim plesom / in kaj
nato ne plešem / k njej se tiščala in k meni ona / pa je rekla čisto sva sami / pa kako nama je lepo / vsakič bi kar kaj razbila / z motorko pa take fore / pa tega ne smem zapisati / kao mirovniška / kao zgled.
Iz vsega hudournika monoloških in notranje monoloških besed je v govoru vojščakinje besed zaznati tudi krhkost, bolečino, zapakirano v cinizem, na več mestih na primer o nasledstvu: suha veja (stran 13); samo ničesar za menoj (stran 47); za nami nikogar […] nam ne more za nikogar biti mar tako zelo skupne / skoz nekaj zaljubljene pa skregane (stran 56); nobenih odtisov nobenih zapuščin (stran 59). Tematiziranju telesa, ki je pri slovenskih pesnicah in pesnikih v zadnjem obdobju precej pogosto, vendar tudi sporadično, se je posvetila tudi Nina Dragičević in ga v knjigi zarisala od širše družbenih kontekstov, ob reviji Naša žena, prek zasebnosti in intime do pojmovanja, značilnega za okvir L-scene, do katere je skrajno kritična, kar smo brali tudi že pri Nataši Velikonja, in zajedljiva, tako kot tudi do vsega drugega njo obkrožajočega. Pokončno telo gleda pred seboj zdajšnji trenutek in je v odnosu z jezikom kritično, sočno, jezno. Ne pozabimo na mavrico – da je, je iz različnih barv. In morda le namig, če bi se koga ob branju polastil občutek krivde ali nepripadanja. Če parafraziram avtorico, lahko mirne vesti sklenem: Kjer je ta knjiga konveksna, jaz nisem konkavna.
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov