Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu

22.11.2021

Avtorica ocene: Ana Geršak Bere Mateja Perpar

Prevedla Amalija Maček; Ljubljana : Beletrina, 2021

Moje leto v nikogaršnjem zalivu je nenavadna pripovedna tvorba, ki potencira samonanašalni aspekt Handkejeve proze. Delo je bilo tudi resnično napisano v enem letu, »od januarja do decembra 1993«, in uresničuje Handkejevo zamisel o sestavi nekakšnega epskega avtorefleksivnega teksta, saj velja za eno njegovih obsežnejših knjig. Kljub zelo jasni časovni umestitvi je dogajanje postavljeno v prihodnost, v leto 1997, čas proti koncu stoletja; tudi prostor je kljub naslovni geografski neopredeljenosti natančno določen, saj je mogoče razbrati, da gre za predmestje Pariza, v katerem živi pripovedovalec Gregor Keuschnig, junak ene starejših Handkejevih zgodb. Keuschnig je bil že tedaj po svoje tipično handkejanski protagonist, ki ga je zunanji svet predvsem motil in ki je vojno napoved Cipru dojemal skoraj kot osebni napad. Zdaj, ko jih šteje okrog petdeset, je njegov pogled na svet veliko bolj spravljiv; opustil je odvetniško kariero in se posvetil pisanju, njegov véliki projekt pa je prav pričujoča knjiga, obsežna introspekcija, ki postane strah založnikov, s tem pa še en neskončen razmislek o zadregi pisave. Zdi se namreč, da se Gregor Keuschnig rad opazuje med pisanjem, da pravzaprav živi skozi pisavo, se skoznjo osmišlja in čeprav si nenehno prizadeva, da bi postal obrobna figura svoje lastne zgodbe, ga ta ves čas naplavlja nazaj v središče. S tem, ko si je dodelil vlogo pripovednega glasu, se je že obsodil na vseprisotnost. In kot se pri Handkeju rado zgodi, se pripovedovalec in avtor tudi v tem primeru prepredata v gosto avtofiktivno tkanje.

Naslovna prostorska metafora nikogaršnjega zaliva priklicuje podobo mirnega, odmaknjenega, morda celo nekoliko odtujenega nikogaršnjega ozemlja in s tem prostora absolutne svobode, kjer je vse mogoče in morda vse dovoljeno, kjer se utesnjena pravila pripovedovanja sprostijo in prepustijo prostemu toku misli. Metafora implicitno napeljuje tudi na podobo vode in valovanja, s katero se misli, po svoje iste, a hkrati predrugačene, vedno znova vračajo k obali oziroma v izhodišče. Tega kot rečeno predstavlja pripovedni jaz, ki se v tradiciji montaignovskega eseja opazuje iz različnih perspektiv –  skozi čas in prostor, skozi svoje in tuje zgodbe – in ki prehaja že prehojeno pot, da bi, kot se reče, lažje razumel svoj trenutni položaj. Da bi bil pri tem čim bolj brezkompromisen, da bi se torej nase ozrl kot na objekt, potrebuje distanco, ki naj bi mu jo omogočili najbližji prijatelji, čeprav ti ne spregovorijo zares, saj so njihove besede kljub vsemu presejane skozi avtorjevo sito. Pravzaprav se zdi, da liki prijateljev v pripoved niso vključeni zaradi medčloveških vezi oziroma kot posamezniki, ki so pripovedovalcu hkrati blizu in daleč, ki ga morda najbolje poznajo, a nikoli zares v celoti. Da prijatelji niso tu zaradi prijateljstva, temveč bolj zaradi izbranega popotniškega načina življenja, ki napaja njihovo ustvarjalnost – in nasprotno. Popotništvo, torej menjavanje prostora, je v pričujočem delu tesno povezano z idejo spreminjanja. Moje leto v nikogaršnjem zalivu se namreč začne z razmislekom o preobrazbi, z evokacijo radikalne spremembe, do katere pa je prišlo že pred dogajanjem v besedilu, tako nekako kot njen pripovedovalec. Temu sledi napoved ali bolje rečeno upanje na novo preobrazbo, ki se bo zgodila ravno skozi pisavo: končni rezultat, pričujoča knjiga, je tem smislu podrobno, nemara celo preveč neselektivno zapisovanje vsega, kar naj bi spremembo omogočilo. Če je bil proces prvič izpeljan spontano, naj bi bil tokrat nadzorovan: »Nad drugo preobrazbo sem hotel imeti nadzor,« pravi Keuschnig in nadaljuje: »Odhod naj se tokrat zgodi drugače kot z odpotovanjem. Pravzaprav se je odhod že zgodil, s prvim stavkom te zgodbe.«

Moje leto v nikogaršnjem zalivu zaznamujejo odvodi; cilj knjige ni, da bi povedala zgodbo, temveč bohotenje, kopičenje pisave, ki postaja mestoma nevzdržna. Keuschnig je intriganten, a občasno tudi nekoliko samovšečen pripovedovalec, ki se želi ves čas odsevati v drugih, a se vendar ves čas obrača vase. Želi se razsrediščiti, razbliniti v valovanju življenj, ki pa se kakor plima in oseka vedno znova zažirajo v robove njegovega zaliva. Moje leto v nikogaršnjem zalivu sicer uresničuje idejo prostora neskončne svobode, a ponuja premalo oprijemljivih mest. In vendar so ta mesta, ko končno nastopijo, oaze neverjetne lepote.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu

22.11.2021

Avtorica ocene: Ana Geršak Bere Mateja Perpar

Prevedla Amalija Maček; Ljubljana : Beletrina, 2021

Moje leto v nikogaršnjem zalivu je nenavadna pripovedna tvorba, ki potencira samonanašalni aspekt Handkejeve proze. Delo je bilo tudi resnično napisano v enem letu, »od januarja do decembra 1993«, in uresničuje Handkejevo zamisel o sestavi nekakšnega epskega avtorefleksivnega teksta, saj velja za eno njegovih obsežnejših knjig. Kljub zelo jasni časovni umestitvi je dogajanje postavljeno v prihodnost, v leto 1997, čas proti koncu stoletja; tudi prostor je kljub naslovni geografski neopredeljenosti natančno določen, saj je mogoče razbrati, da gre za predmestje Pariza, v katerem živi pripovedovalec Gregor Keuschnig, junak ene starejših Handkejevih zgodb. Keuschnig je bil že tedaj po svoje tipično handkejanski protagonist, ki ga je zunanji svet predvsem motil in ki je vojno napoved Cipru dojemal skoraj kot osebni napad. Zdaj, ko jih šteje okrog petdeset, je njegov pogled na svet veliko bolj spravljiv; opustil je odvetniško kariero in se posvetil pisanju, njegov véliki projekt pa je prav pričujoča knjiga, obsežna introspekcija, ki postane strah založnikov, s tem pa še en neskončen razmislek o zadregi pisave. Zdi se namreč, da se Gregor Keuschnig rad opazuje med pisanjem, da pravzaprav živi skozi pisavo, se skoznjo osmišlja in čeprav si nenehno prizadeva, da bi postal obrobna figura svoje lastne zgodbe, ga ta ves čas naplavlja nazaj v središče. S tem, ko si je dodelil vlogo pripovednega glasu, se je že obsodil na vseprisotnost. In kot se pri Handkeju rado zgodi, se pripovedovalec in avtor tudi v tem primeru prepredata v gosto avtofiktivno tkanje.

Naslovna prostorska metafora nikogaršnjega zaliva priklicuje podobo mirnega, odmaknjenega, morda celo nekoliko odtujenega nikogaršnjega ozemlja in s tem prostora absolutne svobode, kjer je vse mogoče in morda vse dovoljeno, kjer se utesnjena pravila pripovedovanja sprostijo in prepustijo prostemu toku misli. Metafora implicitno napeljuje tudi na podobo vode in valovanja, s katero se misli, po svoje iste, a hkrati predrugačene, vedno znova vračajo k obali oziroma v izhodišče. Tega kot rečeno predstavlja pripovedni jaz, ki se v tradiciji montaignovskega eseja opazuje iz različnih perspektiv –  skozi čas in prostor, skozi svoje in tuje zgodbe – in ki prehaja že prehojeno pot, da bi, kot se reče, lažje razumel svoj trenutni položaj. Da bi bil pri tem čim bolj brezkompromisen, da bi se torej nase ozrl kot na objekt, potrebuje distanco, ki naj bi mu jo omogočili najbližji prijatelji, čeprav ti ne spregovorijo zares, saj so njihove besede kljub vsemu presejane skozi avtorjevo sito. Pravzaprav se zdi, da liki prijateljev v pripoved niso vključeni zaradi medčloveških vezi oziroma kot posamezniki, ki so pripovedovalcu hkrati blizu in daleč, ki ga morda najbolje poznajo, a nikoli zares v celoti. Da prijatelji niso tu zaradi prijateljstva, temveč bolj zaradi izbranega popotniškega načina življenja, ki napaja njihovo ustvarjalnost – in nasprotno. Popotništvo, torej menjavanje prostora, je v pričujočem delu tesno povezano z idejo spreminjanja. Moje leto v nikogaršnjem zalivu se namreč začne z razmislekom o preobrazbi, z evokacijo radikalne spremembe, do katere pa je prišlo že pred dogajanjem v besedilu, tako nekako kot njen pripovedovalec. Temu sledi napoved ali bolje rečeno upanje na novo preobrazbo, ki se bo zgodila ravno skozi pisavo: končni rezultat, pričujoča knjiga, je tem smislu podrobno, nemara celo preveč neselektivno zapisovanje vsega, kar naj bi spremembo omogočilo. Če je bil proces prvič izpeljan spontano, naj bi bil tokrat nadzorovan: »Nad drugo preobrazbo sem hotel imeti nadzor,« pravi Keuschnig in nadaljuje: »Odhod naj se tokrat zgodi drugače kot z odpotovanjem. Pravzaprav se je odhod že zgodil, s prvim stavkom te zgodbe.«

Moje leto v nikogaršnjem zalivu zaznamujejo odvodi; cilj knjige ni, da bi povedala zgodbo, temveč bohotenje, kopičenje pisave, ki postaja mestoma nevzdržna. Keuschnig je intriganten, a občasno tudi nekoliko samovšečen pripovedovalec, ki se želi ves čas odsevati v drugih, a se vendar ves čas obrača vase. Želi se razsrediščiti, razbliniti v valovanju življenj, ki pa se kakor plima in oseka vedno znova zažirajo v robove njegovega zaliva. Moje leto v nikogaršnjem zalivu sicer uresničuje idejo prostora neskončne svobode, a ponuja premalo oprijemljivih mest. In vendar so ta mesta, ko končno nastopijo, oaze neverjetne lepote.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


Stran 40 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov