Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene: Ana Geršak
Bere Mateja Perpar
Prevedla Amalija Maček; Ljubljana : Beletrina, 2021
Moje leto v nikogaršnjem zalivu je nenavadna pripovedna tvorba, ki potencira samonanašalni aspekt Handkejeve proze. Delo je bilo tudi resnično napisano v enem letu, »od januarja do decembra 1993«, in uresničuje Handkejevo zamisel o sestavi nekakšnega epskega avtorefleksivnega teksta, saj velja za eno njegovih obsežnejših knjig. Kljub zelo jasni časovni umestitvi je dogajanje postavljeno v prihodnost, v leto 1997, čas proti koncu stoletja; tudi prostor je kljub naslovni geografski neopredeljenosti natančno določen, saj je mogoče razbrati, da gre za predmestje Pariza, v katerem živi pripovedovalec Gregor Keuschnig, junak ene starejših Handkejevih zgodb. Keuschnig je bil že tedaj po svoje tipično handkejanski protagonist, ki ga je zunanji svet predvsem motil in ki je vojno napoved Cipru dojemal skoraj kot osebni napad. Zdaj, ko jih šteje okrog petdeset, je njegov pogled na svet veliko bolj spravljiv; opustil je odvetniško kariero in se posvetil pisanju, njegov véliki projekt pa je prav pričujoča knjiga, obsežna introspekcija, ki postane strah založnikov, s tem pa še en neskončen razmislek o zadregi pisave. Zdi se namreč, da se Gregor Keuschnig rad opazuje med pisanjem, da pravzaprav živi skozi pisavo, se skoznjo osmišlja in čeprav si nenehno prizadeva, da bi postal obrobna figura svoje lastne zgodbe, ga ta ves čas naplavlja nazaj v središče. S tem, ko si je dodelil vlogo pripovednega glasu, se je že obsodil na vseprisotnost. In kot se pri Handkeju rado zgodi, se pripovedovalec in avtor tudi v tem primeru prepredata v gosto avtofiktivno tkanje.
Naslovna prostorska metafora nikogaršnjega zaliva priklicuje podobo mirnega, odmaknjenega, morda celo nekoliko odtujenega nikogaršnjega ozemlja in s tem prostora absolutne svobode, kjer je vse mogoče in morda vse dovoljeno, kjer se utesnjena pravila pripovedovanja sprostijo in prepustijo prostemu toku misli. Metafora implicitno napeljuje tudi na podobo vode in valovanja, s katero se misli, po svoje iste, a hkrati predrugačene, vedno znova vračajo k obali oziroma v izhodišče. Tega kot rečeno predstavlja pripovedni jaz, ki se v tradiciji montaignovskega eseja opazuje iz različnih perspektiv – skozi čas in prostor, skozi svoje in tuje zgodbe – in ki prehaja že prehojeno pot, da bi, kot se reče, lažje razumel svoj trenutni položaj. Da bi bil pri tem čim bolj brezkompromisen, da bi se torej nase ozrl kot na objekt, potrebuje distanco, ki naj bi mu jo omogočili najbližji prijatelji, čeprav ti ne spregovorijo zares, saj so njihove besede kljub vsemu presejane skozi avtorjevo sito. Pravzaprav se zdi, da liki prijateljev v pripoved niso vključeni zaradi medčloveških vezi oziroma kot posamezniki, ki so pripovedovalcu hkrati blizu in daleč, ki ga morda najbolje poznajo, a nikoli zares v celoti. Da prijatelji niso tu zaradi prijateljstva, temveč bolj zaradi izbranega popotniškega načina življenja, ki napaja njihovo ustvarjalnost – in nasprotno. Popotništvo, torej menjavanje prostora, je v pričujočem delu tesno povezano z idejo spreminjanja. Moje leto v nikogaršnjem zalivu se namreč začne z razmislekom o preobrazbi, z evokacijo radikalne spremembe, do katere pa je prišlo že pred dogajanjem v besedilu, tako nekako kot njen pripovedovalec. Temu sledi napoved ali bolje rečeno upanje na novo preobrazbo, ki se bo zgodila ravno skozi pisavo: končni rezultat, pričujoča knjiga, je tem smislu podrobno, nemara celo preveč neselektivno zapisovanje vsega, kar naj bi spremembo omogočilo. Če je bil proces prvič izpeljan spontano, naj bi bil tokrat nadzorovan: »Nad drugo preobrazbo sem hotel imeti nadzor,« pravi Keuschnig in nadaljuje: »Odhod naj se tokrat zgodi drugače kot z odpotovanjem. Pravzaprav se je odhod že zgodil, s prvim stavkom te zgodbe.«
Moje leto v nikogaršnjem zalivu zaznamujejo odvodi; cilj knjige ni, da bi povedala zgodbo, temveč bohotenje, kopičenje pisave, ki postaja mestoma nevzdržna. Keuschnig je intriganten, a občasno tudi nekoliko samovšečen pripovedovalec, ki se želi ves čas odsevati v drugih, a se vendar ves čas obrača vase. Želi se razsrediščiti, razbliniti v valovanju življenj, ki pa se kakor plima in oseka vedno znova zažirajo v robove njegovega zaliva. Moje leto v nikogaršnjem zalivu sicer uresničuje idejo prostora neskončne svobode, a ponuja premalo oprijemljivih mest. In vendar so ta mesta, ko končno nastopijo, oaze neverjetne lepote.
Avtorica ocene: Ana Geršak
Bere Mateja Perpar
Prevedla Amalija Maček; Ljubljana : Beletrina, 2021
Moje leto v nikogaršnjem zalivu je nenavadna pripovedna tvorba, ki potencira samonanašalni aspekt Handkejeve proze. Delo je bilo tudi resnično napisano v enem letu, »od januarja do decembra 1993«, in uresničuje Handkejevo zamisel o sestavi nekakšnega epskega avtorefleksivnega teksta, saj velja za eno njegovih obsežnejših knjig. Kljub zelo jasni časovni umestitvi je dogajanje postavljeno v prihodnost, v leto 1997, čas proti koncu stoletja; tudi prostor je kljub naslovni geografski neopredeljenosti natančno določen, saj je mogoče razbrati, da gre za predmestje Pariza, v katerem živi pripovedovalec Gregor Keuschnig, junak ene starejših Handkejevih zgodb. Keuschnig je bil že tedaj po svoje tipično handkejanski protagonist, ki ga je zunanji svet predvsem motil in ki je vojno napoved Cipru dojemal skoraj kot osebni napad. Zdaj, ko jih šteje okrog petdeset, je njegov pogled na svet veliko bolj spravljiv; opustil je odvetniško kariero in se posvetil pisanju, njegov véliki projekt pa je prav pričujoča knjiga, obsežna introspekcija, ki postane strah založnikov, s tem pa še en neskončen razmislek o zadregi pisave. Zdi se namreč, da se Gregor Keuschnig rad opazuje med pisanjem, da pravzaprav živi skozi pisavo, se skoznjo osmišlja in čeprav si nenehno prizadeva, da bi postal obrobna figura svoje lastne zgodbe, ga ta ves čas naplavlja nazaj v središče. S tem, ko si je dodelil vlogo pripovednega glasu, se je že obsodil na vseprisotnost. In kot se pri Handkeju rado zgodi, se pripovedovalec in avtor tudi v tem primeru prepredata v gosto avtofiktivno tkanje.
Naslovna prostorska metafora nikogaršnjega zaliva priklicuje podobo mirnega, odmaknjenega, morda celo nekoliko odtujenega nikogaršnjega ozemlja in s tem prostora absolutne svobode, kjer je vse mogoče in morda vse dovoljeno, kjer se utesnjena pravila pripovedovanja sprostijo in prepustijo prostemu toku misli. Metafora implicitno napeljuje tudi na podobo vode in valovanja, s katero se misli, po svoje iste, a hkrati predrugačene, vedno znova vračajo k obali oziroma v izhodišče. Tega kot rečeno predstavlja pripovedni jaz, ki se v tradiciji montaignovskega eseja opazuje iz različnih perspektiv – skozi čas in prostor, skozi svoje in tuje zgodbe – in ki prehaja že prehojeno pot, da bi, kot se reče, lažje razumel svoj trenutni položaj. Da bi bil pri tem čim bolj brezkompromisen, da bi se torej nase ozrl kot na objekt, potrebuje distanco, ki naj bi mu jo omogočili najbližji prijatelji, čeprav ti ne spregovorijo zares, saj so njihove besede kljub vsemu presejane skozi avtorjevo sito. Pravzaprav se zdi, da liki prijateljev v pripoved niso vključeni zaradi medčloveških vezi oziroma kot posamezniki, ki so pripovedovalcu hkrati blizu in daleč, ki ga morda najbolje poznajo, a nikoli zares v celoti. Da prijatelji niso tu zaradi prijateljstva, temveč bolj zaradi izbranega popotniškega načina življenja, ki napaja njihovo ustvarjalnost – in nasprotno. Popotništvo, torej menjavanje prostora, je v pričujočem delu tesno povezano z idejo spreminjanja. Moje leto v nikogaršnjem zalivu se namreč začne z razmislekom o preobrazbi, z evokacijo radikalne spremembe, do katere pa je prišlo že pred dogajanjem v besedilu, tako nekako kot njen pripovedovalec. Temu sledi napoved ali bolje rečeno upanje na novo preobrazbo, ki se bo zgodila ravno skozi pisavo: končni rezultat, pričujoča knjiga, je tem smislu podrobno, nemara celo preveč neselektivno zapisovanje vsega, kar naj bi spremembo omogočilo. Če je bil proces prvič izpeljan spontano, naj bi bil tokrat nadzorovan: »Nad drugo preobrazbo sem hotel imeti nadzor,« pravi Keuschnig in nadaljuje: »Odhod naj se tokrat zgodi drugače kot z odpotovanjem. Pravzaprav se je odhod že zgodil, s prvim stavkom te zgodbe.«
Moje leto v nikogaršnjem zalivu zaznamujejo odvodi; cilj knjige ni, da bi povedala zgodbo, temveč bohotenje, kopičenje pisave, ki postaja mestoma nevzdržna. Keuschnig je intriganten, a občasno tudi nekoliko samovšečen pripovedovalec, ki se želi ves čas odsevati v drugih, a se vendar ves čas obrača vase. Želi se razsrediščiti, razbliniti v valovanju življenj, ki pa se kakor plima in oseka vedno znova zažirajo v robove njegovega zaliva. Moje leto v nikogaršnjem zalivu sicer uresničuje idejo prostora neskončne svobode, a ponuja premalo oprijemljivih mest. In vendar so ta mesta, ko končno nastopijo, oaze neverjetne lepote.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov